DOMOV BOLEZNI ZA ZDRAVE KOSTI DESET LET IZKUŠENJ PRI ZDRAVLJENJU...

Deset let izkušenj pri zdravljenju osteoporoze

Pred nekaj desetletji je bila diagnoza osteoporoze redka – vendar ne zato, ker osteoporoze ne bi bilo, ampak zato, ker so prepoznavali le »vrh ledene gore«, to je zlome. Pa še tu je bila diagnoza odvisna predvsem od razgledanosti in pripravljenosti kirurga, da poleg diagnoze zloma pripiše še diagnozo osteoporoze. Rentgenska preiskava je bila premalo občutljiva, da bi lahko prikazala razredčeno kostno strukturo še pred nastankom zloma. Razredčena kostna struktura oziroma zmanjšana mineralna kostna gostota (MKG) je namreč eden od znanilcev zmanjšane čvrstosti kosti, ki povečuje tveganje za zlom. Šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je razvoj tehnologije (neinvazivne možnosti za natančno merjenje mineralne kostne gostote) povzročil pravo revolucijo v prepoznavanju populacije, ogrožene za zlom. Možnost diagnosticiranja osteoporoze, še preden je prišlo do zloma, je bila tudi izziv za iskanje uspešnih zdravil.

V osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih je bilo na voljo le nekaj zdravil, za katera se je pozneje izkazalo, da imajo relativno šibke učinke pri preprečevanju zlomov kosti (kalcitonin, kalcij in vitamin D kot monoterapiji), da lahko zlome celo pospešijo (natrijev fluorid) ali da njihovi neželeni učinki preprečujejo širšo uporabo (estrogeni).

V letih 1986 in 1987 pa so na oddelku za biologijo kosti podjetja Merck Sharp & Dohme (MSD) začeli proučevati kemično učinkovino alendronat, ki je v bazičnih raziskavah in v poskusih na živalih obetala pozitiven učinek na trdnost kosti. Začelo se je desetletje raziskav in postopkov, ki so tudi v kliničnih raziskavah potrdili učinkovitost pri preprečevanju tako vretenčnih kot nevretenčnih zlomov, z zlomi kolka vred, hkrati pa so potrdili varnost učinkovine. Učinkovitost pri preprečevanju zlomov je močno presegala do tedaj uveljavljena zdravila, saj je zlome zmanjšala kar za polovico. Na osnovi teh raziskav je ameriška agencija za hrano in zdravila (Food and Drug Administration, FDA) leta 1995 odobrila alendronat za zdravljenje pomenopavzalne osteoporoze, pozneje pa tudi za zdravljenje glukokortikoidne osteoporoze in osteoporoze pri moških. Že dve leti zatem, torej leta 1997, je bil alendronat na voljo tudi slovenskim bolnicam in bolnikom.

V zadnjih desetih letih smo prišli na področju raziskav osteoporoze do več novih pomembnih spoznanj. Med drugim se je izkazalo, da – tako kot pri večini kroničnih bolezni – bolniki kmalu začnejo opuščati zdravila, ki bi jih sicer morali jemati leta. Pri zdravljenju osteoporoze sta tako po letu dni predpisanemu zdravljenju sledili le še slabi dve tretjini bolnic. Vzrokov je več, eden med njimi je tudi »prijaznost« jemanja. S ciljem, da bi izboljšali sodelovanje bolnikov pri zdravljenju, je družba MSD razvila obliko zdravila alendronat, ki se jemlje le enkrat tedensko in je od leta 2000 na voljo tudi pri nas. Jemanje enkrat na teden se je izkazalo za boljše, saj je delež opuščanja zdravljenja pri bolnicah, ki prejemajo zdravilo le enkrat tedensko, manjši kot pri tistih, ki ga prejemajo vsakodnevno.

Drugo pomembno spoznanje je prišlo s področja vitamina D, ki omogoča, da se kalcij lahko vsrkava iz hrane in se vgrajuje v kosti. Ugotovili so, da so zaloge vitamina D pri starejši populaciji, še zlasti tisti z osteoporozo, nezadostne in da je vitamin D hkrati s kalcijem nujen za polno delovanje zdravil. Poleg tega pa je presenetila ugotovitev, da pripravke vitamina D, ki se obvezno predpisuje pri zdravljenju osteoporoze, bolnice opustijo še hitreje kot samo zdravilo. Na slovenskem trgu imamo že dve leti na voljo kombiniran pripravek z alendronatom in vitaminom D (fosavance), ki se jemlje enkrat tedensko. To zdravilo pomembno zveča zaloge vitamina D pri bolnicah z osteoporozo in s tem izboljša učinkovitost samega zdravila.

Zgodba o vitaminu D pa še ni končana. Ko so več pozornosti usmerili na proučevanje vpliva vitamina D na kosti, so ugotovili, da so bile do zdaj priporočene potrebe po tem vitaminu podcenjene. Za optimalen učinek na kost tako pri preventivi kot pri zdravljenju osteoporoze so torej potrebne večje količine vitamina D, kot smo menili doslej. Razvoj zdravil gre zatorej v to smer.

Deset let dobrih izkušenj in prilagajanje zdravila novim spoznanjem so razlogi, da se z njim danes zdravi vsaka druga bolnica z osteoporozo v Sloveniji. To mu nedvomno zagotavlja vidno mesto pri zdravljenju osteoporoze tudi v prihodnosti.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 17, december 2007.