DOMOV BOLEZNI NEVROLOGIJA NARKOLEPSIJA – TUDI ZASPANOST JE LAHKO...

Narkolepsija – tudi zaspanost je lahko bolezen - 1.del

1. DEL: Prepoznati narkolepsijo

Motnje spanja so pogost pojav; ljudje največkrat tožijo o slabem nočnem spanju ali nespečnosti. Obstajajo pa tudi motnje spanja, katerih simptomi so ravno obratni in se odražajo kot huda dnevna zaspanost. Bolezen spanja, ki se med drugim kaže s številnimi napadi zaspanosti podnevi, se imenuje narkolepsija.

bolezen spanja - narkolepsijaNajpogostejši simptom narkolepsije je čezmerna in neobvladljiva dnevna zaspanost, ki se pojavi ne glede na količino nočnega spanja prizadete osebe. Navadno se začne v dobi odraščanja ali v zgodnji odrasli dobi. Drugi klasični simptomi narkolepsije, ki se po navadi pojavijo pozneje v bolezni, pa so katapleksija (nenadna, kratkotrajna izguba mišične moči), prekinjen nočni spanec ali spanje po obrokih, hipnagogne in hipnopompne halucinacije (živa, neprijetnim sanjam podobna doživljanja) ter paralize ob uspavanju in prebujanju.

Čezmerna dnevna zaspanost

je oznaka za stanje, v kateri oseba čuti nezadržno potrebo po spanju, čeprav je ponoči spala dovolj dolgo. Pojavi se pri vseh bolnikih z narkolepsijo. Osebe, ki doživljajo napad čezmerne dnevne zaspanosti, zaspijo v času, ko ne smejo ali si ne želijo spati – na primer sredi pogovora, vožnje z avtomobilom, med delom, jedjo, lahko celo med hojo. Napadi dnevnega spanja se lahko pojavijo brez predhodnega opozorila, tudi večkrat na dan.

Posledica čezmerne dnevne zaspanost in nepredvidljivih kratkih dremežev podnevi so nesreče na delovnem mestu in v prometu.

Čezmerna dnevna zaspanost je lahko tudi simptom drugih bolezni, na primer nočne apneje (kratkih prekinitev dihanja med spanjem), sindroma nemirnih nog ali periodičnih gibov udov med spanjem …). Za postavitev diagnoze narkolepsija moramo zato pri osebi s čezmerno dnevno zaspanostjo potrditi še kakšen drug značilen simptom, na primer katapleksijo.

Katapleksija

je drugi najpogostejši simptom narkolepsije. Pojavi se pri 60 do 90 odstotkih bolnikov z narkolepsijo. Bolniki ga opisujejo kot nenadno, kratkotrajno izgubo mišične moči, ki se vedno pojavi v povezavi z nekim nenadnim čustvenim dogodkom (smehom, jezo, presenečenjem, žalovanjem, razočaranjem, zadrego, navdušenjem ali spolnim vzburjenjem). Oblike katapleksije se razlikujejo po stopnji izrazitosti: med napadom se lahko pojavi klecanje kolen, šibkost v rokah, obrazne mišice postanejo ohlapne, glava omahne, govorjenje postane nejasno in nerazločno, oslabi lahko celotno telo, da se oseba nenadoma sesede kot vreča. Napad katapleksije po navadi traja od nekaj sekund do nekaj minut. Prizadeta oseba se med napadom dogajanja zaveda (je ves čas pri zavesti), vendar ne more govoriti.

Simptome katapleksije opazimo pri osebah, starih od 15 do 30 let, navadno po pojavu simptomov čezmerne dnevne zaspanosti. Pogostnost napadov je različna: od več napadov vsak dan do nekaj napadov na leto. 75 odstotkov vseh oseb s katapleksijo poroča o vsaj enem napadu na dan.

Zaradi napadov katapleksije poskušajo prizadete osebe velikokrat spremeniti ali prilagoditi svoje vsakodnevne obveznosti. Da ne bi izzvali napada, se pogosto umaknejo iz družabnega življenja, kar seveda negativno vpliva na posameznikovo čustveno zdravje in ohromi njegovo osebno, poklicno in družabno življenje. Napadi katapleksije sicer niso življenjsko nevarni. Tudi padci ob kataplektičnih napadih so po navadi počasni in osebe se ob njih navadno ne poškodujejo.

Za osebe z narkolepsijo je značilno tudi prekinjeno nočno spanje ali spanje po obrokih. O prekinjenem spancu s pogostim prebujanjem poroča 60 do 80 odstotkov oseb z narkolepsijo. Osebe z narkolepsijo v 24 urah ne spijo več kot zdravi ljudje; primanjkljaj prekinjenega nočnega spanja se kaže kot huda čezmerna dnevna zaspanost in napadi spanja podnevi.

Hipnagogne in hipnopompne halucinacije so živa, neprijetnim sanjam podobna doživljanja, ki se pojavljajo pri 80 odstotkih oseb z narkolepsijo ob uspavanju (hipnagogne halucinacije) ali ob prebujanju (hipnopompne halucinacije). Podobe so videti zelo resnične in lahko vzbujajo grozo. Nastanejo zaradi porušene arhitekture spanja pri narkoleptikih in takojšnjega uspavanja v fazo REM pri spanju.

Paraliza ob uspavanju in prebujanju so kratkotrajne nesposobnosti govora ali premikanja v trenutku, ko oseba zaspi ali se prebuja. O tej motnji poroča 80 odstotkov oseb z narkolepsijo. Paraliza lahko traja od nekaj sekund do nekaj minut. Čeprav stanje ni nevarno, se ga osebe, ki se svoje motnje spanja še ne zavedajo, prestrašijo, še zlasti, če ga spremljajo hipnagogne halucinacije. Tudi paralize nastanejo kot posledica motenega REM-spanja.

Raziskave kažejo, da se narkolepsija pojavlja v družinah; 8 do 12 odstotkov oseb z narkolepsijo ima bližnjega sorodnika s to motnjo. Natančen način dedovanja še ni znan. Obstajajo pa laboratorijski in genetski testi, s katerimi si pomagamo pri postavitvi diagnoze narkolepsije.

Menijo, da narkolepsija prizadene približno eno na 2000 oseb obeh spolov in vsehras. V Evropi ima to motnjo okrog 200.000 ljudi.

Bolnikov z narkolepsijo se velikokrat tudi dlje časa ne prepozna in nimajo postavljene pravilne diagnoze. Nemalokdaj so ocenjeni kot leni, nezainteresirani, celo kot psihiatrični bolniki. Zato imajo lahko že kot otroci težave v šoli, pozneje na delovnem mestu, v domačem in drugem socialnem okolju.  Nezdravljena narkolepsija je večkrat vzrok nesrečam v prometu in na delovnem mestu.

Narkolepsija – tudi zaspanost je lahko bolezen 2.del

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 9, marec 2007.