In tako nisem vedela, kaj bi. Predstaviti delo na založbi kot sanjsko službo za strastnega bralca bi bilo hinavsko, kajti večina dela poteka precej podobno kot v kateri koli drugi “pisarniški” dejavnosti: celodnevno mežikanje v migetajoči ekran, neskončni telefonski pogovori in številni sestanki, urejanje spletnih strani, iskanje možnosti dodatnega financiranja in prebijanje skozi gore razpisov, pa računovodstvo, administracija, prodaja, urejanje zalog … Pa vendar je v založništvu nekaj posebnega, čarobnega, še posebej za knjigoljubce. In tako sem študentom poskušala opisati, kako se rodi knjiga. Trenutek, ko iz tiskarne pridejo prvi izvodi nove knjige in začnejo pot med bralce, je v založbi vedno tak majhen praznik: vsi se gnetemo na kupu in listamo, obračamo, občudujemo in se čudimo in včasih odkrivamo napakice. A čarovnija se začne mnogo prej: preden knjiga najde bralca, mora najti založnika. V nabiralnike založb vsako leto pride na stotine, tisoče zgodb. Izmišljenih in resničnih, nerodnih in spretno napisanih, spominov, fantazij, želja, nasvetov. Vsaka med njimi enkratna in posebna, zgodba, ki jo je nekdo izsanjal na papir in poslal v svet. In naloga založnika je, da jih pretrese in preseje in med njimi najde bisere.

Tak dragulj je gotovo Astrid Lindgren, katere na videz preproste, hudomušne zgodbe o prijateljstvu, ljubezni, predanosti, pogumu, pa tudi bolezni in spoprijemanju z izgubo povedo več kot cela zbirka priročnikov za kakovostno življenje. Njen rokopis o prigodah navihane deklice z nadnaravnimi močmi je kot nezanimivega zavrnil urednik ene največjih evropskih založb, danes pa Piko Nogavičko v srcih nosijo generacije otrok po vsem svetu. Pa Roald Dahl, ki v nagravžni pripovedi o hudobijah v gospodinjstvu gospe in gospoda Gravž, ki smo jo pravkar prevedli v slovenščino, zapiše: “Če ima človek grde misli, se mu to kmalu pozna na obrazu. In ko ima tak človek grde misli vsak dan, vsak teden, vsako leto, postaja njegov obraz vedno grši, vse dokler ni tako zelo grd, da komaj preneseš pogled nanj.” V tem narobesvetu, ki nam obljublja, da srečo lahko naročimo kar z domačega naslanjača, in kjer napotke za boljše, lepše, hitrejše najdemo na vsakem koraku, potrebujemo take knjige. Zgodbe, ki ne moralizirajo, ne žugajo, ne kažejo s prstom, temveč nam dajo misliti. Naloga založnika je, da take zgodbe najde, jih zbrusi in zgladi ter jim tako da dobro popotnico za pot med bralce.

Drugi razlog za izbrano temo najine predstavitve je bil še manj “zasanjane” narave. Kljub temu da se založništva še vedno drži sloves plemenite, entuziastične, umetniško vznesene dejavnosti, nekakšnega poslanstva, ki mu ni mar za posvetne dobrine, je produkcija in trženje knjig dandanes posel, kjer so hočeš nočeš pomembni odstotki, odzivni časi in tržni deleži. Tudi ali pa morda še posebno na majcenem slovenskem knjižnem trgu, ki ga poleg majhnosti jezika omejujeta visok davek na knjigo in omejenost tržnih poti. Roku, ki z založbo kljub ne vedno prijaznim razmeram letos praznuje deset let uspešnega delovanja, so ta dragocena spoznanja prinesli poskusi na lastni koži; upa, da bodo mlajši rodovi tudi z našo pomočjo našli kako bližnjico.

Če je sanjska služba, še vedno ne vem. Zame že, se mi zdi. Vem pa, da mora biti založništvo sanjanje z odprtimi očmi. Sanjanje, ker mora biti pogumno, drzno, neobremenjeno. Do zvezd in naprej. In hkrati pozorno in odgovorno; na eni strani do zgodb, predvsem pa do vseh tistih, ki jih bodo brali.

Nika Lorgar, Vodja projektov pri založbi Sanje, programska direktorica Festivala Sanje

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 16, november 2007.