Domov » Vsi članki » Članek » Bohinčevi smo srečna družina

Bohinčevi smo srečna družina


Jerneja Bohinc

Ko gremo Bohinčevi v gostilno na kosilo, ponavadi združimo dve mizi in dodamo kakšen stol. Sedem nas je: mami Jerneja, ati Aleš in najini otroci: srednješolka Eva, osmošolec Tevž, petošolec Anže, prvošolka Anuška in dveletna Maša. In če smo že ravno pri kosilu, pazimo na to, da jemo zdravo, saj ima Tevž diabetes tipa 1. Zbolel je pred desetimi leti, zato bomo pozimi praznovali to obletnico. Veseli nas namreč, da se s to boleznijo, če jo nadzoruješ, da kakovostno in lepo živeti.

Naš Tevž se je rodil popolnoma zdrav. Bil je miren in zvedav dojenček. Do tretjega leta tudi čisto zdrav otrok, ujel ga je le kakšen prehlad. Nekaj mesecev po tem, ko je na torti upihnil tretjo svečko, je postajal vedno bolj žejen in utrujen. V desetih dneh je vidno shujšal. Bil je resnično zelo bolan. Njegovo stanje se nikakor ni izboljšalo, skratka, enostavno nismo vedeli, kako in kaj. Pojavili so se znaki dehidracije, potem pa je pediatrinja kmalu ugotovila, da ima diabetes tipa 1. Poslala ga je na pediatrično kliniko, kjer se je začelo zdravljenje.

Ko so mu postavili diagnozo, sva bila pomirjena. Vedela sva, da mu bodo sedaj lahko pomagali. Ker je bil mlajši bratec Anže takrat star dva meseca, sva bila s Tevžem ves čas v bolnišnici. Tam so nas učili, kako živeti z diabetesom. Resnično smo se imeli lepo, kolikor je to pač mogoče v bolnišnici. Prijazno osebje na oddelku za endokrinologijo je za nas lepo poskrbelo.

Družina Bohinc (z leve sedijo na gugalnici): Aleš, Eva, Jerneja in Maša, spodaj Tevž, Anuška in Anže.

Po vrnitvi domov smo morali spremeniti način življenja in takrat sva vedela, da bo odslej dugače. Tevž je bil tako majhen, da se tega niti ni zavedal, midva pa sva prilagodila družinsko prehrano in urnik. Pri štirih letih je vstopil v vrtec, kjer so mu vzgojiteljice dajale inzulin – takrat še z inzulinskim injektorjem. Bile so nam res v veliko pomoč, za kar sva jim zelo hvaležna.

Pomembna prelomnica za Tevža je bila, ko je pri petih letih dobil inzulinsko črpalko. Pokazali smo jo vsem prijateljem v vrtcu in bili so navdušeni nad njo, zato jo je tudi Tevž z veseljem sprejel. Prinesla je olajšanje pri vodenju sladkorne bolezni, ker se z njo lažje prilagaja doziranje inzulina glede na potrebe.

Tudi v šoli so Tevža lepo sprejeli. Prvi šolski dan so mu pripravili prav poseben pladenj z zanj primernimi piškoti in sokom. Še danes lepo skrbijo za njegovo prehrano. Hvaležna sva učiteljicam, ki so se prav zaradi njega posebej izobraževale. Tevž se brez težav udeležuje šol v naravi, saj je vedno bolj samostojen.

A življenje s sladkorno boleznijo je vsekakor drugačno, saj brez inzulina ne gre. Ko je bil Tevž v večdnevni šoli v naravi v Tolminu, so se mu ob menjavi seta poškodovali vsi seti, ki jih potrebuje za nemoteno doziranje inzulina. Ni šlo drugače, kot da sva se z možem sredi noči odpeljala iz Škofje Loke proti Tolminu, s skoraj praznim rezervoarjem, saj nama ni bilo pomembno nič drugega kot biti čim prej ob Tevžu. Šele po oskrbi Tevža sva začela razmišljati, kako se bova vrnila domov ...

Da, življenje s to boleznijo je vsekakor drugačno. A Tevž postaja vedno bolj samozavesten in samostojen. Je aktiven najstnik, ki se ukvarja s športom, kar je za sladkorno bolezen zelo koristno. Pomembno je, da se krvni sladkor veliko meri, med drugim tudi ponoči – če je zjutraj sladkor previsok, je njegovo počutje lahko slabo ves dan.

Od kod Tevžu diabetes tipa 1? V resnici ne vemo, nihče v širši družini nima te bolezni, bratec in sestrice so zdravi. Midva sva se kot starša večkrat vprašala, zakaj ravno Tevž. Potem sva se pomirila z dejstvom, da bi lahko bila diagnoza še veliko hujša. Ljudje z diabetesom so ljudje, ki so vajeni reda. Na srečanju diabetikov sem srečala starejšega gospoda, ki je z diabetesom tipa 1 preživel večino svojega življenja. To me je pomirilo, saj sem ugotovila, da je lahko življenje s to boleznijo kakovostno, dolgo in brez hujših posledic.

Tudi medicina nenehno hitro napreduje, zato zaupava in sva optimista tako kot Tevž, ki pravi: »Srečen sem, čeprav imam diabetes. Nikoli nisem razmišljal, da bi brez te bolezni lahko bil srečnejši.« In kako vidi svoje življenje, če ga primerja z vrstniki? »V večini moje življenje ni drugačno od vrstnikov, ki nimajo diabetesa, čeprav se moram držati pravil zdrave prehrane. A tudi zanje bi bilo bolje, da bi jedli bolj zdravo hrano. Razlikujem se v tem, da moram paziti na redno merjenje krvnega sladkorja, skrbeti za dodajanje prave količine inzulina in paziti na visoke in nizke sladkorje.«

Bohinčevi smo srečna družina – tudi ob Tevževi bolezni počnemo in doživljamo vse, kar počnejo ostale družine. Zavedamo se, da je zdravje naše največje bogastvo. Življenje je tudi z boleznimi, ki jih prinaša, lahko lepo. 

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 67, november 2012.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo