Domov » Vsi članki » Članek » Je EU res prepovedala zdravilna zelišča?

Je EU res prepovedala zdravilna zelišča?


prof. dr. Samo Kreft, mag. farm.
prof. dr. Samo Kreft, mag. farm., Fakulteta za farmacijo, Univerza v Ljubljani

Po spletu že nekaj mesecev krožijo elektronska sporočila o Codex Alimentarius, ki naj bi prepovedoval prodajo zdravilnih rastlin. Panika se še vedno ni umirila, čeprav smo strokovnjaki že nekajkrat pojasnjevali, da so navedbe iz peticije izmišljene. Uradno pojasnilo sta objavili tudi Javna agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke in Evropska komisija.

Usodni datum, 30. april 2011, ko naj bi bilo za zdravilne rastline konec sveta, je že mimo, a pomisleki ostajajo, zato ne bo odveč, če še na tem mestu razložimo, kaj se je (oz. se ni) v resnici zgodilo.

Odpoved ledvic zaradi zelišč za hujšanje, smrt zaradi kapsul s kurkumo

Eden hujših primerov zastrupitve z zdravilnimi rastlinami, ki so bile na trgu kot hrana, se je zgodil pred 20 leti v Belgiji, ko je pri 70 ženskah prišlo do popolne odpovedi ledvic (od tedaj so na dializi) zaradi uporabe kitajskih zelišč za hujšanje, ki jim je bila primešana strupena rastlina aristolohija. Eden zadnjih primerov pa je smrt dveh bolnikov na Norveškem zaradi kapsul s kurkumo, ki ji je bilo primešano zastarelo sintezno zdravilo proti revmi, ki se zaradi znanih neželenih učinkov v medicini ne uporablja več. Razlog za te nevarne dogodke je tudi v tem, da so se s trženjem zdravilnih rastlin začele ukvarjati velike (nefarmacevtske) multinacionalke, ki so želele finančno izkoristiti povečano zanimanje ljudi za zdravilne rastline in ugled, ki ga imajo zdravilne rastline med ljudmi.

Navedbe iz peticije lahko razdelimo v tri skupine:

1) navedba, da Codex Alimentarius omejuje trženje in uporabo zdravilnih rastlin.

Odgovor na ta očitek je zelo enostaven: Codex Alimentarius je zbirka pravno neobvezujočih mednarodnih standardov za živila. Codex Alimentarius se glede vitaminov, mineralov in zdravilnih rastlin v zadnjem času ni in ne bo spremenil. Navedba je torej povsem izmišljena.

2) navedba, da evropska direktiva s 30. aprilom 2011 omejuje trženje in uporabo zdravilnih rastlin.

V preteklosti se je toleriralo, da so se zdravilne rastline prodajale kot hrana, v zadnjih letih (v Slovenji od leta 1999) pa se nekaterih zdravilnih rastlin z najmočnejšimi učinki ne sme prodajati kot hrano. Vzrok za te spremembe so predvsem nova spoznanja stroke, ki se je v zadnjih letih srečevala z mnogimi zastrupitvami, ki so bile posledica neustrezne kvalitete zdravilnih rastlin.

Direktiva 2004/24/es trženja ne omejuje, ampak je za večino evropskih držav in tudi za Slovenijo prinesla olajšavo za trženje zdravil rastlinskega izvora. Če citiram direktivo: »Dolga tradicija zdravila omogoča zmanjšanje potrebe po kliničnih preskušanjih, kolikor je učinkovitost zdravila verjetna na podlagi dolgotrajne uporabe in izkušenj. Predklinični preskusi se ne zdijo potrebni, kadar je na podlagi tradicionalne uporabe dokazano, da zdravilo ni škodljivo v določenih pogojih uporabe.«

Nekatere evropske države, na primer Nemčija, pa so imele pred poenotenjem, ki ga je prinesla direktiva 2004/24/ es, svoje lastne nacionalne zakonodaje, ki so nekaterim tradicionalnim zdravilom omogočale še večje olajšave pri registraciji. Za ta zdravila je veljalo prehodno obdobje 7 let (do aprila 2011), in od sedaj se morajo ravnati po enotnih (zanje strožjih) kriterijih. Takih dodatnih olajšav v Sloveniji ni bilo, ker pred letom 2004 nismo imeli take kategorije zdravil. To prehodno obdobje je bolj ali manj namenjeno tistim državam, ki so do tedaj imele lastne ohlapne zakonodaje, še ne usklajene z direktivo 2001/83/es. V Sloveniji se po preteku prehodnega obdobja torej ne bo nič spremenilo. Spremembe v smeri lažje registracije so se pri nas zgodile že ob uveljavitvi te direktive.

3) navedba, da farmacevtski lobi zaradi svojih dobičkov omejuje trženje in uporabo zdravilnih rastlin.

Kot smo videli že pri prejšnji točki, so se pogoji za registracijo tradicionalnih zdravil rastlinskega izvora v zadnjih letih omilili. Tudi opredelitev, kateri izdelki se morajo obvezno registrirati (oz. pridobiti dovoljenje za promet), se že nekaj desetletij v teoriji ni bistveno spremenila: vsak izdelek, ki je namenjen zdravljenju in ima zdravilne učinke, je zdravilo in vsako zdravilo mora pred začetkom prodaje pridobiti dovoljenje za promet.

Vsekakor je najbolje, da informacije o vseh pripravkih, s katerimi skrbimo za svoje zdravje, dobimo iz strokovnega in zanesljivega vira.

Res pa je, da se je v preteklosti toleriralo, da so se zdravilne rastline prodajale kot hrana, v zadnjih letih (v Slovenji od leta 1999) pa se nekaterih zdravilnih rastlin z najmočnejšimi učinki ne sme prodajati kot hrano. Vzrok za te spremembe so predvsem nova spoznanja stroke, ki se je v zadnjih letih srečevala z mnogimi zastrupitvami, ki so bile posledica neustrezne kvalitete zdravilnih rastlin (kontaminacija s strupeno rastlino) ali pa neustrezne uporabe zaradi pomanjkljivega svetovanja. Zdravila so, za razliko od hrane, opremljena z obsežnimi navodili za uporabo, ki jih za vsako zdravilo posebej pregleda in odobri Javna agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke. Prav tako se kvaliteta zdravil redno preverja po strogih standardih. Kvaliteta hrane se sicer tudi preverja, vendar po standardih, ki so primerni za običajno hrano, ne pa za zdravilne rastline in izdelke iz njih.

Povečan nadzor na trženjem je torej strokovno utemeljen in ni posledica farmacevtskega lobija. Obratno pa bi lahko rekli, da so peticije, ki jih dobivamo po elektronski pošti, zrasle na zelniku multinacionalk, ki poskušajo služiti na račun neregistriranih izdelkov iz zdravilnih rastlin.

Uradno pojasnilo sta objavili tudi Javna agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke in Evropska komisija na svojih spletnih straneh.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 59, januar 2012.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo