Domov » Vsi članki » Članek » Moj otrok je kar naprej bolan, kaj naj storim?

Moj otrok je kar naprej bolan, kaj naj storim?


Sergeja Širca

Barbara Rijavec Primc
Pediatrinja Barbara Rijavec Primc je ena tistih zdravnikov, od katerih gredo starši malih bolnikov pomirjeni. Ne samo zaradi svojih 35-letnih izkušenj v pediatrični ambulanti postojnskega zdravstvenega doma, ampak tudi zaradi umirjenega nastopa, ki vliva zaupanje. Priznam, da sem v tej oceni pristranska, saj skrbi za zdravje mojih otrok. A iz njene ordinacije smo vedno šli precej manj zaskrbljeni, kot smo bili ob vstopu – ne glede na to, ali je šlo za nedolžen kašelj ali nas je poslala v bolnišnico. Vsekakor pa povsem nepristransko trdim, da je naša pediatrinja pravi naslov za vprašanje: Moj otrok je kar naprej bolan, kaj naj storim?

V vaši ordinaciji je okoli 1500 kartotek malčkov, kar močno presega normativ, ki znaša med 800 in 1000 opredeljenih pacientov. Normativ bi bil verjetno realen, če bi sprejemali samo paciente iz občin Pivka in Postojna, ki ju pokriva postojnski zdravstveni dom. Vendar v čakalnici srečujemo tudi male bolnike iz Sežane, Cerknice ali Kozine.

Pediatrov je očitno povsod premalo. Nekaj časa so imeli težave tako v Sežani kot tudi v Cerknici in Materiji, kar je precej široko območje brez pediatra. Ti otroci so se razdelili med obalne zdravnike in nas v Postojni. V Sežani je zdaj že malo bolje, ker so dobili pediatrinjo. Mislim, da se bodo ti otroci počasi preusmerili nazaj v Sežano.

Pred letom 1991 smo pokrivali samo občini Pivka in Postojna in imeli okoli 230 novih otrok letno, po tem letu je številka padla na 160 do 180, takrat smo izgubili zagotovo za dva razreda otrok. Potem se je številka začela dvigati, zdaj dobimo od 110 do 120 novih otrok na leto. Skupaj z ostalima dvema pediatrinjama v zdravstvenem domu, Mirjam Grmek in Bernardo Krajnik, imamo kaj delati.

Pediatrinja ste 35 let in postopoma zaključujete s svojim poklicnim delom. Lahko potegnete vzporednice med težavami, ki jih imajo današnji malčki, s tistimi v 70. letih prejšnjega stoletja? So težave drugačne?

Vsekakor. Srečujem se z vse več virusnimi okužbami, ki so jih otroci sicer imeli tudi včasih, a za tiste smrkave noske je poskrbela babica in jih v ordinaciji nismo videli. Enako velja za povišano telesno temperaturo in prehlad. Klasične angine in škrlatinke se pojavljajo pri veliko mlajših otrocih, prej sta bili ti bolezni spremljevalki šolskega obdobja, med predšolskimi otroki sta bili zelo redki. Tudi alergije se pojavljajo bolj zgodaj. Včasih smo pri malčkih videli samo ekceme, astme in senenega nahoda pa ne. Zdaj pa je tega veliko.

Ni pa več nekaterih težkih bolezni, ki sem jih še videla na začetku svoje poti: mumps, ošpice, rdečke – kar je dokaz o učinkovitosti cepljenja.

Literatura pravi, da je za malčke normalno nekje od šest do osem okužb zgornjega respiratornega trakta in dve do tri gastroenterološke okužbe na leto. To si težko predstavljam, ali je res normalno?

Da, to je še normalno. Imamo paciente, ki so pri nas najmanj enkrat na mesec. Na srečo je takih težjih primerov razmeroma malo. Precej pa imamo obiskov, ki niti ne sodijo v ordinacijo. V mislih imam primere, ko ima otrok zjutraj vročino in mama ne ve, kam bi z njim. Tem lahko povemo le, da gre verjetno za virozo in da mora otrok nekaj dni ostati doma.

Kaj torej svetujete staršem malčkov, ki imajo povišano temperaturo?

Najbolje je, če nas pokličejo po telefonu. Če ni nobenega drugega simptoma kot smrkav nosek, malo prehladnih znakov in povišana temperatura, jim svetujemo, naj počakajo. Prvi dan je skoraj nemogoče letati z vročičnim otrokom naokoli. Drugi dan bodo že vedeli, kaj se bo izcimilo. Če temperatura vztraja tri dni, svetujemo, naj pripeljejo otroka k nam. Druga težava, kjer ni drugega zdravila kot počitek in hidratacija, so virusi, ki povzročajo drisko in prebavne težave.

Če pa ima otrok bolečine v trebuščku, če nevzdržno bruha ali ima hudo drisko, potem jim seveda že drugi dan rečemo, naj pridejo v ordinacijo. Poleg tega smo bolj previdnih pri malčkih, od leto do treh let starih otrocih, te prej povabimo v ordinacijo. Vsekakor ni pametno hoditi v gnečo v čakalnici z nedolžnim virusom in se tu nalesti še česa drugega. Je pa res, da morajo starši hitro poskrbeti za otroke, če ugotovijo, da je nekaj resno narobe.

Žal opažamo, da so otroci, ki niso hudo bolni, doma samo dan ali dva, potem gredo nazaj v vrtec. To ni dovolj, da bi se do konca pozdravili. Jasno mi je, da je bilo včasih mami lažje ostati več dni doma in tudi babice so bile bolj na voljo. Danes veliko mladih družin enostavno nima druge možnosti varstva kot vrtec. Babice so v službi ali predaleč, zasebnega varstva je bolj malo. Menim, da bi morala država bolj vplivati in bolje nadzorovati zasebno varstvo, saj bi se tudi starši raje in z večjim zaupanjem odločali za tako varstvo v manjši skupini.

Kje torej vidite rešitev tega začaranega kroga, ko ima otrok en dan vročino, dva dni je doma, tretji dan gre že v vrtec s smrkavim noskom in kašljem?

Kadar nosečnica doživi notranjo poškodbo organov, fetus pomaga s pošiljanjem zdravih celic na mesto poškodbe.

Skoraj ne najdem rešitve. Saj predlagamo daljšo bolniško, a mnogi starši se bojijo za službo. Potem kombinirajo: dva dni mama, dva dni oče, kak dan babica vzame dopust, ampak to ni prava rešitev. Tudi zasebna varstva niso prava rešitev, saj pri nas večinoma niso šolana, zato otrokom navadno manjka socializacija in starši komaj čakajo, da jih bodo lahko spet dali v vrtec. Današnje mame so strašno prilagodljive, a pravzaprav nemočne, ne vedo, kaj bi naredile. Včasih napišem bolniški list samo za štiri ali celo samo za dve uri.

Najhuje je vsako leto septembra. V vrtcu je kljub strogim in dosledno izvajanim higienskim ukrepom skoraj neizbežno, da se otroci česa nalezejo. Zelo problematični so tudi nakupovalni centri z igrali. Mladi starši se radi srečujejo med seboj, otroci pa se igrajo na igralih. Idealna priložnost, da dobiš virozo, kajti virus ne izgine kar tako z igral.

Kako pa se spoprijemate s starši, ki v vsakem primeru od vas pričakujejo recept za antibiotike?

Pravzaprav je zahtevno oboje. Nekatere starše je težko prepričati, da otrok ne potrebuje zdravljenja z antibiotiki, saj so silno razočarani, če odidejo brez recepta. Prav tako je nekaterim težko dokazati, da ga morajo dobiti. Predvsem se bojimo vnetja ušes in tu smo res pazljivi. Opažam, da znajo zdaj starši malim otrokom bolje čistiti noske. Fiziološke raztopine zlivajo na litre, česar naše mame niso počele. To nikakor ne škodi; sliši se sicer agresivno, a noski so lepo očiščeni, kar je še posebno pomembno za otroke, ki imajo velike težave s pogostim vnetjem srednjega ušesa.

Če malo pozabiva na teorijo in odgovorite samo na podlagi izkušenj: koliko se da narediti za izboljšanje imunskega sistema? Je več v genih ali krepitvi imunskega sistema?

Zanimivo pri imunskih pospeševalcih, ki so v prosti prodaji, je, da nekaterim pomagajo, pri drugih ni opaziti nobenega učinka. Sama predvsem poudarjam zdravo prehrano in gibanje ter odsvetujem pretirano zaščito otrok. Otroci morajo biti malo tudi umazani, moramo jim dovoliti srečanje z običajnimi bakterijami. Verjetno je tudi pretirana zaščita pred umazanijo eden od razlogov, zakaj so alergije v naraščanju. Imunski sistem moramo usmeriti v obrambo. Srečanje s posebnimi bakterijami je tisto, ki bi ga morali zdraviti, na običajne bakterije pa se mora odzvati telo.

Napačno ravnanje je tudi vodenje otrok v zaprte prostore, kjer je veliko ljudi, posebno otrok, ker se nam to zdi bolj varno, kot da bi bili zunaj na mrazu ali dežju. V naših krajih je bila pred leti še močnejša burja in veliko nižje temperature kot zdaj, pa otroci niso bili tako bolni. Bolj so zbolevali v času vlažnega vremena, septembra in potem marca, aprila. V najhujši zimi v Postojni sploh nisi srečal astmatika. Otroke smo več spuščali ven, kot jih spuščajo zdaj. Vendar se zavedam, starši pridejo po otroke v vrtec ob štirih, petih, v zimskem času je takrat že tema in večina otrok gre ven, na sprehod, le v vrtcu.

Ali staršem pogosto priporočite preventivno cepljenje, recimo proti rotavirusom in pnevmokoknim okužbam?

Da, a žal je cena bistveno previsoka. Če bi bila nižja ali celo v okviru brezplačnih preventivnih cepljenj, bi bilo gotovo bolj uspešno. Vsekakor se za cepljenje pogosteje odločijo starši, za katere to ni prvi otrok, posebno če je prvi otrok v vrtcu. Danes enostavno skoraj nikjer ni več mogoče, da bi malčki prvi dve ali tri leta preživeli v domačem varstvu in šli v vrtec z okrepljenim imunskim sistemom.

Govorimo o tem, kaj je normalno, a povejte, na kaj moramo še pomisliti, če je otrok pogosto bolan?

Najprej seveda na prirojene napake imunskega sistema. To v glavnem sledimo s preventivnimi pregledi. Nato imunski status. V vsakem primeru so pogoste okužbe celotnega imunskega sistema. Pogledamo, če njegova obramba ni takšna, kakršna je bila. Torej moramo otroka zaščititi, dokler ga ne zaščiti njegov imunski sistem, tudi z antibiotiki. V večini primerov dosežemo normalizacijo in otrokom ne ostaja kakšna velika trajna imunska napaka.

Kdaj pa zaradi pogostih obolevanj svetujete izpis iz vrtca?

To jim svetujemo vedno, če imajo pogosto vnetje spodnjih dihal, ki jih povzroča virus, predvsem respiratorno-sincicijski virus. Enako velja za pogosta vnetja ušes. Takrat absolutno svetujemo za nekaj mesecev ven iz vrtca, in to vsi otroci v družini. Pač pa svetujemo alergikom, naj ostanejo v vrtcu, saj je zdaj že tako urejena dietna prehrana, da to ni razlog za izpis. Včasih so ti otroci morali ven iz vrtca, v zasebno varstvo. Danes ni prav veliko stvari, za katere bi rekla, da absolutno niso za v vrtec, tudi razne kronične bolezni ne.

Kako pa na splošno ocenjujete zdravje pri nas?

Mislim, da se kar dobro držimo, če upoštevam, kakšen ritem življenja si narekujemo. Mali otroci enostavno morajo prestati določene napade imunskega sistema. Zanimivo se mi zdi, da skupaj z vnuki obolevajo stari starši, in to za boleznimi, ki jih v svojem otroštvu niso poznali. Splošno gledano smo kar zdravi.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 59, januar 2012.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo