Domov » Vsi članki » Članek » »Naše palačinke so še vedno polnozrnate«

»Naše palačinke so še vedno polnozrnate«


Ana L. se je v svoji drugi nosečnosti soočila z gestacijskim diabetesom. Gre za obliko sladkorne bolezni tipa 2, ki nastane zaradi hormonskega stresa in v 90 odstotkih primerov s porodom izgine. Ani so obremenitvena testa na diabetes tako kot vsem nosečnicam opravljali že v prvi nosečnosti, a sta bila oba negativna.

»Takrat nisem bila tako pozorna na ketone, ki so mi jih med nosečnostjo redno odkrivali v urinu. Šele v porodnišnici so posumili na gestacijski diabetes, saj je sin ob rojstvu imel več kot štiri kilograme. Zato sem bila v drugi nosečnosti bolj pozorna na možnost diabetesa. Tudi takrat sta bila oba obremenitvena testa negativna, toda ponovno sem vsakokrat v urinu imela ketone. Na rednih pregledih so mi svetovali, naj več pijem. Ker pa mi ketoni niso dali miru, sem prosila za napotnico za diabetologa, ki mi je diagnosticiral gestacijski diabetes. Po prvem pregledu so mi najprej uvedli strogo dieto, obenem pa sem si merila vrednosti krvnega sladkorja. Ker so bile vrednosti po obrokih precej povečane, so mi ob naslednji kontroli poleg diete predpisali tudi vbrizgavanje inzulina,« se svojega spoznavanja z boleznijo spominja Ana.

Sladkorna bolezen zanjo seveda še zdaleč ni bila dobrodošla spremljevalka nosečnosti. »Ni mi bilo vseeno. Ampak ker zaupam zdravnikom, predvsem pa, ker sem bila trdno odločena, da se bom diete 100-odstotno držala, sem verjela, da se bo vse dobro izteklo. Vseeno je bilo prve dni diete kar težko. Do takrat sem delala kot pred nosečnostjo, potem pa sem zaradi diete prosila za polovični delovni čas, saj si v službi nisem mogla tehtati hrane, meriti krvnega sladkorja in vbrizgavati inzulina. Trajalo je kakih 14 dni, da sem razumela, kaj in koliko moram jesti ter predvsem, kaj lahko jem. Najtežje se je bilo navaditi na tehtanje hrane,« pravi naša sogovornica. Posebna dieta

Z vbrizgavanjem inzulina ni imela posebnih težav, le v začetku ji je bilo malce neprijetno zabadanje igle v trebuh, medtem ko je hčerka veselo brcala. »Merjenje krvnega sladkorja mi je olajšal sodoben merilnik, saj si nisem mogla vedno zapisati rezultatov, zato mi je prišlo prav, da je aparat beležil vse meritve,« poudari.

Skratka, druga nosečnost je bila precej drugačna od prve. »Če jo primerjam z nosečnostmi vrstnic, mi je bilo težje predvsem zato, ker sem morala dobro načrtovati vsak obrok: pozorna sem morala biti na pravilno sestavo in primerne količine živil ter svoj urnik sestaviti tako, da sem po vsakem obroku šla na sprehod. Psihološko sem se kar dobro držala, vendar me je ves čas skrbelo, ali bo diabetes vplival na hčerko. Spraševala sem se, ali bo po rojstvu resnično izginil,« opisuje Ana.

Porod so ji sprožili 14 dni pred rokom. Hčerka je namreč v zadnjih tednih nosečnosti precej pridobivala na teži, Anin krvni sladkor pa kljub strogi dieti, telesni dejavnosti in inzulinu ni bil najbolje uravnan. Zapletov zaradi gestacijskega diabetesa pri porodu ni bilo. Ana ima nanj lepe spomine in o osebju v kranjski porodnišnici govori zelo pohvalno: »Resnično so me lepo vodile skozi porod.« Rodila je 51 cm veliko in 3550 gramov težko zdravo deklico. Novorojenka ob rojstvu ni imela zlatenice, ki je kar pogost pojav po gestacijskem diabetesu. Je pa imela hud refluks (bruhanje zaradi zatekanja vsebine želodca v požiralnik, op. avt.).

Ana se je po porodu poslovila od diabetesa: »Že dva dni po porodu so se mi vrednosti krvnega sladkorja uredile. Nekaj časa sem si še merila sladkor, a vrednosti so bile vsakokrat normalne, zato sem s tem prenehala. Po porodu sem imela še en pregled pri diabetologinji, a obremenitveni test je bil negativen.«

Vsa njena družina se še naprej zdravo prehranjuje, saj so po »zaslugi« Aninega gestacijskega diabetesa odkrili, da ne pogrešajo bele moke ali brušenega riža. »Enostavno smo se navadili tako jesti, všeč nam je. Zelo radi jemo polnozrnate izdelke, naše palačinke so recimo še vedno polnozrnate in tudi zelenjave pojemo veliko več kot prej,« je zaključila Ana. 

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 67, november 2012.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo