1867 in 1914 sta kodi, ki govorita o začetku mnogih življenj, med vsemi vsaj dveh nadvse posebnih. Dveh ljudi, ki sta človeštvo spomnila, da je kreirati vezivo živetja, da je širiti oči vredno uzretja.
Le redko imamo srečo, da spoznamo človeka, ki ga že od mladosti občudujemo, spremljamo njegovo umetniško pot in se navdušujemo nad njegovimi ustvarjalnimi presežki.
Roald Dahl (1916–1990) je bil zmeraj zgodba zase. Za začetek, otroke je jemal resno. Vedel je, da z njimi ni treba delati v rokavicah in da lahko prenesejo marsikaj. Da je mešanica nepopisne groze in divjega humorja natanko tisto, kar osemletnik potrebuje.
Edinkrat, ko sem si pustila prerokovati, mi je ciganka napovedala, da bom imela štiri otroke. Res sem jih rodila, ampak samo tri. Četrtega je najbrž predstavljal mož, saj pravijo, da se v vsakem človeku skriva otrok...