Obremenitev, obremenjenost, preobremenjenost

Zdravje je stanje telesnega, duševnega ter socialnega blagostanja in ne le odsotnost bolezni ali nezmožnosti za delo; kaže se v zmožnosti neprekinjenega aktivnega prilagajanja okolju. Je kompleksen in dinamičen sistem, sposoben prilagajanja na pozitivne in negativne vplive življenjskega okolja, ki posamezniku in družbi omogoča dosegati telesno, duševno in socialno blagostanje, opravljati vse biološke, socialne in poklicne funkcije ter preprečevati bolezen, onemoglost in prezgodnjo smrt. Če je bolezen negacija takega zdravja, se pojavi ob nezadostnih prilagoditvenih sposobnostih, ki povzročajo zmanjšanje telesnega, duševnega in socialnega blagostanja. To je delna ali popolna nesposobnost opravljanja osnovnih bioloških, socialnih ali poklicnih funkcij in končno tudi smrt.

Zdravje kaže:

• pretekla in sedanja dogajanja (odvisno od odraščanja, načina življenja),
• učinke naravnih dejavnikov okolja (fizikalni, kemični, biološki),
• učinke družbenih dejavnikov okolja (delovnega in bivalnega),
• reaktivnost človeka (odzivnost), vedenje (vedenjski vzorec), razvade (neustrezne
  prehranske navade) itd.

V bolezni sta porušeni integracija in koordinacija funkcij organizma. Med vplive okolja in bolezenski proces so vstavljene fiziološko koordinirane adaptacije organizma. Človek se različno odziva na različne obremenitve življenjskega okolja. Kako se bo odzval, je odvisno od podedovanih in pridobljenih telesnih in duševnih značilnosti posameznika.

Bolezen je tako stanje ali način reagiranja organizma na okolico, pri katerem pride do kvalitativnih in kvantitativnih motenj v delovanju organizma. Najpogostejša socialno pomembna motnja je nesposobnost za opravljanje rednih življenjskih funkcij, ki vključujejo tudi delo. Nekoliko redkejša posledica bolezni je trajna okvara kakega organa ali funkcije organizma, najredkejša pa smrt.

Delavec je pri delu izpostavljen obremenitvam. Obremenitev kot kvalitativno in kvantitativno natančno opredeljiv vpliv na organizem vodi do obremenjenosti. Vendar je obremenitev mogoče obdržati na konstantni ravni, obremenjenost pa je odvisna od posameznikove telesne, duševne in intelektualne zmogljivosti in pripravljenosti nanjo.

Zmogljivost in pripravljenost sta po eni strani bistveni količini »davka« na adaptacijski sindrom, po drugi pa sta povezani tudi z obremenjenostjo. Kadar je individualna zmogljivost glede na odmerek in trajanje preobremenjena, preneha delovati fiziološki regulacijski krog adaptacijskega sindroma in začnejo učinkovati patofiziološki regulativni mehanizmi. Tako postane obremenitev bolezenski dejavnik različne stopnje pomembnosti. Sočasno je treba ugotoviti, da pri intaktnem regulativnem mehanizmu obremenitev ne preide vedno nujno v bolezensko reagiranje organov in organskih sistemov.

Zaradi preobremenitev se torej homeostaza (lastnost sistema, da se ohranja v ravnovesju, ohranja stalnost notranjega okolja) lahko poruši. Odgovor na to je preobremenjenost, ki lahko vodi do patoloških reakcij – do kazalnikov negativnega zdravja. Povečan delež kazalnikov negativnega zdravja (od tistih najblažjih, npr. utrujenosti, fluktuacije, bolniškega staleža, poškodb pri delu do poklicnih bolezni, bolezni v zvezi z delom in invalidnosti) je impulz za podjetje – in tudi za medicino dela ter v skrajni obliki celo za delovno inšpekcijo –, da so potrebne analize (npr. usmerjene merske analize), ki bodo razjasnile nastale probleme ter nakazale rešitve z morebitnimi ergonomskimi, organizacijskimi in drugimi ukrepi.

Zmožnost za delo je velika, kadar je odnos človekovih zmogljivosti do delovnih zahtev v ravnovesju, se pa zmanjša s pojavom patoloških mehanizmov (bolezni). Ravnovesje porušijo tudi zelo velike obremenitve, ki lahko privedejo do izčrpanosti in patološke reaktivnosti organizma. Med tolerančnimi mejami je torej zmogljivost prilagajanja, ki jo opredeljujejo duševne lastnosti in telesne zmogljivosti posameznika.

Prav gotovo sta poseben problem tudi daljšanje delovne dobe in posledično vedno večje število starejših zaposlenih. S staranjem se zmanjšujejo funkcionalne sposobnosti organskih sistemov oziroma organizma v celoti. Pri tem ni ostrih meja ali prehodov, ampak se vse odvija postopoma in selektivno za posamezne sposobnosti. Kot »kritična« so poudarjena petdeseta leta. Zmanjša se srčno-žilna zmogljivost, z njo pa tudi energijska kapaciteta, termoregulacijska sposobnost in sposobnost za premagovanje stresa. Poslabša se mišična moč, hitrost mišičnih kontrakcij in gibljivost sklepov. Upočasnijo se proprioceptivni (sposobnost zaznavanja relativnega položaja telesa v prostoru ali posameznega organa v telesu) refleksi, kar vpliva na varnost pri delu. Upočasnitev propriocepcije, ki je del ravnotežnostnega triasa, poslabša čut za ravnotežje. Sluznice in koža postanejo bolj suhe, hrustanci zakostenijo, pljučna kapaciteta se zmanjša. Zoži se akomodacijska širina očesa, zaradi motnjav v prozornih medijih pa potrebuje veliko več svetlobe. Starejši delavec se težje nauči novih stvari, težje se spominja bližnjih dogodkov. Je počasnejši in hitreje se utrudi.

Ocena sposobnosti za delo je lahko zanesljiva le, če ima zdravnik na voljo dovolj informacij o delovnih zahtevah, obremenitvah in tveganjih ter tudi o zmogljivostih in tolerančnih mejah fizioloških in psiholoških funkcij. Zanesljivost primerjave je odvisna od enake ravni poznavanja obeh primerljivih strani.

Cilj ocene sposobnosti za delo je, da se omogočita boljša poklicna orientacija in selekcija delavcev in da se s tem neposredno vpliva na:

• ohranitev zdravja delavca in njegovo sposobnost z delo oziroma da se prepreči zgodnja invalidnost;
• zmanjšanje poklicnih bolezni v ožjem in širšem smislu;
• povečanje varnosti pri delu;
• povečanje produktivnosti dela.

Namen ocenjevanja sposobnosti za delo je usklajevanje bioloških značilnosti organizma z zahtevami delovnega mesta. V varovanju zdravja delavca omogoča postavljanje pravega človeka na pravo mesto.

Biološke značilnosti organizma in zahteve delovnega mesta se stalno spreminjajo, zato enkratna ocena sposobnosti za delo ne more biti statična in trajna. Ocenjevanje sposobnosti za delo je kontinuiran dinamičen proces, ki zahteva stalno spremljanje bioloških značilnosti organizma in zahtev delovnega mesta.

Nesposobnost za zasedanje delovnega mesta se pokaže, ko zmogljivosti posameznika progresivno postanejo nižje od zahtev njegovega delovnega mesta. Nesposobnost je samo znak neskladnosti med delovnim mestom in posameznikom in se ne sme končati v »nezmožnosti« tega delavca. Če se izkaže, da zahteve dela niso skladne z zmogljivostjo posameznega organa oziroma organskega sistema zaposlenega, ne bi smeli najprej pomisliti na zamenjavo delovnega mesta, temveč poiskati razbremenitev. Pri tem se zelo hitro odločimo za upokojevanje, ne da bi poiskali ustrezno delo, primerno preostali sposobnosti zaposlenega za delo. Zanemarimo delavčevo znanje, izkušnje in navezanost na delo, ki ga je opravljal pred nastankom zdravstvene okvare.

V naslednji številki preberite še nadaljevanje prispevka z naslovom Ocena tveganja, promocija zdravja.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 32, april 2009.