Domov » Vsi članki » Članek » Kdaj z otrokom s kožno boleznijo k zdravniku?

Kdaj z otrokom s kožno boleznijo k zdravniku?


Vlasta Dragoš, dr. med., specialistka dermatovenerologije, Otroški oddelek Dermatovenerološke klinike UKC Ljubljana

V različnih starostnih obdobjih otroke prizadenejo številne kožne bolezni, nekatere so alergijske, druge pa nealergijske narave. Kdaj je treba v takih primerih otroka odpeljati k zdravniku, je odvisno od razširjenosti kožnih sprememb, otrokovih težav in površine kože, ki je prizadeta. Posvet z zdravnikom vsekakor priporočamo, kadar se kožne spremembe širijo, močno srbijo, rosijo, kadar se pojavijo kraste in vedno, kadar je prizadeta večja površina kože.

2. del

V prvem delu je avtorica opisala nenevarne spremembe na koži dojenčkov, v tej številki pa se posveča takim spremembam na otroški koži, ki jih mora nujno videti zdravnik.

Alergijske bolezni kože

Med številnimi kožnimi boleznimi dermatologi obravnavamo tudi otroke z alergijskimi boleznimi kože. Te zahtevajo specialno dermatološko znanje - ne samo o diagnostiki, ampak predvsem o terapiji. V praksi opažamo, da je velikokrat postavljena diagnoza alergijske bolezni kože, ki to v resnici ni.Spremembe na otroški koži pogosto kaj hitro vznemirijo starše. Vendar otroka ni potrebno v vsakem primeru takoj odpeljati k zdravniku. To je odvisno od razširjenosti kožnih sprememb, spremljajočih težav in površine prizadete kože. Bolniku se zaradi srbečih kožnih sprememb po koži predpišejo dieta in antialergijska zdravila, ki naj bi rešila težavo. Če ni izboljšanja, imajo starši hud občutek krivde, da je otrok zagotovo pojedel nekaj, česar ne bi smel.

Dermatološke bolezni, ki so pogosto le na videz podobne alergijam, lahko povzročajo številni drugi dejavniki, ki jih moramo opredeliti. Številne neodvisne kožne bolezni se pogosteje pojavljajo pri bolnikih z alergijami, te je treba ustrezno strokovno zdraviti. Vendar je ostalih kožnih bolnikov skupaj še veliko več kot alergijskih bolezni kože. Vedeti moramo, da ima pozitivne kožne teste tudi do četrtine popolnoma zdravih ljudi, ki so brez kakršnih koli težav.

Atopijski dermatitis pri dojenčku

Bolezen se navadno začne okoli tretjega meseca starosti s prizadetostjo kože po licih. Pri bolj izraženi klinični sliki se pojavijo vsi znaki akutnega vnetja z neostro omejeno rdečino, mehurčki, erozijami, rosenjem, krastami in luščenjem. Spremembe so vidne tudi na čelu, lasišču, zgornjem delu trupa in okončinah. Koža pod plenicami in v gubah je zdrava. Pri dojenčkih z blago izraženo klinično sliko so značilne pordele, suhe in luščeče se lehe po licih, koža okoli ust ni prizadeta.

Atopijski dermatitis pri majhnem otroku

Po prvem letu starosti spremembe po licih izginejo, v obdobju do četrtega leta prevladujejo manjša žarišča po tistih delih okončin, ki so dlje od trupa (predvsem po gležnjih in zapestjih). Prizadeti so tudi drugi deli zgornjih in spodnjih okončin. Vnetje postane bolj subakutno (med akutnim in kroničnim); prevladujejo srbeče, zlivajoče se bunčice, kot posledica dolgotrajnega praskanja se pojavlja tudi lihenifikacija (na gosto posejane ploščate papule). Redkeje je možna tudi inverzna oblika bolezni z ekcematoidnimi spremembami po komolcih in kolenih, ki pomeni pri večini bolnikov neugodnejši potek bolezni.

Če ima eden od staršev alergijo, je verjetnost, da jo bo razvil tudi otrok, 33 odstotna. Če imata alergijo oba starša, pa 70 odstotna.

Pri šolskih otrocih, mladostnikih in odraslih bolnikih se srbeče ekcematoidne spremembe pojavljajo v komolčnih in kolenskih jamah, žarišča so tudi po zadnjih delih rok, nog in prstov. V adolescenci ter pri odraslih bolnikih se pojavijo še srbeča žarišča po vratu, vekah in obrazu. Pogosto je vneta koža pod mečicami uhljev.

Kontaktno alergijsko vnetje se lahko pojavi pri mladostniku, redkeje otroku. Zanj so značilne neostro omejene ekcematoidne spremembe s srbečimi, pordelimi papulovezikulami (ekcematoidne plošče) na mestu stika z ekcematogeno snovjo. Ob prvem stiku kože s tako snovjo večina bolnikov nima težav, saj faza nastajanja preobčutljivosti poteka brez kliničnih sprememb. Ob ponovnem stiku se pri preobčutljivi osebi pojavi akutno vnetje z zamikom, ki je značilen za alergijski kontaktni dermatitis (pozna preobčutljivost). Najpogostejše ekcematogene snovi so nikelj, krom, neomicin, dišave v negovalnih preparatih in druge snovi, s katerimi pride koža v stik. Pri alergološkem testiranju kožnih bolezni velja pravilo: hiti počasi! Alergološko obravnavo opravljamo, ko je koža zdrava, saj drugače kožnega testiranja ne moremo pravilno vrednotiti.

Pri tovrstnem testiranju je pravilno vrednotenje in odčitavanje testov zahtevno, saj so za pravilno prepoznavanje pozitivnih testov potrebne večletne dermatološke izkušnje. Redko jih opravljamo pri zelo majhnih otrocih, saj pogosto iz opisa težav lahko sklepamo na povzročitelja.

Zelo podobne alergijskim boleznim so tudi druge vrste kožnih vnetij.

Navadno vnetje kože nastane po stiku kože z močno dražečo snovjo in povzroča vnetje na mestu stika. Žarišča so ostro omejena od zdrave kože in se kažejo kot rdečina, mehurčki ali celo rane, odvisno od tega, kako močna je snov, ki je vnetje povzročila. Večinoma je na žarišču le ena vrsta sprememb. Srbenje ni tako hudo, koža pogosto peče ali celo boli. Pri bolnikih s suho in občutljivo kožo lahko številne snovi povzročijo navadna vnetja (mila, detergenti ipd.). Vnetje se umiri, ko preneha vpliv škodljive snovi.

Zimski ekcem prizadene otroke in odrasle s suho in občutljivo kožo predvsem v zimskih mesecih, ko je zaradi nizkih temperatur tudi vlage v okolju manj. Po izteznih delih večinoma spodnjih in tudi zgornjih okončin se pojavijo dokaj ostro omejena blago pordela in luščeča se žarišča, kjer je koža razpokana. Srbenje je blago, prisoten je bolj pekoč občutek. Povzročajo ga ostanki pralnih praškov in mehčalcev v perilu ter pretirana uporaba mil pri negi.

Vnetje kože okoli ust se pojavlja v vseh starostnih obdobjih in spada med kožne bolezni, ki se jim najbolj pogosto pripiše, da so alergijskega izvora. Začne se z drobnimi nesrbečimi bunčicami okoli ust, pri dolgotrajnem poteku se enake spremembe pojavijo tudi pod spodnjimi vekami. Vzrok bolezni ni popolnoma pojasnjen, pogosteje pa prizadene bolnike z astmo, ki pri zdravljenju uporabljajo terapijo z inhalacijami, in otroke, ki si ližejo ustnice ali imajo navado grizljati različne gumijaste igrače.

Numularni ekcemNumularni ekcematoidni dermatitis se pojavi po zunanjih delih zgornjih in spodnjih okončin. Ostro omejena, za kovanec velika žarišča so iz vezikul, papul in krast ter bolnika srbijo. Največkrat nastanejo po preboleli respiratorni okužbi, bolezen ni povezana z atopijo. Včasih jo težko ločimo od numularne oblike atopijskega dermatitisa, pri kateri se za kovanec velika, dokaj infiltrirana in roseča se žarišča pojavijo po trupu, iztezni strani zgornjih in spodnjih okončin ter po zgornjih delih dlani.

