Topel piš je razširil vsakoletni spomladanski nemir čez vrtove, v soseski so pričeli z nenapovedanim in prikritim vsakoletnim vrtičkarskim mehkim oportunizmom v vseslovenski športni panogi, pogosto označevani kot »kdo bo prej, po možnosti tokrat prvi, opravil gnojevožo in lopatenje zemlje«. Takrat me je babica na moje veliko veselje večkrat peljala v gozd. Na raziskovanje ali ekskurzijo, kot je imela navado reči.
V njeni družbi je bilo nadvse zanimivo. Lahko sem teptal mlado praprot, nekoliko manjši od večine visokoraslih poganjkov sem se navidezno spopadal s prosojno razraščenimi zelenimi vejami. Na bojnem polju sredi gozda, takrat v državni lasti, smo si zrli z razkošnimi praprotmi iz oči v oči, kakšno mi je uspelo celo izpuliti, na kar sem bil silovito ponosen. Najbolj košate praproti je babica potrgala in zložila v nekakšen kup. Zbrana praprot je nato romala na domači vrt, kjer jo je naša babi skrbno razprostrla po gredicah, tako da je z rahlim zelenim pokrovom nadležnim ptičjim kohortam preprečila izbrskati in izkljuvati posejano. Tudi prepirajočim se vrabcem, ki jim še posebno prijalo kopati plitve jamice v toplo vrtno zemljico in si v njej privoščiti ščebetajočo suho kopel, je s tako položeno praprotjo uspela preprečiti zemlji in posevkom škodljive ptičje nakane.
Stara košara se je polnila počasi
Vendar v prebujajoči se pomladni gozd nisva odšla zgolj po zaščitno praprot. Vršički, mladi smrekovi vršički, so morali zapolniti pleteno košaro. Dokler je bilo nabiranje samo igra, je bilo še kako zabavno smukati svetle vršičke z gosto raščenih smrekic. A stara košara ni in ni hotela biti polna, ostro sokolje oko naše babice pa je dovoljevalo kopičiti samo najlepše rahlo lepljive vršičke, dokler ne bi bila košara po njeni presoji dovolj zapolnjena. Trganje smrekovih vršičkov, teh znanilcev toplejšega obdobja, je bilo zame nabiralniška igra, a kaj, ko se mlade, obiranja nevešče ročice prehitro utrudijo, še posebej pod skrbnim babičinim nadzorom. Ko sem klonil pred napol prazno košaro, me je spodbujala: »Ti kar nabiraj, potrudi se, boš videl, kako nam bo sirup pozimi dobro del, lahko boš smučal in se sankal, ko bodo drugi doma pokašljevali!« In sem obiral dalje.
Sirup meša gozdni smrekov škrat
Tako sem nekaj učno-vzgojnih predmetov male šole uspešno opravil kar na Golovcu. Tudi gospodinjski pouk, saj sem doma babici lahko pomagal pri čaranju sirupa. Za pripravo je potrebovala nekaj več sladkorja, vzela me je s seboj v trgovino; tam je zvedela tudi nekaj najnovejših čvekarij, kajti pomlad ni bila samo v zraku, temveč krepko tudi v ljudeh. Doma je s toplo vodo temeljito izprala nekakšno veliko trebušasto steklenico s širokim vratom, za katero je ob družinskih srečanjih pogosto zatrjevala, da jo je ona, »še prav posebno skrbno očuvano za posebne namene, prinesla v sveti zakon«. Tega takrat nisem doumel, vendar se spominjam, da se je oče ob takšnih prilikah vedno muzal in se nekako postrani zazrl v nebo. Ko se babičino stekleno čudo dodobra osušilo, sem smel pod njenim budnim očesom v plitvo posodo kuhinjske tehtnice pazljivo natresti toliko sladkorja, kolikor je bilo na drugi strani vršičkov. Tehtanje je bilo zabavno, dokler me ni krepko po prstih, ker sem jih preveč slastno oblizoval in pri tem obilo mljackal. 
»To se za fanta ne spodobi, raje glej in se uči! In pomagaj, da bova napravila čudovit sirup!« Odtehtani sladkor sem smel pod njenim skrbnim nadzorom v starem lavorju umešati med vršičke. Moje drobne roke so se za polnjene steklenice s širokim vratom dobro izkazale. Nato je babi steklenko prekrila z ročno oprano in na soncu posušeno gazo in trdno zavezala. Na soncu se je bodoči zvarek grel meni neznansko dolgo dni, dokler se ni sladkor raztopil do nerazpoznavnosti. Dozdevalo se mi je, da je vsebino tudi večkrat nekdo premešal, vendar nisem nikdar nikogar opazil pri tem početju. Babi je na moje vprašanje, kdo bi to utegnil biti, odgovorila, da ne ve, vendar se ji zdi, da bi to utegnil biti gozdni smrekov škrat. Tega nisem povsem verjel, da bi to bil kak poseben čira čara, pa tudi ne, ker sem na sosedovem dvorišču, ko so se odrasli nekaj pogovarjali med seboj, slišal, da ima njihov stric Janez škrata v hlačah. Ko sem babico vprašal, ali škratje kadijo, se je nasmehnila: »Če ne boš kadil, ko boš velik, boš dosti manj kašljal! Moški pač. Mislite, da morate prav vse poskusiti. Potem pa krehate, da je joj prejoj! Bolje je prav počasi popiti nekaj požirkov smrekovega sirupa in te ne bo več mučil nadležni kašelj.«
Na soncu pregreto sladko zmes je precedila skozi gazo (meni se je v veliko zabavo zdela to plenica), privezano za noge okrog obrnjenega stola. Ko sem skušal pobezati v vabljivo zmes, sem jih takoj dobil po prstih. In tisti stol brez naslona mi je bil neznansko mikaven, menda se mu je reklo družinski štokerle, uporabljali so ga za vse mogoče, le za sedenje ne. Nato je babi precejeni sirup natočila v stekleničke in ga odnesla v temačno shrambo, kamor sam nisem smel vstopiti. Ko se je nivo opojno sladke tekočine v najlažje dosegljivi steklenički pričel nenavadno pospešeno zniževati, je babi z lahkoto odkrila škodljivega uporabnika. A to je že druga zgodba …
