Tone Strnad je ime, ki ga v svetu farmacije spoštujejo. Širša javnost pa ga pozna predvsem kot uspešnega podjetnika, čeprav ga mediji prepogosto spregledajo, ko izbirajo sogovornike o pomembnih gospodarskih temah. Škoda. Veljalo bi prisluhniti človeku, ki je v dobrih dvajsetih letih iz nič ustvaril uspešno podjetje s skoraj 250 zaposlenimi. Poleg poštenega trdega dela in nenehnega učenja mu je to nedvomno uspelo zaradi njegove izjemne sposobnosti vodenja ljudi. Tone Strnad s svojim znanjem, izkušnjami in karizmo prispeva k osebnostni in karierni rasti marsikaterega svojega sodelavca v skupini Medis.
V uredništvu revije Naša lekarna smo ga vprašali za mnenje o številnih spremembah, ki se napovedujejo v slovenskem zdravstvu. Z največjim veseljem je delil z nami svoje življenjske izkušnje in modrost. V dobro vseh nas upamo, da mu bodo prisluhnili tudi oblikovalci in reformatorji našega zdravstvenega sistema.
G. Strnad, ste magister farmacije in direktor farmacevtskega podjetja – bi rekli, da zaradi tega bolj pogosto uživate zdravila, ali se jim morda bolj izogibate, kot bi se jim sicer?
Ne vem sicer, koliko jemljejo zdravila drugi ljudje, ampak po občutku jih sam morda malo manj uživam kot drugi. Predvsem zato, ker se mi zdi, da sem manj bolan – skušam pač živeti zdravo. Predvsem se ukvarjam s kakimi desetimi športi, nekaterimi več, drugimi manj. A kadar je treba, vzamem zdravilo. Največkrat je to antirevmatik, ker me vselej kaj boli. Na začetku svoje kariere ste bili farmacevt v lekarni in lekarniško dejavnost odlično poznate.
Je slovenski model dober ali bi ga veljalo prikrojiti, denimo po avstrijskem, ki velja za izredno dobro organiziranega?
Sicer nisem odličen poznavalec lekarniške dejavnosti, ker v lekarni že dolgo ne delam več. Vendar se precej družim z lekarnarji in seveda marsikaj zvem. Slovenski farmacevti – lekarnarji so neskončno potrpežljivi. Čudim se, kako ohranjajo tako visoko strokovnost kljub temu, da jih je veliko premalo in da so preobremenjeni. Očitno jih rešuje velika predanost poklicu in visoka poklicna etika! Od politikov sem že nekajkrat slišal, da bi nam za vzor na področju zdravil morala biti Madžarska. Ampak najbrž še nikoli niso bili tam, ker menim, da si v Sloveniji tako neprimernega sistema, kot je madžarski, res ne zaslužimo. Dober je avstrijski model, prijazen do bolnika in strokovno zahteven za farmacevta. Tako je tudi prav! Sploh bi se morali bolj zgledovati po Avstriji. Druži nas skupna (res ne vselej najboljša) zgodovina, precej podoben karakter in tudi podobni življenjski cilji.
Kakšno je vaše mnenje o cenah zdravil v Sloveniji?
Podatki kažejo, da jih kar 65 odstotkov stane manj kot 5 evrov za škatlico, ki v večini primerov zadostuje za ves mesec in pogosto celo odloča med življenjem in smrtjo bolnika. Ljudje so prepričani, da so cene zdravil visoke, in ko zvejo, da škatlica zdravila zoper pritisk, alergijo ali sladkorno bolezen stane manj kot 3 evre za ves mesec, ne morejo verjeti. Pa je res! Zdravila so v Sloveniji postala tako poceni, da se proizvajalci potihoma umikajo ali pa (pri novih zdravilih) sploh ne pridejo. Škoda za bolnika je velika, vendar jo je težko pokazati. Imamo celo listo zdravil, objavljeno v Uradnem listu, ki so nujna za zdravljenje, pa jih v Sloveniji ni! Nihče nič ne naredi, da bi bila ta zdravila redno zagotovljena.
Prosim vas za pošteno oceno, ali imajo farmacevtska podjetja na tem področju še rezerve, bi dejansko lahko znižala cene zdravil? Kako komentirate izražene namere vlade, izrečene tudi med nedavno predvolilno kampanjo, da bo država še bolj pritisnila na cene zdravil?
Če bi rekel, da rezerv ni, bi se zlagal. Vendar brez škode zaradi zadnjih restrikcij ne bo šlo. Vprašanje je le, ali bo vidna ali prikrita. Kako ovrednotiti to, da nekega zdravila v Sloveniji sploh ni? Zdravniki ga torej sploh nimajo možnosti uporabljati in uporabljajo neko drugo, ki je sicer »čisto v redu«, ni pa tisto pravo!? Kot primer: če bolnik ne dobi prave terapije v prvi fazi bolezni, je možnost, da se mu bo stanje bistveno poslabšalo in bo moral v bolnišnico, večja, kot če bi bil že na začetku zdravljen z najboljšim zdravilom. Cena zdravljenja se v takem primeru poveča za stokrat, vendar sistem takih primerov ne more zaznati. Mislim, da je tudi tu iskati čedalje večje stroške za bolnišnice.
Vidite v okviru zdravstvenega sistema kak drug način, kako racionalizirati stroške in bolj učinkovito razdeliti denar iz zdravstvene blagajne?
Zdravila so zelo majhen strošek v zdravstvu (okrog 13 %), hkrati pa zelo pregleden. Cene zdravil in promet z zdravili so javni, zelo enostavno se vidi tudi zaslužek. To bode v nos in je idealen kraj za pritiske na cene. Organizacija zdravstva pa je neka amorfna stvar, ki je ne moreš prijeti ne za glavo ne za rep, in če se zares ne poglobiš, nikoli ne veš, kaj ti povzroča stroške, in denar teče v prazno. Mislim, da je tu največ prostora – morda niti ne toliko v zmanjšanju stroškov kot v večji učinkovitosti zdravljenja.
Kako odgovarjate na pogoste očitke o nemoralnosti farmacevtske industrije, češ da izkorišča ranljivost bolnih ljudi za kovanje visokih dobičkov?
Še leta 1940 je bila povprečna življenjska doba dobrih 40 let. Danes je blizu 80 let, torej še enkrat toliko. To je nedvomno zasluga zdravil. Večina nas, ki to pišemo ali beremo, bi bila že pokojna, če ne bi bilo zdravil. Pozabljamo pa, da farmacevtska industrija potrebuje sredstva, da lahko zdravilo razvije, ker samo ne pade z neba. Razvoj je drag, strokovnjaki, ki razvijajo zdravila, ki na dolgi rok rešujejo življenja, so dragi in morajo biti plačani, sicer se bodo raje zaposlili v kozmetični ali prehrambni industriji, oprema je strahotno draga, zahteve za varnost zdravila pa vse skupaj še bistveno otežujejo. To je vsa zgodba. Pa še nekaj: farmacevtska podjetja niti slučajno niso med najbolj dobičkonosnimi – pred njimi je prehrambna, kozmetična in računalniška industrija, da ne govorim o bankah in zavarovalništvu. A kdo več in za manjšo ceno prispeva k boljšemu življenju – to je veliko vprašanje.
Skupina Medis se je v dobrih 20 letih razvila v pomembnega slovenskega igralca na področju farmacije. Kateri so bili ključni dejavniki vašega poslovnega uspeha?
Pretirano je reči, da smo pomembni. Vsekakor bi nas lahko kdo nadomestil, res pa je, da imamo odlične kadre, da smo dobro organizirani in da znamo narediti veliko tudi iz majhnih stvari. Ključ so dobri in dobro vodeni sodelavci, ki so zavzeti za svoje delo.
Še leta 1940 je bila povprečna življenjska doba dobrih 40 let. Danes je blizu 80 let, torej še enkrat toliko. To je nedvomno zasluga zdravil. Večina nas, ki to pišemo ali beremo, bi bila že pokojna, če ne bi bilo zdravil.
Medis je vsako leto finalist izbora Zlata nit, ki izpostavlja dobre delodajalce. S čim vam to uspeva?
S spoštovanjem zaposlenih in njihovega dela, s »pospeševanjem« njihove samostojnosti in odgovornosti, kdaj pa tudi z zabavo!
Kot podjetnik ste tudi član skupine poslovnih angelov, kar pomeni, da imate stik z mladimi podjetniki. Kako ocenjujete podjetniško klimo v Sloveniji?
Kaj bi novi vladi svetovali za razvoj in napredek podjetništva v Sloveniji? Večkrat sem presenečen, koliko idej in podjetnosti je v mladih! Moti me sicer, da se v te vode podajo tudi samozavestni posamezniki, ki o področju dejansko nimajo pojma, ampak po drugi strani je prav ta samozavest glavni motor razvoja. Včasih se mi zdi, da bi bilo za veliko večino teh ljudi bolje, da bi se vsaj za par let nekje zaposlili, da bi dobili kaj izkušenj. Verjetnost, da bodo uspeli, je z izkušnjami bistveno večja. Dobri podjetniki sami najdejo pot, vlada težko naredi kaj drugega, kot da ustvarja klimo, ki je naklonjena podjetnikom in podjetništvu. Tudi, kadar jim spodleti!
Kot direktor podjetja s skoraj 250 zaposlenimi ste nedvomno zelo obremenjeni. Kljub temu vas tisti, ki vas poznamo, le redko vidimo utrujenega. Kakšen recept imate za dobro kondicijo, dobro zdravje in dobro voljo?
No, hvala, velikokrat sem utrujen. Predvsem sem zaspane, ki lahko zaspi kadarkoli, kjerkoli. Zato moram biti vselej v gibanju, če se usedem, že kinkam! To pa pomeni hojo po pisarnah, k sodelavcem, pa šport, skratka – gibanje!
Večkrat sem presenečen, koliko idej in podjetnosti je v mladih! Moti me sicer, da se v te vode podajo tudi samozavestni posamezniki, ki o področju dejansko nimajo pojma, ampak po drugi strani je prav ta samozavest glavni motor razvoja.
V zasebnem življenju ste srečno poročeni, oče treh nadarjenih in delovnih hčera ter že trikrat dedek. Bi rekli, da sta uspeh v zasebnem in poklicnem življenju povezana, odvisna drug od drugega?
Ali tiste vaše lastnosti, zaradi katerih ste dober mož, oče, dedek, sin, prijatelj …, pripomorejo tudi k poslovnemu uspehu? Tole je pa preveč lepega na kupu! Ne vem, kako je kaj med sabo povezano, vselej pa tudi ni vse tako zelo lepo, kot zgleda. Življenje je mavrica in mavrico je treba sprejeti, kakršna pač je, ter se na njej zibati skupaj s svojimi in tistimi, ki so se pripravljeni zibati s tabo.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 61, marec 2012.
