DOMOV NOSEČNOST IN OTROCI VSE OSTALO KAJ JE NAROBE Z DANAŠNJIMI IGRAČAMI

Kaj je narobe z današnjimi igračami

Novo leto je čas, ko lahko vsakič znova razmislimo o svojih vrednotah. Če ne drugače, se spomnimo na njih, ko voščimo svojim bližnjim, prijateljem, znancem. Po navadi pri tem nismo posebno izvirni: zaželimo si srečo, zdravje, veselje, včasih – v bolj negotovih časih tudi mir. Zakaj nikomur nikoli ne voščimo: želim ti celo leto sanjarjenja, poležavanja in prepuščanja domišljiji ali morda, naj ti novo leto prinese poln koš sladkih sanj, ali recimo, naj ti Božiček nasuje zvrhano mero iskrivih domislic in še kanček fantazije? Odgovor je preprost: ker sploh nikoli ne pomislimo, da bi si zaželeli nekaj tako preprostega, pa vendarle lepega; nekaj, kar si lahko privošči vsak, pa naj bo bogat ali reven, pameten ali neumen, zdrav ali bolan. Sanjanje je namreč dovoljeno vsakomur, domišljija nam je vsem položena v zibelko. Žal pa v našem svetu, ki brez prestanka poblaznelo drvi skozi vesolje, nas polni z nemirom, sili v naglico ter v hlastanje po materialnih dobrinah in po uspehu, pogosto izgubi svoj smisel in svoj pomen.

Za razvijanje domišljije otroci namreč ne potrebujejo drugega kot pesek in vodo, kamenje in les, veter in sonce, zemljo in nebo … in ČAS.

Otroške igrače so ena tistih stvari, ki vsakič znova neprijetno presenetijo prav zaradi pomanjkanja domišljije. Preveč dodelane in brez prave vsebine so navadno le kratek čas v veselje, ki ga kmalu nadomesti želja po novih. S plastičnimi izdelki lahko otroci le omejeno raziskujejo svet, svoje domišljije pa z njimi ne morejo razviti. Treba je stvari doživeti, da lahko razmišljamo o njih in jih nadgradimo z domišljijskimi predstavami. Starši, ki se naivno ujamejo v potrošniško mrzlico, nezavedno postavljajo razvijajočemu se duhu svojih otrok ovire na pot. Za razvijanje domišljije otroci namreč ne potrebujejo drugega kot pesek in vodo, kamenje in les, veter in sonce in zemljo in nebo … in ČAS. Igrače, čeprav so v svoji barvitosti in pretirani popolnosti vabljive za otroške oči, vsega tega ne morejo nadomestiti.

Otroci staršev brez domišljije zrastejo v prav takšne odrasle. V njihovem svetu ni prostora za prazno sanjarjenje in zapravljanje časa, njihova življenja so podrejena denarju in uspehu, živeti pravzaprav pogosto sploh ne utegnejo. Storilnostno naravnani starši ne prenesejo, da njihov otrok sanjari ob listanju knjig, poležava na kavču in gleda v zrak. Ne, njegov urnik mora biti do pičice izdelan in zapolnjen. Igra se lahko le igre, pri katerih se »uči in razvija motorične spretnosti«. Vse drugo je samo izguba časa, otrok je v nevarnosti, da ga bodo vrstniki prehiteli in da bodo boljši od njega. Za vestne in skrbne starše bi to pomenilo najmanj konec sveta.

Žalostna resnica je, da smo s tem, ko smo izgubili domišljijo in sanje, izgubili nič manj kot smisel svojih življenj!

In kje je tukaj prostor za fantazijsko literaturo, boste vprašali. Nikjer; ker tam, kjer ni časa, ne morejo preživeti pravljice. Kjer pa ne živijo pravljična bitja, je svet siv, pust in prazen, otroci zdolgočaseni in nesrečni, odrasli utrujeni in naveličani vsega. Žalostna resnica je, da smo s tem, ko smo izgubili domišljijo in sanje, izgubili nič manj kot smisel svojih življenj! Otroci se seveda poskušajo znajti po svoje. Ko enkrat odkrijejo »umetne svetove«, ki jih ponujajo računalniki in elektronske igre, resničnost zanje skoraj preneha obstajati. Zasvojeni se le stežka iztrgajo krempljem tehnologije, še huje pa je, da njihova domišljija in kreativnost pri tem popolnoma zakrnita. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker sanjajo tuje sanje, ker so fantazijski svetovi, ki jih ponuja elektronika, narejeni po principu »instant« hrane, otroci s slepim sledenjem, brez možnosti kritične presoje, sprejemajo poenostavljene in banalno prečiščene ideje v stilu Walta Disneyja. V takšnih svetovih se ljudje delijo na »dobre« in na »hudobne«, na »nas« in na »njih«, na »naše« in na tiste druge, drugačne, nevarne, ki jih je treba iztrebiti, postreliti, uničiti … (morda vam je ta pristop znan iz vsakodnevne politike). Otroško razmišljanje postaja s tem črno-belo, oropano spoznanja, da je dobro lahko včasih tudi slabo in slabo dobro, odvisno od okoliščin, naših navad in prepričanj.

A zakaj bi fantazijska literatura ponujala več kot računalniške igrice, zakaj ni nujno cenena in brez literarne vrednosti in zakaj ni namenjena le tistim, ki niso dovolj resni za resno literaturo? Iz preprostega razloga: ker nam omogoča soočenje s samim seboj, s svojo podzavestjo in svojimi strahovi na najsubtilnejši ravni, tam, kjer se stikata zavedno in nezavedno, resničnost in iluzija, vesolje in sanje. Če mislite, da tega ne potrebujete, da veste vse o sebi in da ne morete odkriti nič novega, vam predlagam preprost preskus: pokleknite ali sedite v temno sobo, pred ogledalo, tako da boste v njem videli le svoj obraz. Ob stran postavite svečo, katere plamen naj ne odseva v zrcalu. Opazujte se, vztrajajte. Kmalu boste ugotovili, da se vaš obraz v ogledalu spreminja, čeprav ne premikate mišic. Morda se vam bo nasmehnil ali pa zgolj posmehljivo zavil ustnico. Mogoče se boste prestrašili, ko boste začutili, da vas oči v zrcalu vlečejo v vrtinec ali da svojega lastnega obraza ne prepoznate več. Ženske boste morda videle namesto sebe moškega, moški lahko tudi kako žival. Nočem vas siliti, da verjamete, ampak nekateri so prepričani, da lahko tako vidite svoje obraze iz prejšnjih življenj. Fantazija ali resničnost? Kdo bi vedel, rečem lahko le: dobrodošli, pravkar ste se srečali s svojo podzavestjo.

V novem letu vam želim, da prestopite meje, ki si jih postavljate v svojem življenju. Preberite kakšno dobro fantazijsko knjigo; zagotavljam vam, da pri domišljijskih zgodbah, ki jih navdihujeta čarobna narava in neulovljiva skrivnostnost življenja, ne morete zgrešiti. Predvsem pa, dopustite svojim otrokom, da sanjarijo in živijo svoje sanje. Omogočite jim, da vsaj enkrat doživijo zimsko pravljico stran od kičastih mestnih luči in nakupovalnih centrov, da bo lahko ostala v njih živa domišljija, ki jih bo vse življenje bogatila in jim tudi v težkih časih risala na obraz – pravi ali tisti iz ogledala – zadovoljstvo in srečo, ker – živijo.

Več o pisateljici Niki Maj in njenih najnovejših romanih lahko izveste pri Založbi Sanje. Informacije na www.sanje.si ali po telefonu: 01 514 16 28.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 29, januar 2009.