Adrenalin in fantastično vzdušje, ki se ga ne da opisati, sta me prevzemala že nekaj dni pred tekmo. Jutro je minilo kot po navadi in 15 minut čez peto zjutraj smo bili pred menjalnim prostorom, kjer so nam natisnili – ne napisali – startne številke na roke in noge, potem pa h kolesu. Vse preostalo je bilo pripravljeno že dan prej, zato sem dodal le še napitke v stekleničke na okvirju kolesa in vodo v stekleničko na krmilu. Sendviča s sirom in ananasom sta postala moja stalna spremljevalca na dolgih kolesarjenjih in tekmah, zato tudi tukaj brez njiju ni šlo. Še energijski geli in vse je pripravljeno.
Priprave na plavalni del so bile hitro pri koncu in že smo zaplavali proti približno 200 metrov oddaljeni startni črti. Na startu, ki je bil napovedan ob sedmih, je vladala neverjetna panika in nestrpnost. Startal sem pri pomolu, kjer nas je bilo največ in kjer je bila napetost največja. Srčni utrip sem imel že v mirovanju zelo visok. Tok nas je odnašal nazaj, mi smo se »komolčkali« naprej in tako dobrih deset minut, dokler ni top naznanil starta.
3800 metrov plavanja
Česa takšnega še nisem doživel. Vsi, ki smo bili prej stisnjeni kot sardele že v pokončnem položaju, smo v eni sekundi prešli v vodoravni položaj, kar jasno pove, da prostora ni dovolj niti za dihanje, kaj šele normalno plavanje. Vedel sem, da se moram čim prej izvleči iz te gneče. Zraka je bilo vedno manj, brce so prihajale z vseh strani, prav tako komolci pod rebra, od zadaj so po meni plezali sotekmovalci … A bo tega sploh kdaj konec, sem si mislil. Upal sem, da bo pri boji, ki je označevala 1000 m, kaj bolje, a je bilo do konca plavanja enako. Malce v levo in tok v desno, pa udarec v glavo od spredaj, nato mi je padla z glave še kapa, skupaj z njo je potegnilo tudi očala. Kapo in očala sem komaj ulovil, in ko sem si ju nataknil nazaj na glavo, sta bila seveda polna vode. V tem trenutku je nekdo odplaval kar čezme. V drugem kilometru sem padel v svoj ritem, ki pa ni bil preveč hiter, a hitreje ni šlo. Nimam pojma, zakaj ne. Čeprav sem zadnjih 200 metrov šprintal, utrujenosti ni bilo.
Končno je bilo plavanja konec. Moj čas je bil ura in tri minute, kar se mi je zdelo za prvič kljub vsemu dogajanju kar v redu in bil sem zelo vesel. Plavanja je končno konec, sem si mislil.
Hitro sem zamenjal opremo, "fastskin" – dres, ki zagotavlja hitrejše plavanje – sem slekel, oblekel zgornji kolesarski dres, kolesarske hlače pa sem imel že pod plavalnim dresom. Nadel sem si še čelado in hitro naprej s kolesom.
180 kilometrov na kolesu
Prvih nekaj kilometrov sem imel občutek, da kolo nikamor ne gre. Mislil sem, da mi je počila guma, saj so me sotekmovalci prehitevali eden za drugim. Pogledoval sem pod kolo, ali je guma res prazna. Res smešno. Ne vem, kaj je bilo, mogoče me je bilo samo strah, da mi ne bi počila guma.
Sonce je bilo že ob osmih zjutraj zelo močno in vedel sem, da bo peklensko vroče in soparno. In res je bilo tako.
Na kolesu sem se nalival z vodo. Želel sem vsaj enkrat odtočiti, saj bi le tako lahko vedel, da sem spil dovolj, a ni in ni šlo. Vse, kar je bilo tekočega v meni, je kar izhlapelo. Na Queen K Highway je začelo tako pihati, da nisem vedel, od kod in kam. Na vsaki postaji sem porabil po stekleničko ali dve vode, da sem se hladil po glavi, vratu in nogah, saj je sonce strašno pripekalo in tudi pod čelado me je že začelo kuhati. Vročina je bila res ubijalska. Ja, to so Havaji, si rečem in še bolj pritisnem na pedale. Občutek je res nenormalno dober, ko si sam proti sebi v boju z vetrom in vročino na avtocesti, kjer je hribov toliko, da jih sploh ne šteješ. Ob cesti je tu in tam kakšen krpal ali menjaval gume, drugi je čakal na reševalno vozilo, nekateri pa so že končali svoje nastope z odstopom.
Proti Hawiju na 90. kilometru, kjer je bil obrat, so se začeli hribi in – veter! Na nekaterih delih je tako zelo pihalo, da smo se po ravnini peljali v najlažjih prestavah na sprednjem in zadnjem kolesu. Nenormalno je pihalo v prsi in bočno, vročina pa je bila vedno hujša. Najboljši tekmovalci so se že vračali. Do obrata sem imel nekaj kilometrov, a z vetrom so se vlekli v nedogled. Hitrosti smo imeli tako majhne, da bi se morali zadnjih 90 km peljati povprečno vsaj 45 km/h, če bi želeli kolesariti okrog pet ur, kar je bilo seveda nemogoče. Tudi v zadnjem delu kolesarjenja veter ni ponehal. Bil sem že zelo utrujen in pot se mi je že vlekla. Mimo letališča je moje kolo pridobilo nekaj hitrosti, saj sem začel misli osredotočati na tek, kajti čez dobre pol ure se bo tekma šele prav začela. Križ me ni bolel, ampak noge … Ne vem, kako jih bom po neznosni vročini in vlagi še vlekel za sabo – in to še 42 kilometrov. Po strahu, da ne bi bilo kaj narobe na kolesarskem delu (defekti, preutrujenost, tehnične težave, prehrana ... ) sem bil kljub previdnosti vesel, da je kolesarjenja konec. Če bi na tem mestu odstopil, bi me od jeze, žalosti in razočaranja verjetno kar pobralo.
Sestop s kolesa s časom 5 ur 28 minut ni obetal velike evforije, vendar so bile razmere letos na kolesu katastrofalne, zato so bili tudi časi veliko slabši kot po navadi.
42 kilometrov teka
Pri teku sem kaj hitro padel v svoj ritem, a mi ga je vročina po nekaj km in parih hribih, zbijala in zbijala me tudi že psihično načenjala. Tu se je začel pravi boj s samim sabo in rekel sem si, da bom iz njega šel kot zmagovalec.
Jedel sem gele, pil kokakolo in vodo ter se polival, kolikor se je le dalo, a zaradi vročine nisem imel v teniskah verjetno niti kapljice vode.
Na 15. kilometru smo odtekli mimo startno-ciljnega prostora v klanec, tam pa je vladala prava evforija. Kot na Tour de France so ljudje čisto blizu, da ne slišiš niti svojega dihanja, le navijanje in kričanje. Še dobro, da smo šli hitro mimo. Pot se je vlekla – en klanec, pa še en klanec, pa malo ravnine in še en klanec in končno na levo in blag spust v "pekel" – Energy Lab. Tam lahko le crkneš do konca ali pa se ti čudežno odpre in začneš teči s polno paro. Meni se je hvala bogu zgodilo to drugo.
Temperatura je bila 42 stopinj in še kožo bi si slekel, če bi se dalo in če bi pomagalo, da bi lažje dihal. Zdelo se mi je, da mi bo pljuča od vročine in vlage ob naporu kar raztrgalo. Noge so bile že utrujene, kljub temu sem prehiteval vedno več tekmovalcev. Čutil sem, da mi gre dobro, zato sem le še pospeševal, kolikor se je dalo. Do cilja je bilo le še 10 kilometrov. Progo zadnjih nekaj kilometrov sem imel že v glavi. Z očmi sem iskal svoja navijača z zastavo mesta Celja, saj sem jo želel prenesti čez ciljno črto.
Zadnjih nekaj kilometrov pred ciljem sem pospešil – to so počeli vsi, saj je ironman na Havajih pač tekma vseh tekem, in tudi če na koncu kar omedliš, je ves trud poplačan z nastopom na tej prestižni tekmi. Smešno je bilo, da smo po toliko urah na polno tekmovali. Maratonski tek sem kljub vsem neznosnim razmeram končal s časom 3 ure in 45 minut.
Tudi s skupnim časom 10.25 h sem zelo zadovoljen.
Dosegel sem 120. mesto v svoji kategoriji in 507. absolutno od 1800 tekmovalcev, kar kaže na hudo konkurenco tega tekmovanja.
Občutek, ko tečeš zadnjih 100 metrov ob zastavah vseh držav nastopajočih, ko tvoj prihod naznanjajo bobni, napovedovalec pa vzklika tvoje ime, je noro dober!
V cilju sem z vzdignjenimi rokami in s celjsko zastavo v njih za trenutek zamižal. Želel sem si, da bi ta trenutek traja večno. Občutek, ki se ga ne da opisati, je fenomenalen. Bolečin ni, le velik ponos, ki ti ga nihče ne more vzeti iz srca in za vedno ostane s tabo.
Ironman Hawaii, drugo leto se vrnem!