Domov » Vsi članki » Članek » Kuba Libre, Marko Vezovišek

Kuba Libre, Marko Vezovišek


Marko Vezovišek
(odlomek iz knjige, Založba Sanje in Café teater, 2009)

II. MOJZES

»Ko sem bil jaz v puberteti, mi ni šlo nič na živce! Razen vojne! Poleg tega je 9. maja leta 1945, ko so partizani vkorakali v Ljubljano, v moje življenje vkorakal – jazz. Že nekaj časa smo s prijatelji na skrivaj poslušali plošče Glenna Millerja in občudovali ta moderni, svobodni zvok. In medtem ko je na ulicah zaorala Pesem o svobodi, smo pod močnim vtisom dogodkov tega dneva zaorali tudi mi, ustanovili ansambel in v njegovem imenu soglasno izrazili spoštovanje do vseh naših takratnih vzornikov. Imenovali smo se: Slovenski partizanski jazz band! Ampak veselje ni trajalo dolgo. Že čez nekaj dni so očeta poklicali v šolo. Česa vse ni moral poslušati: da smo imperialisti, ameriški agenti, kontrarevolucionarji … pa kje je harmonika … pa beseda band, tako da so Nemci klicali partizane – banditi! In mi da smo baje prav taki! Američani, Nemci pa še banditi! In doma je potem namesto Pesmi o svobodi zaorala pesem očetovega širokopasovnega usnjenega politkomisarja.

Takrat sem v nekaj dneh skozi veselje in jok spoznal, da je svoboda nekaj lepega, ni pa poceni. Rdeče klobase na moji goli riti, ki mi jo je brat pokrival z obkladki, so bile takrat edine krvavice, ki si jih dobil v zadostni količini, in to brez živilskih nakaznic, dobre pa so bile samo za to, da so kazale smer, v katero gre moja umetniška svoboda. Ja, u …! Meni ni bilo do smeha in užaljeno sem sklenil, da se klavirja ne pritaknem več. Zato pa se je toliko bolj škodoželjno zabaval moj brat, ki ga pred tem nismo hoteli vzeti v band, ker je znal igrati samo na harmoniko. Vsakič, ko je zamenjal obkladek, si je s prekrižanimi rokami privoščil eno moralko. Kakšna revolucionarna rit in podobne.

In imel je prav, veš. Vsaka revolucija je krvava, pa čeprav samo glasbena. In ta moja glasbena je bila dokaz, da revolucionarji niso krvavi samo pod kožo, ampak tudi nad njo. Pred smrtjo ne obvarje koža gladka! Nič ne pomaga, če na steno napišeš: Ne streljajte! Sem samo pianist! Slej ko prej se bo našel kak primitiven mafiozo, ki bo dopisal: Ja, ampak slab!

Šele čez čas, ko sem lahko spet sedel na svojem revolucionarnem sedalu, sem pozabil na zamere in začel pridno vaditi. In čez pol leta smo spet imeli band, pardon ansambel. Ne več partizanski, ampak samo še Slovenski jazz ansambel. Vanj smo sprejeli še mojega brata, važiča s harmoniko, ki se je držal tako, kot da bi sam osvobodil Ljubljano. Ampak z novim, danes bi rekli uravnoteženim repertoarjem, smo celo smeli igrati na gimnazijskih plesih. In če že žrtvujemo del svojih načel, potem jih dajmo vsaj za kaj pametnega … bolje rečeno – lepega. Za luštne punce. Zaradi teh plesov je gimnazija, ta veliki vzgojni kubus, naenkrat postala – šola življenja.

Jasno, da sem šel študirat glasbo. Nastopali smo vedno več. Kombinacija jazza, plesa in ljubezni je postala čarobni napoj moje mladosti. Droga, za katero bi šel na konec sveta. In sem šel. No, ne čisto na konec … v Ameriko, pa spet nazaj. Imeli smo celo turnejo v ameriških vojaških oporiščih. Po vsej Evropi. Kot edini Jugoslovan v tistem ameriškem talilnem jazzovskem loncu sem bil sicer majhna atrakcija izza železne zavese, ampak na to so ti praktiki kmalu pozabili. Nastopali smo v ameriških uniformah in občasno mi je šlo kar na smeh, ko sem se spomnil tistega cirkusa takoj po vojni. Kljub temu nisem imel praktično nobenega domotožja, dokler se nam ni pridružil Ante, kontrabasist, doma iz Dubrovnika, ki pa je igral že v naši ljubljanski zasedbi. Od takrat naprej sva drug drugemu vedno pogosteje risala vedute najinih mest, trgov, reke, morja, domača dekleta … in se neke zvezdnate noči kot po Menartovem toboganu domotožja popeljala nazaj čez reke, čez gorovja in ravnine v zeleni otok moje domovine.

In prišla sva ravno prav! V zlato obdobje slovenske in jugoslovanske popevke. Festivalov, kolikor hočeš, in to dobrih! Orkestrov, skladateljev, pevcev, kolikor hočeš, in to dobrih! Spet sem bil na svojem terenu, kot riba v vodi. Tej moji mladosti ni bilo videti konca. Potem pa naenkrat … je glasno in brez vojne napovedi prihrumel rock'n'roll in vse, kar mu je sledilo, moja generacija pa se je tiho in ne da bi podpisala kapitulacijo, umaknila za zidove družinskega življenja. Dobro, saj rock'n'roll mi je bil všeč, ampak čisto moj pa ni bil, da o njegovih poznejših gensko spremenjenih potomcih, ki bolj spominjajo na kolateralno škodo kot na glasbo, niti ne govorim. Vseh tistih odličnih pevcev naenkrat ni hotel nihče več poslušati, in festivali so počasi ugašali. Kaj pa jaz? Ante se je vrnil v Dubrovnik, jaz pa med mlade. Na gimnazijo. Kot učitelj glasbenega pouka.

Več informacij o knjigi in avtorju najdete na spletni strani Založbe Sanje: www.sanje.si ali po telefonu: 01 514 16 28.

Leta 2004 sem za Café teater napisal scenarij za La vie en rose, ob tem pa še pesem Moj klobuk je lahko šanson, prvo moje besedilo, ki ga je uglasbil Mojmir Sepe. Z Vito in Mojzesom sem sodeloval pri več skupnih projektih in ju vmes izbral za modela, na katera sem kiparil svojo zgodbo, v katero sem vpletel tudi nekaj biografskih elementov, glavni moški lik pa celo poimenoval po Sepetovem vzdevku. Končni rezultat te petletke je kabaret zlatih let Kuba Libre in istoimenski roman, ki je izšel v sodelovanju z založbo Sanje.

Marko Vezovišek

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 35, september 2009.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo