DOMOV NOVIČKE KAKO NASTANEJO KNJIŽNE NASLOVNICE

Kako nastanejo knjižne naslovnice

Pravijo, da beremo z očmi. Večinoma. Prepoznavamo besede in beremo med vrsticami. Vse to nekje vmes je prav tista zmes, ki nas pritegne tudi na naslovnicah knjig do te mere, da knjigo vzamemo v roke. Pogladimo jo, kot da bi se želeli prepričati, če je vse, kar vidimo, zares tu, v naših rokah, in obrnemo, da z njene zadnje strani izvemo še kaj več o njeni vsebini. Švigamo med vrsticami in iščemo potrdilo o privlačnosti z naslovne strani, in če nas prepriča, razpremo knjižne platnice, da vidimo avtorjevo podobo na fotografiji in izvemo še preostale podrobnosti.

Torej gre tudi pri knjigah, podobno kot pri ostalih rečeh, za okus, saj jih v primeru, ko avtorja in vsebine ne poznamo, izbiramo prav po okusu. Kot pri začimbah, pri katerih nekateri ljubijo pekoče, drugi okus po rožmarinu, pri tretjih je potreba po tem, da jih poper oplazi po jeziku, tako velika, da se sladkajo celo s poprovo čokolado. Podobno so nam ene bolj všeč kot druge. A v zvezi z videzom knjig lahko govorimo še o enem jeziku, in sicer likovnem, saj je prav z njegovo pomočjo vizualizirana vsebina, ki se skriva med platnicami.

Kako nastanejo knjižne naslovniceIn kako se to zgodi? Kako nastane likovna oprema knjige? Hmmm, bom rekla. O njeni vsebini se prepričam z branjem, in čeprav ne spadam med tiste najbolj strastne bralce, dobro branje kar pohrustam. Ob tem podčrtujem, iščem primerne motive, zanimive besedne zveze in skiciram, skiciram, skiciram. Nato ali pa že prej brskam za tujimi izdajami knjižnega dela in vsemi informacijami, če seveda ne gre za prvič izdano delo. V tem primeru je pot drugačna, podobna hoji po sveže zapadlem snegu. Počasi, počasi se poglabljam v knjižno delo, prijateljujem z avtorjem in slogom pisanja, zraven pa razmišljam o zahtevah tržnikov in željah urednice, ki mi zna namigniti svoja videnja, ko to potrebujem.

Knjige, pri katerih nas skozi vsebino pelje zgodba, spodbudijo izpostavljanje motiva iz vsebine. Včasih gre za moje videnje enega izmed junakov, kot pri knjigi Snežna dežela. Preberite jo in vedeli boste, da gre za motiv rahlega obrata glave ob pogledu skozi okno protagonistke gejše, katere vrat tako občuduje glavni junak.

Tega se zavedam in poleg različnih načinov razumevanja želim bralce vzpodbuditi tudi k vstopanju v svetove, ki jih knjige razpirajo, ter pritegniti k spoznavanju in raziskovanju sveta likovne umetnosti ter umetnostne zgodovine. Na ta način skozi raziskovanje dediščine in umetnostne zgodovine predstavljam mogočno biblijo inkovskega življenja v likovni opremi Kraljevskih zapiskov o Inkih. Vezi med vsebino knjige in bralci tkem s simboli in vzorci iz bogate dediščine Inkov. Na naslovnico ob osrednjo točko, svetlo obliko z naslovom, postavim cvet kantute (Cantua buxifolia), ki je s svojo barvitostjo od rdeče, rožnate do rumene barve nacionalni cvet Peruja ter eden od dveh nacionalnih cvetov Bolivije, pogosto pa se pojavlja tudi v inkovskih legendah. Prijateljica, ki je ravno času mojega oblikovanja potovala po Peruju, mi je posredovala nekaj fotografij prodajalk s tekstilom, ki so me navdušile zaradi barv in vzorcev, ki se še danes pojavljajo na tkaninah, a izhajajo iz inkovskega imperija. Majhni, na prvi pogled skoraj neopazni so še mnogi motivi, ki nas s pomočjo ilustracije vodijo v likovno dediščino Inkov. Tu sta motiva kipuja, sistema pisave s pomočjo vozlanja vrvic, in najbolj poznanega mesta, Machu Picchuja, tudi izgubljenega mesta Inkov, ki pa naj bi bilo poletno počitniško mesto za inkovsko plemstvo. Zanimivi dekorativni okviri so povzeti po Vedežu iz leta 1928, ki sem ga našla med starimi knjigami in simbolično predstavljajo vstop Evropejcev v inkovsko kulturo. Motivi koruze, ribe, lame, sonca, lune in zvezde in figuralna motiva z inkovskih reliefov so ilustracije, izdelane po arheoloških najdbah ali grafičnih predlogah iz kasnejših obdobij, ki ilustrirajo inkovski vsakdan. Vsi nosijo svoje pomene in mnogokrat pri spoznavanju in izbiranju primernih motivov poleg brskanja po literaturi poprosim za pomoč strokovnjake s posameznih področij.

Tako mi je ob oblikovanju platnic za Sundžato (mandinški ep) afriški način življenja, mitologijo in simboliko razkril dr. Marko Frelih, ki deluje pod okriljem Kustodiata za zbirke iz Afrike in Amerike Slovenskega etnografskega muzeja. Drobna knjižica velikega pomena je opremljena s simboli iz vsebine knjige. Vsi nosijo svoje pomene in so del videza knjige, ki se šele z oblikovanjem pridobi tisti nevidni občutek kot pri branju med vrsticami. Ko so vsi ti elementi povezani v pravo celoto, takrat lahko ob pogledu na ovitek knjige celo slišimo, kaj se dogaja v njeni notranjosti. Afrika iz Sundžate zadoni, ko jezdec prijaha v domačo vas, otroci se posedejo na rogoznico. Slišijo se le vročina in besede iz preteklih časov.

V vsakem besedilu je potrebno najti ključ, ki v tebi vzbudi zanimanje in privlačnost, zaradi katere knjigo ceniš. Likovna interpretacija je potem le še vprašanje časa. O Miljenku Jergoviću ne gre izgubljati besed, saj je priprava opreme za takšen slog pisanja zame prava poslastica. Podobna je sveže spečenemu kruhu, s hrustljavo skorjico, v katero z veseljem zagrizeš. Tisti pravi občutek obdobja, ki smo ga za rep ujeli kot zadnji pionirji in je opisan v obeh Zgodovinskih čitankah, pa iščem s pomočjo likovne tehnike, stila ilustriranja, barv in izbire materialov. Pred tem pa sedim na podstrešju in brskam po starih fotografijah, reklamah, knjigah, zvezkih, časopisih, značkah, se pogovarjam z ljudmi o tej temi in premlevam. Da se ve, pot do končnega izdelka ni nikoli enaka. Berem rada, rišem najraje, in če je zraven še reševanje težave vizualne narave, je krog sklenjen, saj v delu uživam in delam, ko uživam, obenem pa raziskujem in se učim.

Jerneja Rodica, oblikovalka, sodelavka Založbe Sanje

Dodatne informacije o omenjenih knjigah najdete na spletni strani www.sanje.si, po telefonu: 01 514 16 28 ali v Knjigarni Sanje na Tavčarjevi ulici 11 v Ljubljani.