DOMOV ZDRAVO ŽIVLJENJE OKOLJE IN DRUŽBA ČLOVEK ALI MIT: ERNESTO CHE GUEVARA

Človek ali mit: Ernesto Che Guevara

Latinska Amerika je svojo zgodovino gradila z ljudmi, ki so sčasoma postali mit – tako so ostali nesmrtni vsaj v ljudskem spominu. Politika ima tako in tako samo enomandatni spomin.

Ernesto Che GuevaraKo sta evropski srednjeveški velesili – Španija in Portugalska – krenili v osvajanje zahodne poloble (tja ju je pripeljala Kolumbova zmota), je bila zelena celina svet samosvojih civilizacij: od Mešikov na severu do Inkov v današnjem Peruju. Evropski kolonizatorji – kmalu tudi Angleži, Francozi, Holandci, skratka, evropski prisvajalci zemlje, ljudi in njihove zgodovine – so začeli šteti svoj čas, svojo zgodovino: tako vladajo tudi preteklosti. A s postopnim mešanjem “ras” (črne, bele, rumene, rdeče …) se je v gene naselil mozaik teh preteklosti – in Latinskoameričan je pač Latinskoameričan. Ernesto Guevara je v neki zaostali, italijanizirani Argentini rasel z geni, ki so bili prav tako pisani kot zgodovina kontinenta. Čeprav se je suženjstvo “uradno” končalo komaj generacijo prej (1898 na Kubi, malo prej v Braziliji), so bolj bodle v oči socialne razlike in krivice kot pa rasna segregacija, iz katere so te krivice rasle in se bohotile. Ko se je mali Ernesto dušil v astmi, je spoznaval, da je največja krivica človeštva prav – revščina. To spoznanje ga je zaznamovalo za vse življenje, postalo je vodilo njegove filozofije, njegovega odkrivanja sveta. Motoristov dnevnik, ki ga je pisal na potovanju s prijateljem, ga je že zapeljal na pot, ki se je logično končala v Boliviji. Ernesto je rasel kot človek, ki dozoreva s spozna(va)njem, obenem pa je to spoznanje napotilo k akciji.

Demokratična “revolucija”, ki jo je začel gvatemalski predsednik Arbanz leta 1954, je Ernestovo filozofijo oplemenitila z upanjem. Morda je že tu prerasel samega sebe, “skočil prek sebe”, bi dejal nemški filozof Nietzsche, in se iz krute stvarnosti Latinske Amerike dvignil na obzorja celotnega človeštva. Njegova zdravniška etika se je tu prelevila v svojevrstno mesijanstvo: izvleči človeka – še posebno človeka latinskoameriške stvarnosti – iz revščine, kamor ga je zavila spirala poltisočletnega nasilja belih, evropskih gospodarjev. Po zadušitvi Arbanzove demokratične revolucije sredi petdesetih let pa ga je srečanje z izgnanim upornikom Fidelom Castrom dokončno usmerilo na pot spreminjanja sveta: svetu naj vlada pravičnost.

Ernesto Che GuevaraKubanska revolucija je bila tista utopija, kjer je Ernesto – kot gverilec že imenovan “Che” – živel svojo vizijo spreminjanja sveta. Tu se je odločil med torbo z zdravili in torbo z naboji: bil je čas, ko so naboji spreminjali svet. Fotografija, ki je iz rok italijanskega fotografa leta 1961 obkrožila svet, je nastala prav v takšnem trenutku: takrat je v havanskem pristanišču eksplodirala ladja, polna orožja za Fidelove borce. Che je vedel, da z zdravili ne moreš ozdraviti najhujše bolezni – krivice. Ta njegov etični imperativ je premaknil vsaj tri celine: bil je med pobudniki in ustanovitelji Trilaterale, Konference držav Azije, Afrike in Latinske Amerike (olaaas). Revolucija mora osvobajati v vseh deželah tretjega sveta, kjer vladata imperializem in njegova soproga – revščina. Bogastvo nastaja iz revščine in revščina se skoti iz bogastva. Tudi gibanje neuvrščenih je za kratek hip želelo oblikovati skupno fronto proti izkoriščanju bogatih.

Toda ko je bil Che Guevara kot poveljnik revolucije postavljen na vladne položaje, vse do ministrskih (finance, industrija), je uvidel, da je njegova utopija močnejša kot njena izpeljava v državo; ko se je odrekel vladnim položajem, je skrivaj odpotoval v Kongo. Tam naj bi v srcu črne, do noči izkoriščane Afrike zanetil oborožen upor. Njegov dnevnik iz Konga pa je vse prej kot zapis herojskega časa: Kube se ni dalo ponoviti. In tudi nekaj let pozneje, v Boliviji, je bil edino mogoč konec – tragičen. Ko je ranjenega Che Guevaro, ležečega na šolski klopi v zaselku Quebrada del Yuro, tistega jutra 9. oktobra 1967 v prsi ustrelil bolivijski vojak Teran, je ubil človeka. Tedaj se je Ernesto Guevara dokončno spremenil v Cheja, v mit. Ta mit so gojili, varovali in razvijali milijoni revnih Latinske Amerike, pa tudi mladina Združenih držav, Evrope, vse do Avstralije. Toliko podobic – naslikanih na majicah, plakatih, knjigah, kapicah itd. – ni imel še noben človek 20. stoletja. Che je kot ikona upora presegel Beatlese, Rolling Stonse, presegel je celo nekatere politične in verske voditelje, ki so skušali nekaj podobnega med volilno kampanjo. Razlaga je seveda preprosta: vsakdanji človek potrebuje upanje, potrebuje mit, potrebuje “odrešenika”, ki se bojuje zanj in z njim – človekov svet brez junaka je kot metafizični svet brez boga. In tudi če je bila Chejeva tragika napačna, tudi če je bila navadna zmota večnega optimista, ki se bojuje za svoje ideje, je veličina te tragike in zmote prav v tem: v prepričanju, da z orožjem lahko spremeniš svet in poravnaš krivice. Šele skozi mit je Ernesto Che Guevara velik tudi kot – človek. Ne le za Latinsko Ameriko, ampak za vse človeštvo.

Jadran Sterle

Knjigi Bolivijski in Motoristov dnevnik sta izšli pri Založbi Sanje. Več informacij na www.sanje.si ali po telefonu: 01 514 16 28.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 28, december 2008.