Domov » Vsi članki » Članek » V gore po zimo

V gore po zimo


mag. Damjan Slabe, prof. zdr. vzgoje
mag. Damjan Slabe, prof. zdr. vzgoje, Zdravstvena fakulteta Ljubljana

Včasih, ko se jeseni potikam po gorah, ko je nebo bolj modro, sence vse daljše in dan vse krajši, ko so macesni orumeneli in trave suhe, v zraku zadiši po snegu. Takrat vem, da zima ni več daleč. V telesu začutim prijetno napetost pričakovanja izzivov in lepot, ki jih ponuja s snegom odeta gorska narava.

Tudi zadnjo jesen je bilo tako. Že v začetku oktobra je sneg dodobra pobelil vršace, pa tudi sredogorje. Zdelo se je, da se obeta dolga zima. Toda sneg je prav kmalu pobralo in le nekaj dni pred dnevom spomina na mrtve sem lahko v kratkih rokavih užival v poznojesenskem visokogorskem soncu. Še ko se je začela meteorološka zima (1. decembra), so bili tudi najvišji vrhovi kopni. Kaj ni tudi to znamenje podnebnih sprememb? Nekaj dni pred pričetkom koledarske zime so vremenoslovci obljubljali pošteno pošiljk0 snega vse do nižin. Vendar tudi iz te moke, vsaj v dolini, ni bilo kruha (oprostite, snega). Tako ni kazalo drugega, kot da grem okusit prelesti zime, kot že tolikokrat doslej, v Bohinjske gore …

Ko sva s prijateljem Primožem že v trdi temi decembrskega večera stopila iz gozda na plano v eni od fužinskih planin, sva obstala. Luna še ni vzšla, zato pa je bilo nebo nad nama na gosto posejano: toliko zvezd na nebesnem svodu lahko vidiš le v jasni zimski noči nekje v hribih. Zadihana sva vpijala prelesti zimskega večera. Ko se je zdelo, da mraz počasi leze v kosti, sva škripajočih korakov zagazila naprej. In z vsakim korakom sva bila bliže objemu topline koče …

Vsak obisk zasneženih gora je lahko tvegan, vendar gore pozimi še zdaleč niso nedostopne. Od obiskovalca – gornika zahtevajo več izkušenj in znanja, boljšo telesno pripravljenost, dodatno opremo in predvsem dosledno upoštevanje trenutnih snežnih ter vremenskih razmer. Možnosti so različne, nekatere dostopne tako rekoč vsakomur, druge rezervirane samo za vrhunsko usposobljene alpiniste. Motivi, zaradi katerih se nekdo odpravi iz toplega zavetja doma v na pogled puste in nedostopne zasnežene gore, so raznoliki: navdušen fotograf bo našel izjemne motive v prvinski naravi, pohodnik utrl gaz v zasneženo strmino, turni smučar urezal smučino v še nedotaknjen pršič, alpinist preplezal zimsko smer ali zaledeneli slap … Pri tem pa mora vsakdo imeti v mislih, da se lahko sproži snežni plaz, pride do zdrsa, padca ali poškodb, kot so omrzline in splošna podhladitev.

Zimsko pohodništvo

Ko premagamo dilemo, ali ostati doma pred televizorjem ali se odpraviti v naravo (in se odločimo za drugo), se je treba le še toplo obleči. Kapa in rokavice so nujne, pohodne palice dobrodošle, gamaše na toplih čevljih prav tako, še zlasti, če nas čaka gaženje po na novo zapadlem snegu.

Slovenski alpinist in ekstremni smučar Davo Karničar je prvi človek, ki mu je leta 2000 uspelo smučati z Mount Everesta.

Termovko s toplo pijačo in nekaj rezervne obleke bomo najlažje spravili v primerno velik nahrbtnik. Sprehod v katero izmed alpskih dolin nas bo nagradil z razgledi na kuliso okoliških gora. Zelo priljubljene točke so Planica in Tamar, Krnica, Dolina Voj pri Bohinju, Logarska dolina, Trenta in druge. Lahko se zapeljemo tudi na katero izmed planot: Pokljuko in se sprehodimo do Uskovnice, na Javorniški rovt, Pohorje, ali prelazov: Ljubelj, Soriško planino, ob ugodnih razmerah na Vršič … Upoštevajte, da je pozimi dan kratek, in držite se označenih poti. To pa ni vedno povsem enostavno, saj so oznake – markacije večinoma skrite pod snegom. Če si lahko tak pohod omislite med tednom, se boste izognili gneči na parkirišču, pa tudi na poti bo več miru. Nekatere ture si lahko popestrite s sankanjem.

Zimsko hribolazenje

Obisk sredogorja zahteva več znanja in izkušenj. Nekateri vrhovi so lažje dostopni in tam vam verjetno ne bo treba gaziti: Grmada in Tosc v Polhograjskem hribovju, Lubnik v Škofjeloškem, vzpetine v Zasavskem hribovju, Uršlja gora … Pri vzponu na Blegoš, Ratitovec, Porezen ali Snežnik smo poleg zdrsa že lahko izpostavljeni snežnim plazovom, v opremi pa morajo biti tudi cepin in dereze. Kako jih varno uporabljati, se lahko naučite na tečaju lokalnega planinskega društva.

Turno smučanje

Turno smučanje je hoja in smučanje po zasneženih gorskih terenih. Pridružujem se tistim, ki pravijo, da je turno smučaje ena najlepših oblik obiska zasneženih gora. Tako ne preseneča, da postaja to športno udejstvovanje vse bolj priljubljeno. Turno smučanje zahteva poznavanje veščin gorništva in znanje smučanja hkrati. In seveda posebno opremo: turnosmučarske vezi, ki omogočajo hojo in smučanje, kože, imenovane »psi«, ki se pri vzponu nalepijo na spodnjo stran smuči in preprečujejo zdrs smuči nazaj, pred spustom pa se odstranijo, ter srenače za hojo po trdem in strmem snegu. Na veliki Mojstrovki | Foto: Mire SteinbuchNujna oprema turnega smučarja so poleg obvezne zimske gorniške opreme (cepin in dereze) še plazovna žolna, zložljiva lopata in sonda, ki olajšajo iskanje in omogočajo hitrejšo pomoč morebiti zasutemu v snežnemu plazu. Vendar prej omenjeni lavinski trojček ni nobeno jamstvo za preživetje v snežnem plazu niti ne pomeni varnosti pred njim, kot zmotno mislijo nekateri, ki se že dan po obilnem sneženju opravijo v gore. Na spletni strani Agencije Republike Slovenije za okolje in prostor so dostopi aktualni podatki o trenutni stopnji nevarnosti snežnih plazov. Na voljo je precej literature, ki je lahko v pomoč pri izbiri ture. Neizkušeni naj se ne zadovoljijo le z opisom poti v vodniku ali z zemljevidom z označeno smerjo turnega smuka, pač pa naj se obrnejo na izkušenejšega kolega, planinsko društvo ali gorskega vodnika. Nekateri priljubljeni turni smuki so ob ugodnih razmerah množično obiskani, tako da že dajejo vtis smučišča. Vendar nevarnosti ostajajo enake.

Zimsko gorništvo in alpinizem

Velik užitek se je razgledati z zasneženega vrha. Toda to je dano le dobro usposobljenim in s plezalno opremo »oboroženim « gornikom. Želena pomagala, kot so jeklenice in klini, ki v kopnem olajšajo vzpon, so odeta v led ali skrita pod snegom. Na zimskem vzponu se gorniki poleg nevarnosti zdrsa in snežnih plazov soočajo tudi z nevarnostjo snežnih opasti, nanosov snega čez rob stene, ki se lahko pod človekovo težo zrušijo. Zato zimsko gorništvo zahteva ustrezno zanje, ki si ga pridobimo v alpinistični šoli, in zelo dobro kondicijo.

Pozimi je med alpinisti priljubljeno plezanje zasneženih grap, medtem ko se v zasnežene stene odpravijo le najbolj navdušeni in izkušeni alpinisti. Ob ugodnih razmerah pa so dobro obiskani zaledeneli slapovi. Plezanje le-teh zahteva posebna varovala (ledne vijake) ter uporabo dveh lednih orodij: cepinov in derez. To je dejavnost, ki je med vsemi naštetimi v prispevku najmlajša, saj se je začela razvijati šele v začetku 80. let prejšnjega stoletja.

Pa srečno v letu 2012 v gore in nazaj …

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 59, januar 2012.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo