Domov » Vsi članki » Članek » Zdravljenje vitiliga zaenkrat še ni zadovoljivo

Zdravljenje vitiliga zaenkrat še ni zadovoljivo


mag. Metka Adamič, dr. med., spec. dermatovenerologije

Vitiligo je dokaj pogosta kožna bolezen, ki se v polovici primerov pojavi pred dvajsetim letom starosti, obolelega pa običajno psihično zelo prizadene. Z vitiligom se ukvarjajo številni raziskovalci, na eni strani skušajo ugotoviti natančen vzrok za nastanek depigmentiranih lis na koži, po drugi strani pa se številni strokovnjaki ukvarjajo z raziskavami na področju zdravljenja obolenja. Nobena izmed doslej uveljavljenih metod namreč ni učinkovita pri vseh obolelih. Še več, danes menimo, da zdravljenje vitiliga z uveljavljenimi metodami ni zadovoljivo. V zvezi s tem je potrebno obdržati določeno kritičnost do poročil glede številnih novih metod, ki sprva veliko obetajo, nemalokrat pa se izkaže, da njihova učinkovitost prav tako ni optimalna.

Vitiligo sodi med pogoste tekom življenja pridobljene hipopigmentacije. Incidenca obolenja je pri belcih 1–2 %, po nekaterih poročilih celo do 4 %. Obolenje je nagnjeno k progresiji, lahko se pojavi skupaj z nekaterimi drugimi avtoimunimi boleznimi, na primer obolenjem ščitnice, sladkorno boleznijo, perniciozno anemijo, alopecijo areato, Addisonovo boleznijo ...

Vitiligo sodi med pogoste tekom življenja pridobljene hipopigmentacije.Pokaže se v katerikoli starosti, najbolj pogosto pa med 10. in 30. letom starosti, v obliki nepravilno oblikovanih, belih, ostro omejenih ploskev, katerih neposredna okolica je včasih rahlo hiperpigmentirana. Obolenje je estetsko moteče in pogosto obolele psihično zelo prizadene.

Natančen vzrok nastanka obolenja kljub nenehnemu prizadevanju raziskovalcev še ni pojasnjen, vendar je povsem jasno, da gre za avtoimunsko obolenje, v katerem limfociti T obolelega napadajo lastne celice, ki proizvajajo pigment, melanocite. Pri nekaterih posameznikih je obolenje dedno pogojeno, približno tretjina obolelih pa opaža, da se stanje popravi spontano, samo od sebe.

Zdravljenje zaenkrat ni zadovoljivo pri vseh obolelih

Ker vzrok nastanka še ni pojasnjen, tudi zdravljenje vitiliga zaenkrat ni zadovoljivo. Pri histološkem pregledu žarišč kožnega pigmenta melanina v prizadetih predelih kože ni več, pri dolgotrajnem obolenju pa iz prizadetih arealov izginejo tudi pigmentne celice – melanociti.

Za zdravljenje vitiliga se uporablja več različnih metod:

  • nekajtedensko mazanje z visokopotentnimi kortikosteroidnimi mazili ter tudi vbrizganje kortikosteroidov (na primer triamcinolon-acetonid) neposredno v žarišča;
  • mazanje manj obsežnih žarišč z lokalnim imunomodulatorjem takrolimusom;
  • nekateri poročajo tudi o uspehih s kalcipotriolom.

Obsevanje je možno, a dolgotrajno

Vitiligo je možno zdraviti tudi z obsevanjem, v prvi vrsti gre za obsevanje s t. i. ozkopasovno uvb (valovna dolžina uv-žarkov je 311 nm). Prizadete predele je potrebno obsevati dvakrat do trikrat tedensko dva do šest mesecev. Dobre uspehe s takšnim obsevanjem dosegamo na žariščih na obrazu, manj po okončinah.

Od leta 2001 se žarišča vitiliga zdravi tudi z lasersko fototerapijo s xenon-klorid excimer laserji ali z nekaterimi drugimi ustreznimi svetlobnimi viri, ki sevajo visokoenergetske ultravijolične žarke B skupine.

Če ozkovalovna uvb-fototerapija ni uspešna, lahko poskusimo tudi z bolj »klasičnim « obsevanjem s fotokemoterapijo – PUVA. Pri tem zdravljenju uporabimo fotosenzibilizator (sistemski ali lokalni), sledi mu obsevanje z uva-žarki. PUVA se je izkazala za uspešno pri določenem deležu zdravljenih, vendar pa je treba opraviti več sto obsevanj, da dosežemo pričakovane rezultate oziroma repigmentacijo. Psoralen, ki ga moramo pri tem uporabiti, je v primerih, ko so prizadete večje površine (načeloma več kot šest kvadratnih centimetrov), potrebno jemati v obliki kapsul.

Ker je obsevanje z uva-žarki vezano na velike površine, je potrebno individualno pretehtati možnost uspeha v primerjavi z morebitno škodo, ki bi nastala ob dolgotrajnem obsevanju površine vsega telesa z uva-žarki. Nedvomno je namreč dokazano, da izpostavljanje ponavljajočim se visokim dozam uva-žarkov vodi v aktinične okvare, kot so nastanek katarakte in kožnega raka (prekanceroze, bazalniceličnega karcinoma, ploščatoceličnega karcinoma, melanoma). Pri otrocih se obsevavanje s PUVA metodo danas uporablja le izjemoma, predvsem zaradi omejenih možnih dolgoročnih neugodnih stranskih učinkov.

Laserska fototerapija

Od leta 2001 se žarišča vitiliga zdravi tudi z lasersko fototerapijo s xenon-klorid excimer laserji ali z nekaterimi drugimi ustreznimi svetlobnimi viri, ki sevajo visokoenergetske ultravijolične žarke b skupine – valovne dolžine 308 nm. Pomembna prednost takšnih obsevanj je, da je potrebnih bistveno manj obsevanj kot s klasičnim puva zdravljenjem ali ozkopasovno uvb-svetlobo, poleg tega pa so obsevanja lokalizirana oziroma vezana na prizadeta področja z natančno odmerjeno jakostjo laserskega žarka, ki je individualno določena. S tem je možnost stranskih učinkov (kancerogeneze) neprizadetih predelov bistveno zmanjšana.

Pri približno tretjini obolelih z vitiligom se stanje popravi samo od sebe. 

Raziskovalci menijo, da je klinična učinkovitost obsevanja z excimer laserjem posledica posebnih fotobioloških lastnosti laserske svetlobe. Običajni viri uvb-žarkov namreč sevajo polihromatske kontinuirane inkoherentne žarke, medtem ko laserski aparat proizvaja koherentne monohromatske žarke v kratkih pulzih. Nadalje raziskovalci razlagajo, da so biološki učinki koherentne svetlobe drugačni od tistih pri inkoherentni svetlobi iste valovne dolžine. Tako so prikazali, da obsevanje t celic z excimer laserjem in vitro sproži nastanek večjega števila apoptotičnih celic kot ozkopasovna uvb- svetloba enake energije oziroma doze. Metoda se je doslej izkazala za bolj učinkovito v primerih, ko je bilo prizadete kožne površine manj kot 30 odstotkov. V Sloveniji takšnega laserja zaenkrat še ni.

Razsikovalci so nedavno poročali o uspešnem zdravljenju žarišč vitiliga s kombinacijo frakcioniranega CO2 laserja, lokalno kortikosteroidno raztopino in ozkopasovno uvb-fototerapijo. Vendar zanesljivejših in dolgoročnih podatkov o tem načinu zdravljenja še ni.

Možne so tudi presaditve

Strokovnjaki opisujejo tudi uspešne kirurške posege presaditev (minigrafting, punch grafting, presajevanje avtolognih gojenih melanocitov), pri katerih običajno z zdravih, normalno pigmentiranih predelov odvzamejo delčke kože in jih nato presadijo na prizadete predele. Z dodatnimi obsevanji z uv-žarki nato še dodatno stimulirajo pigmentne celice k tvorbi pigmenta melanina. V nekaterih laboratorijih vzgajajo pigmentne celice, ki jih predhodno odvzamejo z zdravih pigmentiranih predelov kože (presajevanje avtolognih melanocitov), nato pa jih presadijo v prizadete areale. Takšne postopke izvajajo v večjih centrih, kjer imajo na razpolago vse laboratorijske, kirurške in obsevalne zmogljivosti, kar pa je povezano z visokimi stroški.

Če zdravljenje ni uspešno

Obstaja nekaj drugih rešitev, kako se spopasti z vitiligom, če zdravljenje ni uspešno. Kadar so depigmentirana žarišča zelo obsežna, je tako možno predele, kjer je pigmentacija ohranjena, obeliti z belilnimi sredstvi, kot je monobenzilester-hidroquinona. V primeru neuspešnega zdravljenja je možno v prizadete predele vnesti eksogene pigmente in opraviti t. i. mikropigmentacijo prizadetih predelov (podobno tetoviranju), podobno pa se ob neuspelem zdravljenju priporoča kozmetično prekrivanje prizadetih arealov z ustreznimi kozmetičnimi prekrivnimi pudri.

Kljub temu, da je možnosti za zdravljenje vsak dan več, so tudi po uspešnem zdravljenju vseeno možni relapsi obolenja. A napredek v zdravljenju prinaša vedno več upanja za obolele.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo