Stanislav Lukić, mag. farm., je vodja lekarne Rogaška Slatina. A poleg farmacije njegovo življenje zaznamuje še ena strast, ki jo je odkril nedavno – umetnost. Kot pravi, se je z njo srečal, ko je začel razmišljati o življenju, ko so se pojavila vprašanja, od kod smo, kaj smo, in spoznanje, kako čudovita je narava ter univerzum, v katerem živimo.
Ugotovil je, da je življenje čudežno neprekinjeno dejanje, in da so edina spremenljivka v njem »postaje«, ki jih obiskujemo na poti skozenj. »Ko misliš, da nekoga ali nečesa ni več, ali ko se zaveš, da nas samih nekoč ne bo več, ugotoviš, da se je vse to preselilo na neko drugo postajo in nastavlja življenje po teh pravilih. Umetnost je transformacija notranje nevidne energije, razmišljanja, stanja duha in podzavesti v materialno obliko, kot so slike, skulpture, glasba, pisana beseda, ples. V vse, kar je nastalo iz, poenostavljeno, domišljije, « pravi. Lukiću veliko energije daje glasba, narava pisane besede in pa energija barv, ki jih skuša prenesti na slikarsko platno. Stanislav Lukić je slikar, v zadnjem času pa se spogleduje tudi s kiparstvom. Z njim smo se pogovarjali o njegovem skritem talentu.
Kdaj ste se začeli resneje ukvarjati s slikanjem?
S tem hobijem sem se začel ukvarjati konec leta 2012. To je bilo leto, ki ga ne bom nikoli pozabil, saj sem takrat spoznal dva človeka, ki sta temeljito spremenila način mojega življenja in življenske filozofije. Prvi je gospod Zdenko Domančić, priznani bioterapevt. Udeležil sem se njegovih seminarjev, kjer mi je odprl miselni vzorec s parafraziranim izrekom: kar misliš, to tudi delaš. Kar delaš, ti ustvarja navade. Navade ti ustvarjajo karakter, in kakršen je tvoj karakter, takšna je tvoja usoda.
Drugi je moj učitelj, prijatelj in izjemen slikar Maksimiljan Sternad - Milč, ki me je spoznal z osnovami tehnike risanja, slikarsko filozofijo in še marsičem, kar je s tem povezano. V njegovih slikah sem začutil energijo in pomen impresionizma. Te slike imajo vsak dan drugo sporočilo. So ogledalo človeškega razpoloženja, duše, časa, ko so nastale. Ko sem začel slikati, sem začutil, da imajo te slike svoj osebni kod. So zmes emocije in energije zvoka ter spomina na lepe trenutke in neizrečene misli.
Ste za začetek obiskali kak tečaj ali se je vaša slikarska pot začela kako drugače?
»Najbližja mi je izjava Pabla Picassa, ki je dejal, da slika to, kar misli, ne to, kar vidi. No, vendarle so impesionisti najbližji mojemu okusu.« Tako pravi Stanislav Lukić, mag. farm., vodja lekarne Rogaška Slatina.
Doma sem imel osnovni komplet za risanje, ki sem ga dobil od svojih bližnjih za okroglo obletnico. Nekaj let je komplet miroval. Nato pa sem se odločil vprašati človeka, ki je imel atelje na moji poti do lekarne, in ki je nenehno poslušal meni zelo priljubljenega glasbenika Leonarda Cohena, naj mi malce pove, kako se lotiti slikanja. Ko mi je dal nekaj osnovnih napotkov, sem prišel domov in se lotil dela. Naslikal sem prvo sliko, ki se mi ni zdela tako slaba. In tako se je začelo.
Osnove sem torej dobil od mojstra Milča, ki mi vedno govori: »Delaj, delaj in uživaj v svojem delu. Sčasoma bodo prišli tudi rezultati.« Slikanje mi je veselje, hobi. Slikam, ko imam čas. Vesel sem, ko podarim kakšno sliko prijateljem in začutijo, da je bila delana z ljubeznijo.
Kateri umetniki so vam blizu?
Kot sem že rekel, je umetnost oblika transformacije in s tem tudi orodje za spreminjanje tega sveta. Zato absolutno občudujem vse, ki se s tem ukvarjajo na kakršen koli način. Najbližja mi je izjava Pabla Picassa, ki je dejal, da slika to, kar misli, ne to, kar vidi. No, vendarle so impesionisti najbližji mojemu okusu.
Obiskujete razstave drugih slikarjev?
Z veseljem hodim na razstave in imel sem priložnost obiskati muzeje Dalija, Picassa, Van Gogha, Moneta, Jakopiča, Murtiča, Avgustinčića in drugih. Ko začutim, da mi slika ali kaj drugega ustvari določen občutek, impresijo ali sporočilo, mi to predstavlja še posebno vrednost.
Ali se povezujete z drugimi umetniki, sodelujete z njimi?
Glede na to, da je slikanje moj hobi, v katerem zelo uživam, seveda želim napredovati. Zato vedno, ko imam priložnost, ustvarim stik z ljudmi, katerim je to življenje oziroma poklic. Kmalu bom imel priložnost gostiti akademskega slikarja, profesorja umetnosti, ki mi bo dal še nekaj znanj in veščin.
Od kod vam inspiracija za vaša dela?
Motive iščem predvsem v naravi, pokrajinah, motivih iz mest, ki jih obiskujem. Slikati pa skušam tudi po motivih slik drugih slikarjev, seveda na svoj način. Ustvaril sem tudi nekaj slik z motivom iz lekarništva. Slike so zame neme pesmi, ki jih slišiš, ko jih gledaš in obratno. Rad eksperimentiram, delam pa tudi z naravnimi materiali, ki imajo veliko pigmenta, kot sta katran in vino. Da, prav ste prebrali, tudi vino. Nekaj kapljic gre na platno, nekaj mimo. Potrošni material pač.
Impresionizem izvira iz Francije, kjer se je okoli leta 1860 skupna mladih talentiranih slikarjev uprla umetnostnim kritikom in ustvarila nov način slikanja, s katerim so želeli ujeti trenutek v času. Kritiki so dejali, da so njihova dela zgolj »impresije« realnosti, od tod tudi ime tega sloga.
Eno leto nazaj sem se, zahvaljujoč mojemu učitelju Milču, začel ukvarjati s kiparjenjem. Naučil me je, kako iz navadnega borovega štora izdelati nekaj, kar v tem trenutku vidim v tej nedefinirani masi lesa. Prešla sva vse faze, od izkopa štorov, prek čiščenja, opazovanja, žaganja, brušenja in končnega oblikovanja ter poliranja.
Skupaj sva to počela prejšnje poletje, porabila precej ur in sklenila, da bova te izdelke – ptiče – prikazala na razstavi, ki se bo imenovala Ptiči z Janine. Avtor in nosilec razstave je seveda Milč, jaz sem sodeloval v končnem brušenju in poliranju. Razstava bo multimedijska, saj bo obogatena tudi s kakšnim filmom in glasbo. Razstava bo potekala sredi avgusta v Anini galeriji v Rogaški Slatini.
Dodal bi še, da me je moj mojster naučil izdelave slikarskih platen. Večino svojih slik sem narisal na teh platnih. Največ jih je v čudovitem majhnem hotelu po imenu Pomona, ki se nahaja v bližini Rogaške Slatine.
Je ukvarjanje z umetnostjo pobeg iz realnega sveta?
Slikanje je notranja kozmetika in ni pobeg iz realnega sveta, temveč spreminjanje le-tega. Kajti niti za eno sliko ne morem reči, da je popolna. Veliko slik vržem stran, v nekaterih vidim le to, kar mi je všeč, veliko jih nenehno spreminjam. A to je pravzaprav življenje, kajne?