Izgorelost je stanje psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki nastane po več letih izčrpavanja organizma. Izgorel človek pride do stanja močnega upada telesne energije, težko ohranja budnost in ne more se koncentrirati. Obenem se mu trga miselni tok, pozablja, je anksiozen, neodločen, motijo ga lahko že vsakdanji senzorni dražljaji. Tako pride do stanja, ko ni sposoben opravljati vsakodnevnih opravil, kaj šele delati.
Ko človek pride v stanje izgorelosti, je na prvi pogled videti, da se mu je zgodilo nekaj slabega, izjemno hudega. Delovna učinkovitost pade, tudi volje do življenja zmanjka. A ni vse tako črno, kot se zdi. Izgorelost lahko jemljemo tudi kot pomoč narave, resen opomin, ki človeku pokaže, da ni na pravi poti, da ne živi svojega življenja, vsaj ne takega, kot bi ga lahko. S simptomi, kakršni se pojavijo, človeka prisili v spremembo. Spravi ga v stanje, ko dobi uvid v dosedanje lastno delovanje in se zave druge vrednosti svojega življenja. Človeka spodbudi, da se zbliža sam s seboj, naredi nekaj zase in izstopi iz začaranega kroga nenehnega pehanja za rezultati ter zlorabljanja sebe in svoje energije. A za tako okrevanje je potrebno kar nekaj časa, vsaj dve leti ali celo več.
Koga doleti izgorelost
Pogosto laično mnenje je, da izgorevanje in izgorelost ljudi povzročijo zunanji dejavniki – neustrezne delovne okoliščine, pritiski zaposlitve, preobremenjenost doma. A okoliščine same še ne povzročijo izgorevanja. Potreben je še človek, ki je programiran tako, da zaradi njegovega delovanja lahko pride do izgorelosti. Človek, ki se ne zna pri delu ustaviti, se spočiti, reči, da je preutrujen, in si vzeti prosto.
Izgorelost doleti ponavadi najbolj zagnane, uspešne, pridne in delovne. A sebe vrednotijo glede na svoje delo in dosežke. Prav tako dojemajo okolico in svet, ki jih po njihovih prepričanjih ceni zgolj zaradi njihovega dela, četudi jih drugi tako obravnavajo ali pa ne. Za izgorevanje so najbolj dovzetni tisti, ki so bili že kot majhni vzgojeni s pogojno ljubeznijo. Pohvale, pozornost in ljubezen so dobivali predvsem takrat, ko so zadovoljevali potrebe drugih, pomagali, delali, bili uspešni v šoli, ne pa, kadar so zadovoljevali lastne potrebe, uživali in se igrali. Tako se otrok postopoma nauči, da je vreden le takrat, ko dela, ko je produktiven, pomaga drugim, sicer pa ne. S takim vedenjem nato nadaljuje tudi brez zunanjih pogojevanj. Otrok na ta način zgradi neki lažni jaz, samopodobo, ki temelji na storilnosti. Obenem pa izgubi stik s seboj in svojimi lastnimi potrebami. Žene in peha se za rezultati in pohvalami za lastno delo ter si odreka počitek in užitek.
Tudi okolje – družbeno, družinsko ali delovna situacija – je dejavnik, ki spodbudi človekovo izgorevanje; a predvsem izgorevanje tistih, ki imajo tako storilnostno pogojeno samopodobo. Okolje, ki človeku ne nudi povratnih informacij o njegovem delu, kjer ni priznanj za delo, ne pohval, kjer so slabi odnosi, zaposlitev, ki ni varna – danes zaposlen, jutri že lahko odpuščen ... vse take okoliščine še toliko bolj vplivajo na izgorevanje človeka. A tisti, ki ceni sebe, ne glede na storilnost in dosežke, v takih situacijah reče ne, se umakne, ne dela, stagnira in se ne obremenjuje zaradi svoje nedelavnosti. Za razliko od teh storilnostno pogojena oseba dela in dela ter si prizadeva biti pridna, kajti le tako lahko ohranja dobro mnenje o sebi.
Potek izgorevanja
Izgorevanje do izgorelosti oz. adrenalnega zloma lahko traja zelo dolgo, tudi več desetletij. Proces poteka v več stopnjah. Raziskovalka adrenalne izgorelosti, psihologinja A. Pšeničny, navaja naslednje stopnje izgorevanja vse do adrenalnega zloma.
Začne se z UTRUJENOSTJO, fizično, čustveno in kognitivno. Ko se ta utrujenost kopiči, pride do PREUTRUJENOSTI. Človek, ki je zelo utrujen, ponavadi to prepozna in se odloči za počitek, a tisti, ki se spoštuje in ceni le glede na svoje delo in dosežke, bo te znake spregledal. Zaradi utrujenosti njegova delovna učinkovitost pade, kar pa ogrozi njegovo samopodobo. V težnji po ohranitvi pozitivne samopodobe se še bolj zažene pri delu, kar ga privede do stanja IZČRPANOSTI. Za izčrpanost je značilen občutek kronične utrujenosti, ki ga oseba stalno zanika, in ob tem skrajna storilnostna usmerjenost – deloholizem. Stopnja izčrpanosti lahko traja tudi 20 let. Oseba živi precej nekakovostno življenje, a si tega ne priznava. Niti se ne zaveda, da si zasluži kaj več od nenehnega pehanja za delovnimi dosežki.
Izčrpanost vodi postopoma do preizčrpanosti, ko dobi oseba občutek UJETOSTI v načinu življenja, dela in odnosov. Ujetosti se oseba poskusi včasih rešiti z menjavo dela, okolja ali odnosov, a najpogosteje se zgodi, da se vse nadaljuje. Težava namreč ni zunanje narave, temveč je predvsem notranja. Človek se tako počuti čedalje bolj nemočnega, kar spremljajo občutki krivde (ker ne naredi dovolj) in upadanje samopodobe. To stanje ujetosti lahko traja leto ali dve. Človek se vse bolj izčrpava in peša, a se še vedno trudi, da bi bil aktiven. To postopoma privede do ADRENALNE IZGORELOSTI, ko so vsi simptomi na višku – nespečnost, nezmožnost odločanja, napadi besa, joka, depresivni občutki, kar se po nekaj mesecih »konča« z ADRENALNIM ZLOMOM. Adrenalni zlom se kaže kot skoraj popolna izguba energije, kot velik psihofizični in nevrološki zlom. Oseba lahko prespi večji del dneva, težko ohranja budnost, nima koncentracije, kratkoročni spomin je skrajno omejen. Lahko se izrazi v obliki hudih depresivnih ali anksioznih simptomov, ali pa celo s kapjo ali infarktom. Človek je v času zloma popolnoma brez energije, vsak napor, celo najmanjši vsakodnevni, mu je odveč.
Okrevanje – pot k spremembi
Človek, ki je doživel adrenalni zlom, je »prisiljen« poiskati terapevtsko ali zdravniško pomoč. In takrat se začne preobrat. Okrevanje po izgorelosti traja večinoma dolgo – s pomočjo terapij ali po potrebi in presoji terapevta tudi zdravil – tudi nekaj let. A to dolgo obdobje je potrebno, da človek spozna nove poti v življenju, si zastavi nov način življenja in se ga privadi. Pravzaprav je dobro, da je narava pri tem stroga in da so simptomi močni in trajajoči, kajti le to človeka prisili v konkretne spremembe. Pri blažjih znakih bi prekmalu zašel na svojo staro pot zlorabljanja sebe in kmalu bi se znova ujel v enake vzorce delovanja.
Ni vse črno, kar se zdi črno, in tudi ne belo, kar se zdi belo. Kar se zdi najslabše, je hkrati lahko tudi največje darilo.
Bolj kot se človek spremembi upira ali poskuša ob okrevanju stopiti na staro pot, težje in počasneje okreva. Ob poskusih stopiti na staro pot hitro zdrsne nazaj v šibko stanje izgorelosti. Narava ga ne pusti nazaj in prej ali slej spozna drug način življenja in zaživi dosti bolj kakovostno.
Človek, ki uspešno okreva, močno spremeni svoj življenjski slog. Morda je, glede na zunanja merila, manj uspešen in produktiven, a vsekakor bolj zadovoljen in miren v sebi. Tako je v končnem izgorelost oz. adrenalni zlom pravzaprav odskočna točka k veliki pozitivni spremembi v življenju, če se človek ni uspel ustaviti in poiskati boljše poti prej.
Ni vse črno, kar se zdi črno, in tudi ne belo, kar se zdi belo. Kar se zdi najslabše, je hkrati lahko tudi največje darilo.
Kako lahko preprečimo izgorevanje?
Starši v odnosu do otrok
Že tako se zelo poudarja, kako pomembna je brezpogojna ljubezen staršev. In ravno pri dovzetnosti za izgorevanje se pokažejo »napake« pri odnosu staršev do otrok. Pomembno je, da otrok dobi dovolj pozornosti, pohval in naklonjenosti ne glede na to, ali je priden in ubogljiv ali ne. Otrok, ki dobiva pozornost ali pohvale le takrat, ko zadovolji potrebe drugih, naredi nekaj dobrega, dobi dobre ocene v šoli, sicer pa ne, ali se mu lastne prostočasne aktivnosti, druženje ali občasno brezdelje celo očita, se postopoma nauči, da je vreden le takrat, ko dela in se peha za dosežki. Izgubi stik s seboj in svojimi lastnimi potrebami. Lahko je sicer zelo uspešen v šoli, pri študiju, kasneje v poslovnem svetu, a na račun lastne programiranosti in zatiranja notranjih potreb, ki jih niti ne zazna. A vzgoja ni zgolj v tem, kaj otroku povemo in kako ravnamo z njim. Otrok se ogromno nauči tudi z opazovanjem. In če vidi starše, ki se nenehno utapljajo v delu, v službi in doma, ter si odrekajo lastno sprostitev in užitke, to ponotranji in sprejme kot vrednoto. Marsikdo se tudi »zaradi otroka« marsičemu odreka, a kaj mu s tem sporoča? Morda je boljše sporočilo otroku, če je občasno v varstvu drugega in vidi, da si starša privoščita tudi kaj dobrega zase.
Sami pri sebi
Če človek pri sebi prepozna znake izgorevanja, je dobro, da poišče pomoč – bodisi v obliki psihološkega svetovanja, terapij v obliki delavnic za osebni razvoj ali drugačno. Potrebuje tako pomoč, ki mu pomaga preseči notranja prepričanja o sebi in svetu, mu pomaga priti v stik s seboj, svojimi potrebami in ga spodbudi k drugačnemu, kakovostnejšemu življenju.
Na delovnem mestu
Delovno mesto lahko močno spodbudi izgorevanje, če ne zagotavlja temeljnih potreb človeka. Poleg ustreznega plačila je pri delu zelo pomembno tudi priznavanje dobro opravljenega dela, varnost samega delovnega mesta, stabilnih pogojev dela in nadzora nad okoliščinami dela, jasno opredeljene delovne naloge ter dobri odnosi na delovnem mestu. Če tega ni, so ljudje toliko bolj podvrženi izgorevanju. In izgoreli bodo tisti, ki se v takih okoliščinah najbolj trudijo, si prizadevajo in najdlje vztrajajo.
Če na delovnem mestu opazimo sodelavca, ki vztraja pri delu, dela nadure, tudi ob koncu tedna, in to navkljub utrujenosti, si ne uspe vzeti dopusta ali celo dopust preživlja delovno, je dobro, da ga na njegovo »delavnost« opozorimo. Predlagajte mu, naj si poišče pomoč. Morda vam bo prisluhnil, če pa ne, potrebuje močnejši udarec, da se zave svoje lastne vrednosti.
