Domov » Vsi članki » Članek » Športno plezanje – način življenja

Športno plezanje – način življenja


Petja Obreza, dr. med., spec. nevrologije
Petja Obreza, dr. med., spec. nevrologije, Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca Nova Gorica Foto: David Obreza, Alja Obreza, Igor Kuster

Športno plezanje je več kot samo hobi. Ko te prevzame, postane tvoj način življenja. Morda se komu zdi nevarno. Ja, lahko je nevarno, če se ga lotimo na neprimeren način. Če pa upoštevamo vse varnostne ukrepe, velja za varen način preživljanja prostega časa. Glede tega se lahko primerja na primer s smučanjem, pravzaprav je pri smučanju več poškodb kot pri plezanju.

Športno plezanje poteka na naravnih ali umetnih stenah, ki so relativno nizke, zadostuje že nekaj metrov višine. V steni je lahko več smeri različnih težavnosti. Smeri so opremljene s svedrovci, ki služijo varovanju. Plezalec se naveže na konec vrvi, soplezalec, ki ga varuje, pa mu vrv podaja prek varovalnega mehanizma, največkrat je to »gri-gri« ali kaka podobna priprava. Plezalec vrv med plezanjem s pomočjo vponk vpne v svedrovce. V primeru padca ga soplezalec in nameščena varovala ujamejo, tako da obvisi na vrvi. Padci so običajno dolgi nekaj metrov.

Možno je tudi plezanje z varovanjem od zgoraj (na »top-rope«). Primerno je predvsem za začetnike, pa tudi pri »študiranju « težje smeri. V tem primeru padcev praktično ni, saj enostavno obvisiš na vrvi; seveda pa mora vrv nekdo prej napeljati.

Omenim naj še balvansko plezanje, to je prosto plezanje običajno krajših smeri, kjer nas ne varuje vrv, pač pa pod smer namestimo blazino (»crash pad«). Plezanje daljših smeri brez varovanja z vrvjo imenujemo soliranje. S tem se ukvarjajo le zelo izkušeni plezalci, saj gre za zelo tvegano plezanje in padec je pogosto usoden.

Kaj pa varnost?

Za varnost mora poskrbeti vsak sam. Tako, da se ne loti podvigov, ki jim ni dorasel. Da uporablja kvalitetno in nedotrajano opremo. Da si pametno izbere soplezalca, ki ga varuje. In predvsem: da upošteva varnostne ukrepe.

Za začetek potrebujemo samo plezalni pas in čevlje

Slovenci smo že nekaj časa v samem vrhu med tekmovalci sveta, predvsem ženske. Najpomembnejša imena so trenutno Natalija Gros, Maja Vidmar in Mina Markovič.Začetnik v športnem plezanju potrebuje plezalni pas in plezalne čevlje, ki jih imenujemo »plezalniki« ali kar »plezalke«. Pozor: plezalni čevlji za začetnika naj bodo udobni, nobene potrebe ni, da bi si že prve vtise pokvarili z nekaj številkami premajhnim obuvalom, kot včasih svetujejo v športnih trgovinah. Na voljo je cel kup plezalk različnih proizvajalcev, za prve plezalnike priporočam tiste, ki lepo sedejo na nogo in ne tiščijo preveč, drugo je manj pomembno. Priporočljiva je tudi uporaba čelade. Večina plezalcev uporablja tudi magnezij – bel prah, s katerim si med plezanjem namažemo roke, da preprečimo drsenje zaradi potenja. Magnezij imamo spravljen v posebni torbici – »magnezij vrečki«, zavezani okoli pasu.

Vsa ta oprema je na voljo v številnih športnih trgovinah. Običajno je našteto dovolj za začetnika, saj imajo ostalo potrebno opremo inštruktorji v plezalnih šolah.

Samostojni plezalci pa potrebujejo še plezalno vrv, približno 15 plezalnih sistemov (dve vponki, povezani s trakom; eno vponko vpenjamo v svedrovce v steni, v drugo pa vpnemo vrv) in seveda vponke z matico ter varovalni sistem (na primer »gri-gri« ali varovalno ploščico). Prav pride tudi kakšna dodatna vrvica ali »gurtna«. Vse našteto se naučimo uporabljati v plezalni šoli pod budnim nadzorom inštruktorjev plezanja.

Pomembno je, da se plezanja ne lotimo sami. Mnogo lažje in predvsem manj tvegano je, da obiščemo športno plezalno šolo ali tečaj.

Plezalna šola je za nami, kam pa zdaj?

Kje so plezališča v naravi, izvemo iz priročnikov in plezalnih vodnikov. V njih so opisi pristopov do stene, skice ali fotografije stene pa imajo vrisane linije, kjer potekajo smeri. Ko prideš pod steno, običajno že na daleč vidiš, kje potekajo smeri, saj so v steni zavrtani svedrovci. Vsaka smer ima svoje svedrovce, nameščene vsakih nekaj metrov.

Smeri so ovrednotene z ocenami, v športnem plezanju se v večjem delu Evrope največkrat uporablja francoska lestvica ocen. Od najlažjih dvojk in trojk, ki so primerne za majhne otroke, do sedaj najtežje smeri na svetu 9b. Prva smer večine novincev je 4a do 4c. Na začetku številni hitro napredujejo po lestvici, potem pa se marsikdo »zatakne« pri na primer 6a. Od tu dalje je treba malo več sistematičnega treninga – višje, kot želiš po lestvici, več moraš vložiti. Vrhunskim plezalcem in tekmovalcem predstavlja trening osrednje dogajanje v življenju.

Plezanje daljših smeri brez varovanja z vrvjo imenujemo soliranje. S tem se ukvarjajo le zelo izkušeni plezalci, saj gre za zelo tvegano plezanje in padec je pogosto usoden.

Za preplezano smer določene težavnostne stopnje se šteje, če jo v celoti prosto preplezaš s sprotnim vpenjanjem vrvi (ne varovan od zgoraj oz. na »top-rope«). To lahko dosežeš v prvem poskusu, v tem primeru pravimo, da je smer preplezana »na pogled«. Včasih pa jo splezaš šele po več poizkusih – »z rdečo piko«.

Čim težjo smer preplezaš in čimmanj poizkusov potrebuješ za to, tem večji je uspeh. A če kot uspešnost štejemo prijetno druženje in preživljanje prostega časa na prostem, potem je lahko prav vsak plezalni dan uspešen.

Športno plezanje in alpinizem sta dva različna svetova

Športno plezanje in klasični alpinizem morda izgledata podobno, a v resnici sta dva ločena svetova. Alpinizem je nevarnejši, zahteva boljšo telesno in psihično pripravljenost ter stabilnost. Alpinizem pomeni v kateremkoli letnem času iti v gore, kjer je veliko objektivnih nevarnosti, kot so hitre vremenske spremembe, plazovi, podori ... Dan alpinista se začne zgodaj, pogosto še v temi. Sledi lahko tudi večurni pristop k steni s težkimi nahrbtniki, polnimi plezalne opreme. Plezanje poteka v različno visoki steni, sredi katere si ne moreš kar premisliti in oditi domov. Pogosto edina pot domov vodi preko vrha, in ko si na vrhu stene, te čaka še sestop, še vedno na gori, velikokrat še daleč od uhojenih poti.

Pozor: plezalni čevlji za začetnika naj bodo udobni, nobene potrebe ni, da bi si že prve vtise pokvarili z nekaj številkami premajhnim obuvalom, kot včasih svetujejo v športnih trgovinah.

Športno plezanje je lahkotnejše, zjutraj lahko spiš dlje, pristop do stene je krajši, stene so kratke, visoke 15, morda 40 metrov, in običajno te soplezalec varuje s tal. V steni so že zavrtani svedrovci, to so klini, ki služijo nameščanju varovanja. Če se pokvari vreme, lahko hitro pobegneš. Tudi drugih objektivnih nevarnosti je manj. Seveda morajo biti tudi športni plezalci dobro telesno pripravljeni, še posebej tisti, ki se ukvarjajo z vrhunskim športnim plezanjem. Obstajajo pa tudi določene »vmesne discipline «, na primer športno plezanje v višjih stenah, kjer velja vsakega nekaj.

Športno plezanje – uveljavljena športna panoga

Tekmovanja se običajno odvijajo na umetnih stenah. Tekmuje se v športnem plezanju, hitrostnem športnem plezanju, balvanskem plezanju ... Vsako leto poteka med drugim tudi svetovni pokal športnega plezanja, gre za več tekem po celem svetu, ena od njih je tudi v Kranju. Tekmovalci se pomerijo tudi na svetovnem prvenstvu, na master tekmah in še na številnih drugih tekmovanjih.

Razlike med prostim in tehničnim plezanjem

Neplezalci pogosto ne razločijo med tehničnim in prostim plezanjem. Pri prostem plezanju za napredovanje navzgor uporabljamo le roke in noge ter oprimke v skali; vrv, klini in drugi pripomočki služijo zgolj varovanju v primeru padca. Športno plezanje je vedno prosto. Nasprotje prostemu plezanju je tehnično plezanje, pri katerem za napredovanje ne uporabljamo le oprimkov, pač pa se primemo tudi za katerega od pripomočkov, ki jih namestimo v steno, se v kak klin obesimo ... V alpinizmu se pleza tako prosto kot tudi tehnično.

»Ko stojim pod steno, čutim veselje«

Kam v steno v Sloveniji in okolici?

V Sloveniji imamo odlična plezališča. Sama predvsem plezam na Primorskem, tam so Osp, Črni Kal in Mišja peč. A dobra plezališča so skoraj povsod po Sloveniji. Za nas s Primorske so pri roki tudi plezališča v Italiji, predvsem okoli Trsta, in na Hrvaškem, predvsem v Istri. Umetne stene pa so v zadnjih letih zrasle že v skoraj vseh telovadnicah.

Sama sem se s plezanjem začela ukvarjati v času študija, približno 15 let bo od tega. Od nekdaj sem rada hodila v hribe, in tako je naneslo, da sem se vpisala v alpinistično šolo. Po triletnem pripravniškem obdobju sem opravila izpit za alpinista, takrat sem plezala pretežno v hribih, plezališča so prišla v poštev le občasno, ko je bilo preslabo vreme ali premalo časa za hribe. Z leti pa se je nabralo več obveznosti in z družino tudi več odgovornosti (in lenobe), zato zadnja leta zahajam predvsem v plezališča in sem torej prešla k športnem plezanju.

Težko z besedami opišem, kaj mi pomeni plezanje. Veliko. Morda še največ pove to, da večino prostega časa preživim v plezališčih in da vedno načrtujemo družinske počitnice tako, da je v bližini kakšna skala.Vsekakor lahko plezanje človeka resno zasvoji. Primerno je za vse, ki si želijo plezati, jih ni strah višine, so radi na svežem zraku in v naravi ter so pripravljeni poskrbeti za ustrezno varnost sebe in drugih.

Ko stojim pod steno, v kateri še nisem plezala, čutim veselje, nemir, včasih tudi strah, če stena izgleda težka. Ampak predvsem veselje.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 54, poletje 2011.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo