Domov » Vsi članki » Članek » Kdo pravi, da ne gre, da se ne da?

Kdo pravi, da ne gre, da se ne da?


Rodil sem se tak kot večina otrok, zdrav in brez kakršnih koli težav. Ko sem bil star dve leti in pol, so se pojavile težave, ki jim sprva nihče ni pripisoval posebnega pomena. Trajalo je dolgih devet mesecev, preden so mi postavili diagnozo JRA – juvenilni revmatoidni artritis – revmatični artritis, ki se pojavi v otroštvu. V tem času so starše pretresali še z najrazličnejšimi drugimi diagnozami, ki so bile ena hujša od druge. Od levkemije, propadanja kosti do odmiranja mišic. Tudi revma ni bila diagnoza, ki bi jo starši takrat sprejeli z lahkim srcem. Veliko ljudi še vedno misli, da je revma bolezen starih ljudi, kar pa ne drži. Revma lahko prizadene človeka v katerem koli starostnem obdobju. In v katerem koli starostnem obdobju ga lahko zaznamuje za vse življenje z nepopravljivimi deformacijami. Predvsem pa ga nikoli ne zapusti in je njegova najzvestejša spremljevalka!

Bolezen smo sčasoma sprejeli, kot smo sprejeli tudi dejstvo, da je treba vsake toliko nekaj tednov preležati v bolnišnici. Ves čas sem normalno hodil v šolo. Res sem zaradi bolezni veliko manjkal, vendar v uspehu nisem nikoli zaostajal. Moja želja je bila postati policist. Do devetega leta so vse težave nekako izginile in revma mi nikjer na telesu ni pustila posledic. Odločil sem se, da se vpišem na srednjo policijsko šolo v Tacnu. Tako fizični kot psihični del sprejemnih izpitov sem uspešno opravil. Kljub temu zaradi debele zdravniške kartoteke na šolo nisem bil sprejet. A se nisem se tako hitro vdal. Na pediatrični kliniki smo naredili dodatna testiranja, ki so pokazala 95 odstotkov možnosti, da za revmo tako rekoč niti slišal ne bom več. Na srednjo policijsko šolo sem bil sprejet, ampak sem imel ves prvi letnik manjše ali večje zdravstvene težave. Proti koncu šolskega leta so bile bolečine vedno hujše in moral sem zamenjati šolo. V tem času sem imel veliko operacij, po končani gimnaziji pa me je pri mojih še ne 19 letih čakala še menjava kolka.

Po maturi sem se vpisal na biotehniško fakulteto in študij sem uspešno končal. Zdaj je pred mano še magistrska naloga na fakulteti za družbene vede. Po petnajstih letih in pol mirovanja se je spet oglasila moja zvesta spremljevalka. V tem času pa sem lahko normalno živel, opravil sem celo tečaj jahanja in pridobil naziv jahač 1 pri Konjeniški zvezi Slovenije.

Ustvaril sem si tudi družino. Imam sina Vala, ki je tako kot večina njegovih vrstnikov razigran, vedoželjen, nagajiv in nasmejan, skratka, popolnoma zdrav štiriletnik. Se pa od večine svojih vrstnikov razlikuje v tem, da ima očeta z revmo. Val je zaradi moje bolezni prikrajšan za marsikatero izkušnjo, trenutek, igro, pomoč, tolažbo. Moj sin se razlikuje od svojih vrstnikov tudi po tem, da ve, kaj je to bolnišnica, zakaj je dobro in potrebno, da njegovega »dado« operirajo in mu menjajo kolke. Ve, da bom potem lahko skupaj z njim tekel, se igral in brcal žogo ter šel z njim na sprehod. Val je že tako navajen bolnišnic, da mu je bolniška hrana všeč in brez sramu bolniške sestre prosi za repete. Saj ne da bi bila hrana tako izvrstnega okusa, ampak ker lahko s svojim dado skupaj je kosilo ali večerjo in ker lahko tako nekaj počneva skupaj. Četudi je to v bolnišnici, na bolniški postelji, je to najlepši kraj in najčudovitejši trenutek za oba. Oba veva, da naju čakajo tudi trenutki zunaj bolnišnice, na travniku, na igrišču, po poteh skozi gozd, ko bova skupaj počela, kar sinovi vrstniki počno s svojimi očeti.

Toliko tega je še, kar bi rad poskusil, naredil, toliko tega je, kar moram še storiti. In verjemite, storil bom.

Aladar, Ljubljana

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 29, januar 2009.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo