DOMOV PREUDARNO ZA ZDRAVJE »POJDI Z MENOJ V TOPLICE«

»Pojdi z menoj v toplice«

mag. Borut Ambrožič, zastopnik pacientovih pravicZdraviliško zdravljenje kot nuja procesa ozdravitve in njegove omejitve mag. Borut Ambrožič, zastopnik pacientovih pravic, Maribor Pravica posameznega  pacienta/zavarovanca do zdraviliškega zdravljenja je opredeljena v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Pacient/zavarovanec je upravičen do zdraviliškega zdravljenja na osnovi predloga svojega osebnega zdravnika ali zdravnika specialista v primerih, ko je z zdravljenjem v naravnem zdravilišču moč pričakovati:

  • bistveno izboljšanje zdravstvenega stanja pacienta/zavarovanca za daljši čas, 
  • povrnitev funkcionalnih in delovnih sposobnosti pacienta/zavarovanca, 
  • preprečitev napredovanja bolezni ali slabšanja njegovega zdravstvenega stanja za daljši čas, 
  • zmanjšanje pogostnosti zadržanosti od dela zaradi bolezni ali zdravljenja v bolnišnici.

Pacient/zavarovanec ima pravico do zdraviliškega zdravljenja, če zdravniška komisija zavoda ugotovi, da je le-to utemeljeno. Zgodovina slovenskih naravnih zdravilišč Zdravilno moč slovenskih izvirskih voda so ljudje odkrivali že v daljni preteklosti. O tem pričajo zgodovinski viri še iz časa starega Rima. Pisni viri iz prvega tisočletja, ki jih je na našem prostoru proučeval tudi znani zdravilec Paracelzus, zajemajo le delček zdravilnih lastnosti naravnih zdravilnih dejavnikov naše dežele. V času renesanse so pri nas nastali zdraviliški centri, ki še danes predstavljajo temelje zdraviliškega turizma v Sloveniji. Najpomembnejši sta termalna voda različnih lastnosti in toplote (od 32 do 73 stopinj C) in mineralna voda (svetovno znana Radenska tri srca in Donat Mg1), sledijo morska voda in slanica, organski in anorganski peloidi ter morska, panonska in predalpska srednjegorska mikroklima. Največ slovenskih naravnih zdravilišč je lociranih na Štajerskem (Terme Dobrna, Terme Olimia, Zdravilišče Laško, Zdravilišče Rogaška – Zdravstvo, Terme Zreče). Te naravne danosti so vzpodbudile tudi »zdraviliški turizem«, v katerem nekateri strokovnjaki vidijo možnosti novih – zelenih zaposlitev. Pogoje za zdraviliško turistični kraj je določil že Zakon o naravnih zdravilnih sredstvih in naravnih zdraviliščih iz leta 19642.

Vrste zdraviliškega zdravljenja

Vrsta zdraviliškega zdravljenja pacienta/ zavarovanca je odvisna predvsem od njegovega bolezenskega stanja. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja zato v 43. členu natančneje določajo stacionarno in ambulantno zdraviliško zdravljenje. V prvem primeru mora pacient/zavarovanec zaradi svojega zdravstvenega stanja in drugih pogojev med svojo rehabilitacijo bivati v zdravilišču. V drugem primeru pa pacient/ zavarovanec glede na svoje zdravstveno stanje in druge pogoje dnevno prihaja v zdravilišče.

Zdraviliško zdravljenje lahko pojmujemo kot rehabilitacijo po bolezni, kirurškem posegu ali poškodbi, ki se izvaja s souporabo naravnih zdravilnih sredstev. Lahko se izvaja kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, in sicer neposredno po končanem zdravljenju oziroma po prenehanju kontraindikacij za zdraviliško zdravljenje.

Bolezenska stanja, ki opravičujejo zdraviliško zdravljenje

Bivanje v zdravilišču ni blagodejno samo za telo, ampak tudi za duha, če se le lahko sprostimo in uživamo v storitvah, ki jih ponujajo.

Laiki običajno povezujejo zdraviliško zdravljenje z boleznimi gibalnega sistema. Med te prištevamo: stanja po hujših poškodbah, težjih operacijah in opeklinah na gibalnem sistemu s funkcijsko prizadetostjo, s popravljivimi funkcionalnimi motnjami, in sicer neposredno po bolnišničnem zdravljenju, kot nadaljevanje zdravljenja zaradi rehabilitacije; vnetne revmatične bolezni, kot so: juvenilni kronični artritis, revmatoidni artritis, serološko negativni spondilartritis (ankilozirajoči spondilitis, psoriatični artritis ali spondilartritis, Reiterjeva bolezen, enteropatski spondilartritis), stanja po operacijah na sklepih zaradi revmatizma (sinovektomija, artroplastika, druge korektivne operacije na sklepih in hrbtenici), po izotopski sinovektomiji velikih sklepov (praviloma 7 dni po aplikaciji izotopa); degenerativne revmatične bolezni sklepov in hrbtenice, kot so artroze velikih sklepov (kolki, kolena) s funkcionalno prizadetostjo ter generalizirana spondiloza hrbtenice s težjo funkcionalno prizadetostjo; zunajsklepni revmatizem, ko je prizadeta funkcija ramena, kolka ali kolena; metabolni revmatizem (kronični poliartikularni protin z deformacijami sklepov v umirjenem obdobju bolezni); sistemske vezivnotkivne bolezni (sistemska skleroza s hitrim slabšanjem kožne simptomatike ter nastajanjem kontraktur sklepov) in težke bolezni in stanja hrbtenice po poškodbah ter operativnih posegih na hrbtenici.

Tej široki paleti bolezenskih stanj pa pripadajo še: bolezni živčnega sistema, bolezni prebavnega sistema, bolezni jeter, žolčnika in pankreasa, endokrinološke bolezni in bolezni presnove, bolezni srca in ožilja, ginekološke bolezni, kožne bolezni, rakaste bolezni.

Kako lahko pacient/zavarovanec uveljavi svojo pravico do zdraviliškega zdravljenja?

Izbrani osebni zdravnik ali zdravnik specialist, ki pri pacientu ugotovi potrebo po zdraviliškem zdravljenju, pošlje predlog imenovanemu zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v odobritev.

V primeru odobritve zdraviliškega zdravljenja za pacienta/zavarovanca imenovani zdravnik z odločbo napoti le-tega v zdravilišče, ki ga izbere zavarovana oseba in ki je usposobljeno za določeni standard. Pacient/ zavarovanec se lahko na »zavrnilno odločbo« imenovanega zdravnika pritoži v treh delovnih dneh od vročitve odločbe. Pritožbo obravnava zdravstvena komisija, ki jo imenuje upravni odbor ZZZS in ki jo sestavljata dva zdravnika in en univerzitetni diplomirani pravnik. Komisija o svoji odločitvi izda odločbo najpozneje v 8 dneh po prejemu pritožbe.

Telesna vadba v vodi je zaradi upora vode veliko bolj učinkovita.V primeru odobritve pa po prejemu napotnice izbrano zdravilišče povabi pacienta/ zavarovanca na zdraviliško zdravljenje v skladu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja. Polnoletni pacient/zavarovanec lahko uveljavlja pravico do zdraviliškega zdravljenja zaradi iste bolezni oziroma enakega stanja največ enkrat na dve leti, otroci pa največ enkrat letno.

Namestitev in prehrana v zdravilišču pri zdraviliškem zdravljenju Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 110. členu določajo, da je standard nastanitve in prehrane pri zdraviliškem zdravljenju nastanitev v dvo- ali večposteljni sobi s prehrano, v višini cene za nemedicinski del oskrbnega dne, ki ga določi zavod. Izbrano zdravilišče je dolžno pacientu/ zavarovancu omogočiti standardno namestitev in prehrano. Nadstandardna namestitev pa prinese za pacienta/zavarovanca obveznost doplačila razlike v ceni te storitve. V praksi pomeni nadstandardna namestitev željo pacienta/zavarovanca po enoposteljni sobi.

Trajanje zdraviliškega zdravljenja Zdraviliško zdravljenje traja praviloma 14 dni in se izvaja v določenem trajanju brez prekinitev. Izjemoma sme imenovani zdravnik na predlog zdraviliškega zdravnika pacientu/zavarovancu podaljšati zdraviliško zdravljenje do 28 dni, če je s tem pričakovati občutno boljši uspeh rehabilitacije. Zdraviliško zdravljenje otrok traja praviloma 21 dni. Tudi na tem področju lahko zaznamo formalno skrb za najranljivejši del populacije – otroke.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 59, januar 2012.

1 Zdravilne naravne mineralne vode, kamor spada tudi Donat Mg, so vode, ki zaradi svoje posebne sestave, fizikalnih lastnosti in medicinskih spoznanj lajšajo, zdravijo ali vsaj preprečujejo določene bolezni. Donat Mg npr. odpravlja želodčne in žolčne težave, je učinkovito odvajalo, preprečuje tvorbo ledvičnih kamnov, deluje proti mišičnim krčem, uravnava krvni tlak, preprečuje strjevanje krvi, preprečuje motnje srčnega ritma, izboljšuje telesno presnovo, nadoknadi pomanjkanje magnezija ter sprošča in pomirja. Nastaja v globinah 600 m z raztapljanjem kamenin bogatih z magnezijem, kalcijem, sulfati in hidrogenkarbonati.

2 Pogoji za zdraviliško turistični kraj: 1. da so v takem kraju primerni tehnično in higiensko urejeni zdraviliški objekti in naprave; 2. da je v kraju organizirana zdravstvena služba; 3. da ima kraj urejene komunalne naprave; 4. da ima kraj potrjen urbanistični načrt; 5. da je poskrbljeno za dobre prometne povezave s krajem in da so v kraju primerni turistični in gostinski objekti.