Numularni ekcem

Obisk pri zdravniku svetujemo vedno, kadar otrok preboleva površinsko bakterijsko ali glivično okužbo kože.

Bakterijske okužbe kože

Najpogostejša je nalezljiva krastavost ali impetigo contagiosa. Impetigo je nalezljiva površinska bakterijska okužba kože, ki se najpogosteje pojavi pri otrocih. Otroška lička, ki jih je prizadel impetigoPovzročitelja sta bakteriji stafilokok in streptokok, okužbo omogočajo slabi higienski pogoji, še posebno pogosta je v vročem in vlažnem okolju.

Otroška lička, ki jih je prizadel impetigo Začetna bolezenska sprememba na koži je mehurček v velikosti bucikine glave s tankim pokrovom. Napolnjen je z bistro vsebino, koža v okolici je blago pordela. Mehurček se hitro veča in v nekaj urah doseže velikost leče. Na tem mestu nastane razjeda in nato rumenkasto-rjavo-prozorna krasta. Zaradi praskanja se okužba hitro prenaša v okolico. V poletnih mesecih se kožne spremembe zelo hitro širijo in lahko v nekaj dneh prizadenejo večjo površino kože. Okužba se širi z neposrednim stikom z okuženo osebo ali s predmeti, s katerimi je bila ta oseba v stiku (brisače, obleka).

Kako zmanjšamo možnost za nastanek impetiga?

  • redno umivanje rok s toplo vodo in milom 
  • zaščita in nega poškodovane kože 
  • vzdrževanje primerne vlažnosti kože 
  • vzdrževanje čistoče igrač, igralnih površin in miz 
  • otroka po vsakem umivanju obrišemo s svežo brisačo, ostali člani družine naj ne uporabljajo istih brisač 
  • oboleli otroci naj bodo doma, dokler se obolela mesta ne pozdravijo in kraste ne odpadejo

Če se pojavijo nekoliko pekoče in srbeče spremembe na koži, otroka odpeljimo k zdravniku, še posebno, kadar se zelo hitro in obsežno širijo. Pomembni so podatki o pojavu enakih bolezenskih znakov med družinskimi člani ter tudi med otroki v šoli ali vrtcu. Na osnovi vseh zbranih podatkov bo vaš zdravnik pričel z ustreznim lokalnim ali tudi sistemskim antibiotičnim zdravljenjem.

Glivične okužbe kože

Mikrosporija

Že vrsto let se veliko otrok okuži z mikrosporijo, še posebej v poletnih mesecih, ko je v naravi veliko potepuških muc z mladiči. Okuženi so tudi psi, hrčki in drugi mladi glodavci.

Najboljša zaščita je, da se izognemo stikom z neznanimi, predvsem potepuškimi mucami in psi. Če pa se v družini odločimo, da bomo ponudilMikrosporija i dom prijazni potepuški muci, jo najprej odpeljimo k veterinarju, da ugotovi, ali je muca zdrava, in če ni, naj ji predpiše zdravila, da jo najprej pozdravimo.

Bolezen prizadene samo kožo in v nobenem primeru notranjih organov. Gliva Microsporum namreč raste samo na koži. Začne se s spremembo, ki je podobna piku komarja, vendar se rdečina širi in ima dvignjen luskinast rob, v sredini je koža zdrava. Gliva lahko prizadene kožo kjerkoli na telesu, tudi na lasišču.

Če je slika bolezni dovolj jasna, jo ustrezno prepozna osebni zdravnik oziroma zdravnik pediater in tudi predpiše zdravila ter otroka napoti v laboratorij.

Pregled pri dermatologu ni urgenten in lahko nanj mirno počakamo več dni. Pomembno je, da rdečin ne mažemo in da jih pokrijemo z obliži, bolnik je namreč kužen na dotik.

Bolezen potrdimo z laboratorijskim pregledom kože. Osnovni rezultat preiskave je znan v istem dnevu, dokončen pa lahko tudi čez več tednov, ker glive rastejo različno hitro. Mikrosporijo uspešno zdravimo, čeprav je zdravljenje dolgo in lahko traja tudi več mesecev.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 74, poletje 2013.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo