Svet je molčal

Pred nekaj leti, ko sem v African Books Centru v Londonu polnila kovček s knjigami, se je na navdušeno priporočilo knjigarke v njem znašel tudi prvenec Chimamande Ngozi Adichie, Škrlatni hibiskus. Takoj mi je postalo jasno, da mlada Nigerijka sodi v vrsto prodornih pisateljic, večinoma s »svetovnega juga«, ki v zadnjem času močno sooblikujejo in preoblikujejo svetovno literarno prizorišče. Drugi roman, ki v slovenščini sliši na naslov Polovica rumenega sonca, je to več kot potrdil.

Ne samo, da s pometanjem pod preprogo tvegamo, da se bo zgodovina ponovila, tvegamo tudi, da se bomo kratkovidno vedli do lastne sedanjosti.
Chimamanda Ngozi Adichie

Polovica rumenega sonca skozi prepletene zgodbe številnih likov pripoveduje o biafrski vojni, ki je sledila razglasitvi Republike Biafre na območju vzhodne Nigerije. Odcepitev je spodletela, vojna pa je – predvsem zaradi lakote in bolezni na blokiranem biafrskem ozemlju – terjala okrog milijon žrtev. In vendar je to ena najbolj pozabljenih vojn 20. stoletja, delno verjetno zato, ker jo je tedaj zasenčila medijsko daleč bolj »obdelana« vietnamska vojna, najbrž pa tudi zato, ker je Afrika daleč najbolj »pozabljena« celina.

Letos se je ta zgodba, ki sploh ni tako oddaljena ne v času ne v prostoru in se nikakor ne dogaja samo na drugih celinah (spomnimo se samo vojn na območju naše lastne nekdanje širše domovine), znašla na naših knjižnih policah: po zanimivem naključju sta na njih skoraj obenem pristala kar dva odlična romana na to temo, poleg Polovice rumenega sonca še Soldatko Kena Saro-Wiwe. Ne, ne prekrivata se. Mogoče se dopolnjujeta, predvsem pa skupaj govorita o vsej množici najrazličnejših usod in pogledov – osebnih in kolektivnih –, zaradi katerih o nobeni vojni ni mogoče izreči druge končne resnice kot te, da je absurd in množična blaznost.

Chimamandin roman je verjetno eden redkih afriških romanov, ki si je drznil na tako odkrit način spregovoriti o spolnosti … brez zastrtij, brez oklevanj … in to sredi vojne.
Gabriela Babnik

Polovica rumenega sonca je roman o vojni, ni pa vojni roman. Ukvarja se s tem, kako pride do državljanske vojne. Kako je vojno občutiti v blokiranem in kopnečem zaledju, kjer sprva vladata kar revolucionaren zanos in ustvarjalno vrenje, porojeno iz vere v novorazglašeno državo Biafro, na koncu pa tam uspevajo samo še begunska taborišča. Kako se sesujejo politične iluzije in ostane le preživetje v deželi, ki je postala črna luknja na svetovnem zemljevidu.

Dva lika v romanu pišeta knjigo z naslovom Svet je molčal, ko smo umirali. Začne jo pesnik in novinar Richard, po rodu Anglež, ki med vojno deluje kot vodnik za tuje novinarje. Pri tem se spoprijema z neizmerno samovoljno brezbrižnostjo zahodne medijske industrije, za katero je glas Evropejca verodostojnejši od glasu biafrskega domačina; smrt tisočev domačinov manj zanimiva »zgodba« kot osebna štorija nekega Zahodnjaka, ki se je znašel na vojnem ozemlju; argumentirana analiza dogodkov, ki se ne ujema s stereotipno podobo Afrike, pa odrinjena na stran in utišana – kajti treba je povedati zgodbo, ki jo bralec ali gledalec že vnaprej pričakuje.

Navadno modrosti ne pripisujemo začetnikom, toda zdaj je pred nami nova pisateljica z darom prastarih pripovedovalcev. Pozna tveganje in ve, kako ji je ravnati. Ne pozna strahu, sicer se ne bi lotila srhljive groze nigerijske državljanske vojne. Chimamanda Ngozi Adichie je že začela pisati kot zrela pisateljica.
Chinua Achebe

Chimamando Ngozi Adichie nekateri že – upravičeno – razglašajo za vredno naslednico velikega nigerijskega klasika Chinue Achebeja (tri njegova dela so prevedena v slovenščino). Ta je v romanu Mravljišča v savani zapisal, da pisatelji niso na svetu zato, da bi ponujali recepte, ampak da povzročajo glavobole. Naši pisateljici je s Polovico rumenega sonca to uspelo v velikem slogu. To je knjiga, ki se neopazno zalepi na roke in potem noče proč, a tudi ko jo preberete, vas še lep čas spremlja. Občutljivih in bolečih tem se namreč Chimamando Ngozi Adichie loteva z izjemnim umetniškim občutkom, njena pripoved je obvladana, trezna, a prav zato toliko bolj silovita – kot sunek naravnost v pleksus.
Odkar sem si oddahnila od nje, me iz bogate ponudbe snovi za beljenje glave najbolj spremlja prav Richardova zgodba, njegovo spopadanje s srhljivo brezbrižnostjo sveta, kajti to je zgodba, v kateri smo vsak dan udeleženi tudi sami. (Hm … koliko mrtvih v Iraku? Ah, gremo raje gledat nogomet.)

Sami pa si boste seveda za svoj osebni glavobol lahko izbrali kakšno drugo zgodbo izpod polovice rumenega sonca.

Več o pisateljici in knjigi izveste na www.sanje.si

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 24, julij/avgust 2008.