Domov » Vsi članki » Članek » Uležani puranji zrezki

Uležani puranji zrezki


Mihael Vrčkovnik, dr. dent. med., velik gurman in ljubitelj kuhanja

Mihael Vrčkovnik, dr. dent. med., velik gurman in ljubitelj kuhanja
Že kar nekaj časa nisem pisal o tem, kako že pripravljeno hrano zreciklirati, da je ne mečemo stran. Če se znate kot pripravljalci hrane dobro zorganizirati, potem večinoma ne pripravljate preveč hrane in je problem že v osnovi rešen. Če pa ste pri pripravi hrane nagnjeni k pretiravanju, tako kot moja mama, potem imate najbrž psa, mačke, lisico ali pa ribnik.

Vedno je lažje, če je v gospodinjstvu več ljudi, ker se vedno najde kaka miška, ki bo privohljala okoli hladilnika in pozobala ostanke. Pri meni je problem ta, da nikoli ne morem jesti iste stvari za kosilo in potem še za večerjo. Nekatere stvari ostanejo v hladilniku tudi kakšen dan predolgo in nikoli nisem čisto prepričan, če se smejo te in te stvari sploh še pojesti.

Fobijo pred pokvarjeno hrano sem postopoma utrjeval skozi šolanje na fakulteti. Izkazalo se je že tedaj, da ni preveč dobro vedeti preveč stvari o človeškem organizmu, še manj pa o bakterijah in parazitih. Iz šole prideš hipohonder in strah pred mikro– in makroživljem prav nič ne pojenja.

Uležano meso načeloma pomeni surovo meso, shranjeno pri temperaturah okoli nič stopinj ali malo nad ničlo dlje časa. Lahko tudi nekaj tednov. Meso dobi na tak način poseben okus, rečemo, da je zorjeno.

Najstarejši ohranjen recept na svetu je za pripravo piva.Moja uležana puranja zrezka sta se v resnici dvakrat pripravljala. Prvič ju je mama na prepraženi čebuli rahlo osoljena popekla in nato zalila z malo vode. Dodala je narezane češnjeve paradižnike, šampinjone in nekaj zelišč (origano, timijan). Zalila je še z nekoliko vode in počasi dušila zrezke. Teh preprostih, odličnih zrezkov v omaki smo večino pojedli, ne pa vseh.

In tako sem dva z omako vred dobil za s sabo ter ju takoj po prihodu domov odložil v hladilnik za dva dni. V lastnem zosu sta čakala, da se ju poje, nista si pa niti v sanjah predstavljala, kako veličasten konec bosta doživela.

Po dveh dnevih sem ju, spet bolj iz strahu, raje še enkrat malo pregrel. Mesa nisem nič splakoval, sem pa odstranil gobe. Nikoli ne veš – če so zrezki še dobri, so pa vsaj gobe strupene, sem si mislil. Narezal sem meso na tanke trakove in jih še enkrat spražil na olivnem olju. Po nekaj minutah, ko je olje že kar glasno cvrčalo, sem jih zalil z malo vode, pomešal in prilil še za okoli tri žlice balzamičnega kisa. Vse skupaj sem pokuhaval nekaj minut kar na visokem ognju, da je voda hitreje hlapela.

Nato sem nekaj lešnikov, mandeljnov in dva indijska oreščka zmlel v kavnem mlinčku, zmanjšal ogenj in s prahom oreščkov zgostil mojo novo omako. Serviral sem si na krožnik in čez naribal parmezan. Nisem se mogel prehvaliti. Končno spet nekaj mojega in novega.

Moja služba ni ravno taka, da bi se mi cedile sline med delom, ampak tisti popoldan so se mi pa vseskozi, in to zaradi še enega starega zrezka.

Vam priporočam in mislim, da ni nujno, da gredo ti zrezki skozi vso to proceduro, po moje jih lahko že v štartu pripravite na ta drugi način. In če ne bodo tako dobri, kot piše, potem pač vse od začetka.

Pa čim več dobrih tekov!

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 52, april 2011.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo