Domov » Vsi članki » Članek » Vplivi hrupa v bivalnem okolju

Vplivi hrupa v bivalnem okolju


dr. Živa Kristl, dr. Mateja Dovjak

V življenjskem okolju smo vsakodnevno izpostavljeni zvokom. Nekateri so prijetni, drugi moteči, tretji celo škodljivi. Zunanji hrup prodira v naše bivalno in delovno okolje – to je hrup prometa, lajanje sosedovega psa, hrumenje naprav z gradbišča, zavijanje siren. Moti nas hrup na delovnem mestu – zvonjenje telefonov, pogovori sodelavcev, šum naprav in elektronske opreme.

Delfini lahko slišijo zvoke, ki so nastali do 24 kilometrov stran.Po dolgem delovnem dnevu je lahko tudi vsak hrup doma utrujajoč – zvok pralnega stroja, igra otrok, zvok korakov po stopnicah, preglasna glasba in televizija iz sosednjega prostora. Hrup v vrtcu in šoli prepreči dobro slišno komunikacijo in poslabša učni uspeh, v prometu zmanjša zbranost in odzivnost, hrup ponoči pa ovira počitek.

Hrup je vsak neželen zvok, prekomerna raven hrupa pa lahko poškoduje slušni sistem, vpliva na žilni sistem, srce in druge organe. Dolgoletna izpostavljenost hrupu lahko vodi celo v okvaro ali delno izgubo sluha. Težava pa ni zgolj glasen hrup, temveč lahko do neželenih posledic privede tudi hrup nižjih jakosti, kateremu smo izpostavljeni dalj časa.

Kako nastane zvok?

Zvok nastane, ker vibrirajoči vir povzroči valovanje v prenosnem mediju, ta pa deluje na sprejemnik - uho. Zvočno valovanje lahko potuje skozi beton, opeko, les, kovino, zrak in druge medije in glede na to, zvok v stavbah delimo na zvok, ki potuje po zraku in zvok, ki potuje po konstrukciji. Zvok po zraku nastane z oddajanjem vibracije neposredno v zrak, na primer z govorjenjem. Zvok nato potuje po zraku, prehaja skozi stene, tla in strehe in spet po zraku doseže uho. Udarni zvok pa nastane z neposrednim udarcem, na primer s hojo po tleh, in potuje po stavbnem elementu, preide v zrak in po zraku doseže uho.

V življenju se srečujemo z različnimi zvoki
 
V večstanovanjskih stavbah so na primer sosednja stanovanja povezana s stenami, stropovi in tlemi ter inštalacijskimi vodi. Zvoki, ki se širijo po teh elementih, so največkrat vir motenj in nezadovoljstva. Delež večstanovanjskih stavb je predvsem v mestih relativno velik. V neprimerno zvočno izoliranih stavbah so prebivalci neprestano podvrženi motnjam zaradi neželenih zvokov – hrupu. 

Vseh zvokov ne slišimo enako

Ko analiziramo zvok, nas zanimata frekvenca, valovna dolžina, ki določata višino tona, in amplituda, ki definira jakost. Človeško uho zaznava zvok med frekvencami od 20 Hz do 20.000 Hz, vendar se ta obseg z leti manjša. Človeško uho ne zaznava vseh frekvenc enakomerno, temveč se zaznava spreminja glede na frekvenco. Najbolj občutljivo je na žvižge, cviljenje in piske oziroma frekvence okoli 4000 Hz. Tak zvok telo zaznava kot glasnejše in bolj moteče, čeprav je jakost zvoka enaka kot pri drugih frekvencah. Na nižje frekvence, kot je bobnenje (pod 100 Hz), pa je uho manj občutljivo.

Svetloba prva, sledi hrup
 
V študiji, ki je obravnavala obstoječi stavbni fond organizirane stanovanjske gradnje po II. sv. vojni v Sloveniji, so pri sanaciji za stanovalce pomembni naslednji faktorji:

1. dobra dnevna osvetljenost prostorov;
2. potreba po balkonih, terasah, atrijih, zimskih vrtovih;
3. moteč hrup iz okolice stavb;
4. moteč hrup v stavbi.

Na nas vplivajo tudi zvoki, ki jih ne slišimo

Tudi nizke frekvence izven slišnega območja imajo fiziološki vpliv na ljudi, na primer na čut za ravnotežje v notranjem ušesu in orientacijo. Takšne nizke frekvence najpogosteje povzročajo stroji in napeljave, ki vibracij ne oddajajo neposredno, ampak preko trdnih teles. Tak hrup lahko predstavlja veliko motnjo in povzroča glavobol, utrujenost, pomanjkanje koncentracije ali pritisk v ušesih, moti pa tudi spanje. V naseljih nizkofrekvenčni zvok lahko že pri zmerni jakosti vpliva na učinkovitost dela, vplivi na zdravje pri višjih jakostih pa so manj znani.

Študija, ki je obravnavala s hrupom povezane delovne nesreče
 
in poslabšanje sluha zaradi izpostavljenosti na delovnem mestu, je zajela je več kot 52.000 kanadskih delavcev, ki so bili dnevno izpostavljeni hrupu jakosti najmanj 80dB. Skupno so več kot 12 % delovnih nesreč pripisali kombinaciji izpostavljenosti hrupu na delovnem mestu in posledične delne izgube sluha. --Človeško uho ne zaznava vseh frekvenc enakomerno, temveč se zaznava spreminja glede na frekvenco. Najbolj občutljivo je na žvižge, cviljenje in piske oziroma frekvence okoli 4000 Hz.

Nenaden pok lahko poškoduje sluh

Enakomeren zvok, kot je na primer šumenje ventilatorja ali tiktakanje ure, se s časom ne spreminja in se ga včasih tako navadimo, da ga ne slišimo več. Občasni zvoki, kot na primer mimo vozeče vozilo, pa so lahko bolj moteči, ker prekinejo relativno tiha obdobja. Izredno moteči pa so nenadni močni zvoki, na primer poki, udarci, škripanje zavor in podobno, saj presenetijo ali vznemirijo poslušalca, če so zelo glasni, pa lahko tudi poškodujejo sluh.

Kako se zaščititi pred hrupom?

Prvi zaščitni ukrep je razdalja, pri kateri velja pravilo »čim dlje tem bolje«. To strategijo lahko uporabimo predvsem za zunanje vire hrupa pri načrtovanju novih stavb. Drugi zaščitni ukrep je stavbni ovoj, ki mora preprečiti prehajanje zunanjega hrupa v stavbo ali obratno. Tretji zaščitni ukrep pa je primerna sestava notranjih delitev in medetažnih konstrukcij, s katero dosežemo zahtevano raven zaščite proti notranjemu hrupu, ki potuje po zraku in konstrukciji. Četrti ukrep pa zadeva uporabnike. Uporaba stavbe v skladu z njeno namembnostjo in obzirno obnašanje uporabnikov je namreč zagotovilo, da bo zvočna izolacija v večini primerov primerno delovala.

Izvirnik članka ter seznam literature, ki je bila uporabljena pri članku, je na voljo v uredništvu.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo