Domov » Vsi članki » Članek » Lepoto starosti nam lahko uniči demenca

Lepoto starosti nam lahko uniči demenca


izr. prof. dr. Anton Grad, dr. med., nevrolog, SB Izola in FAMNIT, Biopsihologija, Univerza na Primorskem, Koper

Le kdo se še ni zaobljubil: »Ko bom v pokoju, bom pa ...« To je naš pogled v tretje življenjsko obdobje, ki ga vsi vidimo kot mirno, spokojno, v krogu svojih najdražjih, kako opazujemo svoje vnuke. A nad temi lepimi sanjami preži temna senca strahu, da nas bo zapustil um, da se ne bomo spomnili imen vnukov, da ne bomo sposobni samostojnega življenja in bomo svojim bližnjim ne v veselje, temveč v breme. Ta temna senca se imenuje demenca, ki kakor računalniški virus okvari naš spomin.

Demenca človeka osiromaši. Od bogatega duševnega življenja ostane le pogorišče. Pri bolniku s hudo obliko demence, ki nima več stika z zunanjim svetom, so le izgubljeni delci mozaika še donedavno bogatega uma, spominov, čustev in domišljije.

Kaj je demenca?

Po definiciji predstavlja demenca hujši upad ali celo izgubo intelektualnih in spominskih sposobnosti. Izraz demenca izhaja seveda iz latinščine: de – upadanje + mens, mentis – razum. Ob omembi besede demenca bomo sicer najprej pomislili na zmanjšanje sposobnosti pomnenja, a demenca je veliko več kot zgolj motnja spomina. Večkrat mi svojci potožijo, da so spremembe v vedenju, mišljenju, pa tudi osebnostne spremembe pri bolniku z demenco tiste, ki jih bolj motijo kot pa same spominske motnje. Demenca je skupek različnih simptomov, ki posameznika pomembno prizadenejo na vseh področjih njegovega bivanja. V hujših oblikah bolezni postane sobivanje s takšnim bolnikom za njegove bližnje izredno naporno.

Kdaj k zdravniku? Nedvomno takrat, ko motnje spomina presegajo t. i. normalno pozabljanje; torej takrat, ko je pozabljanje moteče v vsakdanjem življenju.

Najpogostejša oblika demence je počasi napredujoča degenerativna bolezen možganov, imenovana Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja prototip vseh demenc. Ostale demence so redkejše: vaskularna demenca, demenca pri Parkinsonovi bolezni, demenca z Lewyjevimi telesci, frontotemporalna demenca, Huntingtonova bolezen in vse demence, ki se pojavljajo kot zaplet telesnih bolezni ali poškodb.

Kako demenco prepoznamo?

Najzgodnejši znak je praviloma blaga motnja pozornosti. Bolnik ne zmore slediti pogovoru, posebno v večji skupini. Umika se družbi, pogosto z izgovorom, da je pač star in utrujen. Izgublja zanimanje za stvari, ki so ga do nedavnega veselile.Spomin zlate ribice traja samo tri sekunde. Nato pridejo v ospredje pozabljivost, čustveni umik, pogosto tudi žalost in otopelost. V tej fazi je zelo težko ločiti začetno demenco od depresije. Vedno bolj so izražene spominske motnje. Bolnik pozabi, da pozablja! Velikokrat se ponavlja in večkrat ponovi že povedano. Če ga svojci na to opozorijo, postane jezen, odklonilen in nezaupljiv. In tu je glavna razlika med »normalnim« pozabljanjem in demenco: če sami opazimo, da pozabljamo, in smo do tega kritični, potem gre za »normalno« pozabljanje, ki je posledica preobremenitve, utrujenosti, pogosto tudi neprepoznane depresije. Če pa nas na motnje spomina opozarjajo drugi, potem je velika možnost, da gre za začetno demenco. Seveda je ta trditev zelo poenostavljena. Pogosto niti strokovnjak, psihiater, klinični psiholog ali v demence usmerjeni nevrolog ne more ločiti med boleznijo in tistim, kar naj bi bilo še »normalno« pozabljanje.

Ali je upad spomina že demenca?

Ne, nikakor ne. Ob omembi besede demenca bomo sicer najprej pomislili na zmanjšanje sposobnosti pomnenja, a demenca je veliko več kot zgolj motnja spomina. Po definiciji predstavlja demenca hujši upad ali celo izgubo intelektualnih in spominskih sposobnosti. O demenci, ne glede na vzrok, govorimo tedaj, ko napredujoče slabšanje intelektualnih sposobnosti in spomina pomembno zmanjša zmožnost sporazumevanja, logičnega mišljenja, zmožnost orientacije v času, kraju in prostoru. Bolnik z demenco ni sposoben samostojno skrbeti zase, postaja vedenjsko težaven, se izgublja, s svojim ravnanjem ogroža sebe in druge.

Ali je upad spomina s starostjo neizogiben?

Nedvomno nam starost jemlje tako telesne kot duševne sposobnosti. Vsekakor se telesnega upada bolj zavedamo kot duševnega, saj je le-ta zaradi pridobljenih izkušenj vsaj bolj prikrit, če že ne počasnejši.

Sposobnost pomnenja s starostjo sicer upada, a trdim, da je ta upad malo pomemben, če možgane zaposlimo.

Kdaj k zdravniku?

Nedvomno takrat, ko motnje spomina presegajo t. i. normalno pozabljanje; torej takrat, ko je pozabljanje moteče v vsakdanjem življenju. Pomembno je, da se o svojih težavah pogovorimo s svojci in upoštevamo njihovo mnenje. Svojce pa moram opozoriti na enega prvih prepoznavnih znakov: umik iz družbe.

Zakaj je pomembno, da gremo k zdravniku čim prej?

Malo je znano, da je kar 10 % demenc, ki so posledica presnovnih motenj, npr. pomanjkljivega delovanja ščitnice, poškodbe (krvavitev pod trdo možgansko opno kot posledica padca pri starostniku) ali drugih vzrokov, v zgodnjem obdobju bolezni ozdravljivih. To pa ni zanemarljivo: ob 25.000 bolnikih v Sloveniji bi jih lahko 2.500 ozdravili!

Zato bo zdravnik najprej opravil kratek preizkus spoznavnih sposobnosti in se ob vrednosti manj kot 27/30 točk odločil za laboratorijske in slikovne (ct) preiskave. Izredno pomembno pa se mi zdi, da mnoga zdravila (uspavala, pomirjevala, antihipertenzivi itd) lahko povzroče demenci podobne težave. Zato je pomembno, da zdravniku povemo, katera zdravila jemljemo.

Kako demenco zdravimo?

Demence ne moremo ozdraviti, lahko pa z zdravili omilimo in upočasnimo upad spoznavnih sposobnosti z reverzibilnimi inhibitorji acetilholinesteraze (donepezil, rivastigmin, galantamin, ki je hkrati tudi alosterični modulator nikotinskih receptorjev) in zaviralcem glutamatnih receptorjev nmda (memantin). Vedenjske motnje je mogoče zdraviti z antipsihotiki, antidepresivi, kratkodelujočimi anksiolitiki, izjemoma s stabilizatorji razpoloženja. Menijo, da imajo ugoden učinek tudi nekatera zdravila in preparati rastlinskega izvora, kjer pa ni na voljo trdnih kliničnih raziskav.

Od 25.000 bolnikov z demenco v Sloveniji bi jih lahko 2.500 ozdravili.

Toda pomembnejši od zdravil je naš odnos do oseb z demenco. Prisluhniti moramo njihovim potrebam in željam, upoštevati moramo njihovo osebnost in se hkrati zavedati njihove bolezni. To pa nikakor ni lahko. Za bližnje takšnega bolnika je vsakdanja skrb za dementnega svojca izčrpavajoča, tako fizično, še bolj pa psihično. Svojcem osebe z demenco bo v veliko pomoč Združenje za pomoč pri demenci »Spominčica«. Najpomembneje je, da dementni osebi zagotovimo varno, strpno in zaupanja vredno okolje, v katerem se bolnik ne bo počutil kot nemočna žrtev svoje bolezni, temveč kot enakovreden član družine in družbe.

Ko je bolezen tako napredovala, da svojci ne morejo vzdržati z bolnikom, predvsem zaradi nočnega nemira, tavanja in izgubljanja pa tudi agresivnosti do svojcev, moramo bolnika zaupati v oskrbo domu starejših občanov.

Ali je bolnik z demenco sposoben voziti avtomobil?

Sposobnost za vožnjo avtomobila nedvomno predstavlja neodvisnost v mobilnosti, zlasti v okoljih, kjer je javni promet bolj reven. Hkrati pa se nas večina ne zaveda, kako smrtonosno orožje je avtomobil in da je za nesrečo potreben le delček sekunde. Oseba z začetno demenco bo odlično upravljala avtomobil v njej znanih situacijah, a že ob enostavni spremembi prometne signalizacije, kar je pravilo ob delu na cesti, se bo takšen voznik popolnoma zmedel, zapeljal v napačno smer itd. Zato vožnjo avtomobila odsvetujem. Še tako visok račun za taksi je malenkost v primerjavi s poškodbami ali celo smrtjo v prometu.

Ali naj oseba z demenco hodi v trgovino?

Pogosto mi bolniki kot dokaz, da imajo motnje spomina, navedejo, da si morajo vse zapisati. To me ne prepriča. V demenco pa me prepriča, če mi povedo, da ne znajo ravnati z denarjem, saj ne znajo izračunati, koliko jim mora prodajalec vrniti. V takšnem primeru obiske trgovine odsvetujem, saj lahko pride do neprijetnih sporov, ki bolnika ponižujejo.

Kako hitro demenca napreduje?

To je zelo različno. Za Alzheimerjevo bolezen je značilno, da se začne neopazno, plazeče in jo pogosto opazimo šele tedaj, ko nek izreden dogodek, npr. bivanje v bolnišnici zaradi telesne bolezni, razkrije demenco. Ocenjujemo, da je bolnik z demenco za samostojno življenje z le malo nadzora sposoben kakšnih pet do šest let. Nato pa bolezen hitro napreduje. Bolnik se zanemari, ne skrbi za osebno higieno, razpoloženje se mu hitro menja, postane jezav, svojce obtožuje, da mu kradejo, ga zastrupljajo, ponoči je nemiren, čez dan spi itd.

Ali lahko demenco preprečimo?

Svojce dementnega bolnika večinoma bolj motijo spremembe v vedenju in mišljenju ter osebnostne spremembe bolnika kot same spominske motnje.

Tako kot za aterosklerozo tudi za demenco velja, da je ne moremo preprečiti, pomembno pa lahko z zdravim načinom življenja upočasnimo njen potek. Celo več, v zadnjih letih so raziskave pokazale na prepletanje dejavnikov tveganja za aterosklerozo in demenco. Če je bilo to že na prvi pogled jasno za vaskularno demenco, pa je toliko bolj presenetljiva povezava med dejavniki tveganja za aterosklerozo in degenerativno demenco Alzheimerjevega tipa. Zelo jasno je bilo dokazano, da je pogostnost previsokega krvnega tlaka v srednji življenjski dobi neposredno povezana s pogostejšo Alzheimerjevo demenco v kasnejših letih. Takšna povezava je bila jasna tudi pri tistih, ki sicer niso imeli za previsok krvni tlak značilnega zoženja arterij. Demenca, tako vaskularnega kot tudi degenerativnega tipa, je pogostejša tudi pri bolnikih s sladkorno boleznijo, pri tistih z visokimi vrednostmi maščob v krvi itd.

Še nekaj je pomembno: vsi vemo, da le z vajo krepimo mišice, manj znano ali celo spregledano pa je, da vaja krepi tudi možgane. Ne samo fizična, temveč zlasti umska in socialna aktivnost ter njihovo sozvočje nam polepšajo življenje. Trdim, da je univerza za 3. življenjsko obdobje učinkovitejša od množice zdravil v domači lekarni. Fizična živahnost in umska čilost sicer sivolasih glav »študentov« in predvsem »študentk« univerze za 3. življenjsko obdobje vsakodnevno postavlja na laž trditev, da »nam starost jemlje tako telesne kot duševne sposobnosti«. In vesel sem tega. Da bi le bilo še naprej tako! A o lastni aktivnosti odločamo sami.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 56, oktober 2011.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo