DOMOV ZDRAVO ŽIVLJENJE OKOLJE IN DRUŽBA KUBA, SVETOVNA ZDRAVSTVENA VELESILA?

Kuba, svetovna zdravstvena velesila?

Lea RotNa Kubi se zdravijo svetovno znani zemljani, kot je venezuelski predsednik Hugo Chavez, ki so mu kubanski kirurgi odstranili rakasti tumor. Argentinski nogometni zvezdnik Maradona je na Kubi poiskal pomoč za zdravljenje od odvisnosti od drog. Zdi se, da Kubanci živijo v popolnem zdravstvenem sistemu. Resnica pa je vse prej kot to.

Glavna pomanjkljivost Kube je pomanjkanje informacij na vseh področjih, ker so omejene. Kubancem je dostop do interneta ter satelitske televizije prepovedan, v tiskanih medijih pa lahko berejo le novice, za katere oblast meni, da so primerne. Kljub temu resnica prihaja na dan v obliki raziskovanja s skritimi kamerami v bolnišnicah, zdravstvenih domovih ter preko pogovorov z domačini. Tako sem tudi sama izvedela, kako so Kubanci na domačih tleh dnevno ponižani, v strahu pred oblastmi ter podrejeni socialističnemu sistemu.

Slovenci se radi primerjamo z ostalim svetom. V rubriki Pogled izza meje bodo naši rojaki, ki živijo v tujini, primerjali slovenski zdravstveni sistem s sistemom v državi, kjer živijo. Zavedamo se, da nima vsakdo celotnega pogleda in podatkov za primerjavo, vseeno pa bo zanimivo pokukati v zdravniške čakalnice in lekarne po svetu. Prinašamo vam torej pogled na zdravstveni sistem skozi oči posameznega uporabnika. Poudarjamo, da je Pogled izza meje omejen izključno na avtorjevo osebno izkušnjo z zdravstvenim osebjem in ustanovami ter nabavo zdravil.

Barbara iz Trinidada pravi: »Sobe v zdravstvenih ustanovah in oprema so v izredno slabem stanju. Na zdravniški pregled pacienti čakajo na ulici, zdravnik jih pregleda v prostoru, ločenem z zaveso, v katerem muh kar mrgoli (preverjeno). Bolniki občutijo pomanjkanje osnovne nege, kot je čistoča, posteljnina, voda, sanitarni material itn. Če s seboj v bolnišnico ne prinesemo lastnega mila, brisače, toaletnega papirja, rjuh ter blazine, tega enostavno ne bomo imeli, spali pa bomo na umazanih preperelih vzmetnicah. Sanitarni prostori so zanemarjeni in velikokrat brez vode. Prav tako je nadzor zdravstvnega osebja nad pacienti zelo slab, saj nimajo primerne opreme, s katero bi preverjali stanje pacienta, niti zdravnikov. Zato lahko bolnik v postelji leži mrtev več ur in za to nihče ne ve.«

Obiskala sva lokalno bolnišnico na jugovzhodu otoka in vstopila skozi stranski vhod, ker nikjer ni bilo nikogar. Na temnem hodniku ni bilo veliko ljudi, na vratih so bili pa plakati revolucionarjev z izročki njihovih govorov. Soba s pacienti je bila umazana.

Postelje so bile v slabem stanju, postavljene po celi sobi ena zraven druge. Pacienti so naju začudeno gledali. Zaradi neprijetnega občutka sva hitro zapustila tisti hodnik in poiskala medicinsko sestro. Povedala sem ji, da želim govoriti z nekom glede zdravstva na Kubi.

Na zdravniški pregled pacienti čakajo na ulici, zdravnik jih pregleda v prostoru, ločenem z zaveso, v katerem muh kar mrgoli (preverjeno).Vprašala je, kdo sem, za kaj to potrebujem ter kdo me je poslal. Prebrala je vprašanja ter me peljala do zdravnika. Stene njegove majhne, slabo opremljene ordinacije so bile prekrite z izreki in fotografijami o socializmu ter revoluciji: »Socialismo o muerte« (socializem ali smrt). Predstavila sem se mu ter mu razložila, kaj želim. Prestrašeno je dejal: »Nimam časa, jutri govorite z oblastmi.« Gospa, pri kateri sem stanovala, je bila presenečena: »Bila sta v bolnišnici? Čudno, da so vaju spustili notri. In celo s fotoaparatom? To ni dovoljeno. Zaradi razkrivanja informacij lahko kdorkoli zabrede v hude težave.«

Ostale zdravstvene ustanove so namenjene tujcem, ki so deležni odlične nege, takšne, kot jo na primer prikazuje znani režiser Michael Moore v dokumentarnem filmu Sico. Za tako nego tujci plačujejo v dolarjih, Kubancem pa je vstop v tovrstne ustanove prepovedan. Verjetno je prav to dodatno sprožilo plaz ugovorov na »popolni zdravstveni sistem«, ki naj bi ga nudili Kubancem. Naj spomnim, da je prav Michael Moore primerjal kubanski zdravstveni sistem s prizori iz slovenske serije Naša mala klinika, češ da je naša država nerazvita in ne nudi primerne zdravstvene oskrbe prebivalcem. Ameriški režiser je prikazal, kako Kubanci uživajo brezplačno sodobno zdravstveno oskrbo.

Res je, da je za Kubance zdravljenje brezplačno, ampak temu primerno je tudi slabo stanje zdravstvenih ustanov, ki je po poročanju televizije Telemundo 51 krivo za smrt 26 ali celo več pacientov psihiatrične bolnišnice v Havani januarja leta 2010. Zaradi hladne severne fronte je temperatura padla le nekaj stopinj nad ničlo, česar prebivalci Kube niso vajeni. Našli so jih v modricah, močno podhranjene in zmrznjene. Veliko bolnišnic nima oken niti vrat, s stropa odpada omet, dvigala so v okvari, vse je uničeno, denarja za obnovo pa ni. Okna v sobah in hodnikih so zaščitena s kartoni ter lesom.

Običajno paciente ob sprejemu pregledajo in ocenijo, ali je njihovo stanje dovolj resno za sprejem v bolnišnico. Ko je bolnik enkrat v bolnišnični sobi, ga redko pregleda sestra ali zdravnik, saj znotraj bolnišnice zdravnikov skoraj ni. So namreč na misijah v drugih državah, predvsem v Venezueli. Prav tako ni monitorjev za nadzor nad stanjem pacientov. Celotna oprema, proizvedena na Kubi, je izvožena. Barbara še pravi: »Pomanjkanje je veliko. Police v trgovinah so prazne. Čaja že cel mesec ni. Ne vemo, kdaj bo na voljo. Podobno je z zdravili.« Kubanci vsa zdravila plačujejo. Barbara: »Na Kubi je pač tako (Es a si, es Cuba). Če bi oblasti vedele, da bo nekdo posnel lekarno brez oken, bi jo nemudoma v celoti prenovili ter zamenjali osebje. Tako bi bilo za širšo javnost vse popolno.« Vse je podrejeno mednarodni propagandi.

Običajno paciente ob sprejemu pregledajo in ocenijo, ali je njihovo stanje dovolj resno za sprejem v bolnišnico. Ko je bolnik enkrat v bolnišnični sobi, ga redko pregleda sestra ali zdravnik, saj znotraj bolnišnice zdravnikov skoraj ni.Po pogovoru z medicinsko sestro v znanem kubanskem letovišču na jugu države je bilo jasno, da za tujce ni zdravstvenih nevarnosti in tudi ne občutijo pomanjkanja. V hotelu je odlično urejena zdravstvena oskrba. Medicinska sestra, s katero sem govorila, zdravstvenega sistema na Kubi kar ni prenehala hvaliti: »Zdravnikov je na pretek, zato jih tudi pošiljajo v tujino. Ljudje so oskrbovani takoj in na operacije se ne čaka. Zdravstvo je brezplačno in ni treba plačevati ničesar. Zdravila so na voljo v vsaki lekarni za vse prebivalce. Ljudje živijo dolgo in stopnja umrljivosti dojenčkov je izredno majhna.« Ko sem hotela izvedeti podrobnosti glede zdravstva le za Kubance, je to enostavno preslišala.

Bradati mož, kot mu pravijo, drži vse niti v rokah s pomočjo ustrahovanja prebivalcev. Otočani ponižno potrpijo in se tako izognejo povračilnim ukrepom. Zdravstveni luksuz je torej namenjen premožnim tujcem, za Kubance pa je razkošje že, če imajo na voljo milo, posteljnino in celo vodo. Temu pravijo revolucija enakosti. 

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 66, oktober 2012.