DOMOV PREUDARNO ZA ZDRAVJE TEŽKE KOVINE NA NAŠIH KROŽNIKIH

Težke kovine na naših krožnikih

Težke kovine, med katere sodijo svinec, kadmij, živo srebro, baker, nikelj, cink, kositer idr., povzročajo številne poškodbe celic. Delujejo na čustva, mišljenje in na obnašanje človeka. Njihovo škodljivo delovanje se kaže predvsem v spremenjenem duševnem obnašanju človeka. Vse težke kovine imajo veliko gostoto (nad 7 kg/dm³), dolgo biološko razpolovno dobo, se lahko akumulirajo v organizmu in imajo negativne vplive na zdravje ljudi ter okolje. Ne zaužijemo jih namerno in vede, so pa »skrite« v različnih živilih rastlinskega in živalskega izvora (meso, mleko in mlečni izdelki ter užitna drobovina – jetra). Zato je še kako pomembno, da vemo, kaj jemo.

Svinec

Težke kovine v naši prehraniSvinec je težka, strupena kovina, ki je izjemno odporna na korozijo. V naravi najdemo le malo čistega svinca, v glavnem v obliki rud. Svinec se nahaja na površju tal, z globino pa se njegova koncentracija zmanjšuje.

Kadmij

Kadmij je modrikasto bela mehka kovina, zelo odporna proti koroziji in je relativno redek element. Je reden spremljevalec cinkove rude. V nekontaminirani zemlji je njegova koncentracija 1 ppm. Slednja vrednost vedno bolj narašča in že marsikje presega naravno mejo 1 ppm. Vzrok povečanja koncentracije kadmija v zemlji so fosfatna gnojila, ki vsebujejo kadmij.

Živo srebro

Živo srebro je srebrno bela kovina, ki je pri sobni temperaturi v tekočem agregatnem stanju, v vodi pa je netopna. Najpomembnejši naravni viri živega srebra so izparevanje tega elementa iz zemeljske skorje ter delujoči vulkani. Glavni vir onesnaženosti z živim srebrom je dandanes onesnaževanje s fosilnimi gorivi in z medicinskimi odpadki.

Kako težke kovine pridejo v našo hrano?

Težke kovine so navzoče povsod v okolju kot posledica naravnih in človeških aktivnosti, kot so odlaganje odpadkov, uporaba gnojil, svinčenih cevi za pitno vodo, pesticidov ter taljenje rude. Tako jih lahko najdemo v zraku, prašni usedlini, zemlji, vodi in v drugih elementih okolja ter kot takšne prehajajo v rastline prek koreninskega sistema. Vendar pa se težke kovine ne nalagajo enako v vse vrste rastlin. Nekatere so bolj dovzetne, druge manj. Če se rastlinojede živali prehranjujejo s takšnimi rastlinami, se težke kovine posledično nalagajo tudi v živalih. To pomeni, da smo lahko izpostavljeni težkim kovinam tako z rastlinsko kot hrano živalskega izvora (meso, mleko in mlečni izdelki ter užitna drobovina – jetra). Torej lahko govorimo o prehranjevalni verigi, kjer se na eni ali več stopnjah posamezniki prehranjujejo s hrano, ki je onesnažena s težkimi kovinami. Človek lahko kot potrošnik vstopa v to prehranjevalno verigo na katerikoli stopnji, bodisi da zaužije zelenjavo, sadje, meso, mleko ali drobovino.

Kako nam škodujejo?

Najpomembnejše med težkimi kovinami z vidika slabega vpliva na zdravje so svinec, kadmij in živo srebro. Zaužijemo jih predvsem s hrano, in sicer več kot 90 odstotkov. Z drugimi vrstami vnosa, kot je dihanje onesnaženega zraka ter kožni stik, jih v telo vnesemo bistveno manj kot s hrano.

Hrano rastlinskega izvora dobro speremoDokazano težke kovine povzročajo številne poškodbe celic. Človeški organizem ima na voljo mnoge obrambne mehanizme za popravilo nastalih poškodb, vendar pa težke kovine delujejo negativno prav na te mehanizme in blokirajo njihovo delovanje ter tako povečajo škodljivo delovanje.

Delovanje težkih kovin – arzena, aluminija, železa, niklja, svinca, živega srebra, bakra, mangana in organsko vezanega cinka – povzroča poškodbe živčnega sistema. Te poškodbe se kažejo s simptomi različnih nevroloških in psihiatričnih obolenj, poškodb celične presnove, genetske okvare, kot poškodbe imunskega sistema, živčnih celic, pretoka krvi in spolnih organov. Znani so učinki in mehanizmi škodljivega delovanja težkih kovin, zaradi česar so natančno določene mejne vrednosti v živilih. Žal ne poznamo natančnih učinkov kombinacije več težkih kovin in posledic v živem organizmu. Škodljivo delovanje težkih kovin se kaže predvsem v spremenjenem duševnem obnašanju človeka. Težke kovine delujejo na čustva, mišljenje in na obnašanje človeka.

Od vseh starostnih skupin so najbolj ogroženi otroci, mlajši od 6 let. Ogroženost je večja zaradi higienskih navad in fizioloških značilnosti organizma, pri katerem je absorpcija svinca iz prebavil v primerjavi z odraslim kar za 50% večja. Pri pomanjkanja železa in vitamina D je absorpcija svinca še večja.

Ukrepi za zmanjšanje izpostavljenosti težkim kovinam

Čeprav je težko ali celo nemogoče odstraniti težke kovine iz onesnaženih živil, lahko s preprostimi ukrepi zmanjšamo svojo izpostavljenost le-tem:

  • Ne uživamo živil rastlinskega izvora, ki so gojena na onesnaženih območjih, kot so bližina topilnic, prometnih cest in odlagališč odpadkov.
  • Živila rastlinskega izvora dobro speremo s pitno vodo, saj bomo tako odstranili velik del težkih kovin, ki se nahajajo na površini sadja in zelenjave.
  • Ne uživamo živil živalskega izvora z območja onesnaženja. Posebej smo previdni pri uporabi mleka ali drobovine živali.
  • Pri izbiri rib in drugih morskih sadežev se odločimo za manjše, saj imajo dokazano nižje vrednosti svinca kot večje.
  • Izbira pravilne prehrane: pomanjkanje vitamina C, železa, kalcija, beljakovin in maščob pripomore k večji absorpciji svinca iz črevesja.
  • Če imamo svinčeno vodovodno omrežje, je potrebna takojšnja prenova.
  • Poostrimo higieno pri otrocih, ki se igrajo na prostem; ob prihodu v stanovanje naj si umijejo roke z vodo in milom.
  • Živilo je hrana, in ne zdravilo! Zato je potrebno slediti smernicam uravnotežene prehrane in vsak dan uživati sadje in zelenjavo, ki pa naj bosta kakovostna in pravilno pripravljena.