Domov » Vsi članki » Članek » Zakaj (sploh še) cepimo proti nalezljivim boleznim?

Zakaj (sploh še) cepimo proti nalezljivim boleznim?


prim. dr. Alenka Trop Skaza, dr. med., spec. epidem., predstojnica Nacionalnega inštituta za javno zdravje, območne enote Celje

10. obeležitev evropskega tedna cepljenja je potekala od 20. do 25. aprila s sloganom Zavezanost k cepljenju. Svetovni teden cepljenja je po vsem svetu potekal v zadnjem tednu aprila (24.−30. april 2015), letošnje globalno geslo je Zmanjšajmo razlike – cepljenje za vse. Dolgoletno sporočilo pa je jasno: »Prepreči. Zaščiti. Cepi!«

S cepljenjem od 90 do 95 odstotkov ciljne skupine se vzpostavi kolektivna imunost.Cepljenje je postopek, s katerim izzovemo odpornost proti različnim nalezljivim boleznim. V telo vnesemo oslabljene ali uničene povzročitelje nalezljivih bolezni ali njihove sestavine, ki spodbudijo imunski sistem, da izdela protitelesa proti povzročiteljem teh bolezni. Prvi in najpomembnejši cilj cepljenja je učinkovita zaščita posameznika pred boleznijo. V nekaterih primerih ostaja to edini cilj, ker se bolezni ne širijo s stiki med ljudmi (na primer cepljenje proti tetanusu in klopnemu meningoencefalitisu).

Za bolezni, ki se širijo s stiki med ljudmi, kot so ošpice, rdečke, mumps, otroška paraliza, davica, pa velja, da se ob visoki precepljenosti omeji širjenje med ljudmi.

Obvladovanje nalezljivih bolezni

Dejstvo je, da nalezljive bolezni ogrožajo zdravje ljudi vseh starostnih skupin, in da se proti nekaterim lahko učinkovito zaščitimo le s cepljenjem, ne pa z izboljšanjem življenjske ravni in higiene. Ljudje smo si prizadevali in si še vedno, da bi nalezljive bolezni obvladovali in obvladali. V različnih geografskih predelih sveta s(m)o različno uspešni. Dokazano je, da so v državah, v katerih s programi cepljenja proti nalezljivim boleznim dosegajo veliko precepljenost, pri obvladovanju nalezljivih bolezni, ki so tveganje za posameznika in družbo, uspešnejši od držav, v katerih programi cepljenja zaradi različnih razlogov niso dovolj uspešni oziroma programov sploh ni. Ker številnih nalezljivih bolezni pri nas več ne srečujemo, ljudje menijo, da jih ne ogrožajo.

Izkušnje nas (žal) učijo drugače

Poznamo negativne posledice premajhnega deleža cepljenih oziroma kaj se zgodi, kadar se zaradi različnih razlogov cepljenje prekine. Na Japonskem so zaradi neutemeljenih trditev o škodljivih učinkih cepljenja proti oslovskemu kašlju leta 1975 začasno prekinili sistematično cepljenje proti tej bolezni. Čez nekaj let je zaradi oslovskega kašlja umrlo 118 otrok. V Angliji in na Švedskem, kjer je zaradi podobnega mnenja precepljenost otrok padla z 90 na 30 odstotkov, je nekaj let zatem zaradi oslovskega kašlja umrlo 39 otrok, na stotine se jih je zaradi bolezni zdravilo v bolnišnici. Na Nizozemskem so se v poznih devetdesetih letih borili z izbruhi otroške paralize med pripadniki določene verske skupnosti, ki cepljenja ne dopušča. Pojavljati so se začeli resni pomisleki o tem, ali se sme dopuščati uveljavljanje volje posameznika do ugovora proti cepljenju na škodo celotne skupnosti. To vprašanje je vedno bolj aktualno tudi v Nemčiji, Avstraliji in sosednji Avstriji.

Razumevanje kolektivne imunosti

Večina nalezljivih bolezni že v temeljnem izhodišču ne predstavlja tveganja samo za eno osebo, ampak za vse, s katerimi je ta oseba prišla v kontakt v času kužnosti.

S cepljenjem od 90 do 95 odstotkov ciljne skupine se vzpostavi kolektivna imunost.

Velikokrat se osebe oziroma starši otrok, ki cepljenje zavračajo, sklicujejo na to, da z odklonitvijo cepljenja ne ogrožajo nikogar, saj je cepljena večina ljudi. S cepljenjem od 90 do 95 odstotkov ciljne skupine se vzpostavi kolektivna imunost. S tem so zavarovani tisti, ki zaradi kontraindikacij ne morejo biti cepljeni, in redki posamezniki, pri katerih cepljenje ni bilo uspešno. Zanimivo pa je, da se starši, ki odklanjajo cepljenje, odločijo za cepljenje svojega otroka proti tetanusu, če za to obstaja visoko tveganje.

Aktualne ošpice

V zadnjem času spremljamo ponovne izbruhe ošpic v različnih državah Evrope, tudi pri nas. Izbruhi ošpic se pojavljajo zaradi povečanega števila ljudi, ki proti ošpicam niso bili cepljeni in so zato dovzetni za okužbo. Največje število bolnikov je v Nemčiji, Italiji, Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem. Od marca 2014 do februarja 2015 je zbolelo 3.760 ljudi, 73 odstotkov jih proti ošpicam ni bilo cepljenih, za 13 odstotkov bolnikov ni podatkov o cepljenju, 8 odstotkov bolnikov je bilo cepljenih samo z enim odmerkom, 6 odstotkov pa z dvema odmerkoma. Ljudje velikokrat mislijo, da gre pri ošpicah za nenevarno akutno vročinsko bolezen z izpuščajem, ki mine sama po sebi, premalo pa poznajo zaplete pri tej bolezni, ki so pogosti in včasih težki. Ob vsem tem ni zanemarljiv podatek, da v razvitih evropskih državah en bolnik z ošpicami zdravsto stane v povprečju med 200 in 400 evri, cena odmerka cepiva pa je manj kot evro.

Mnogi trdijo, da cepiva niso varna in so zdravlju škodljiva

Dejstvo je, da morajo proizvajalci cepiv z raziskavami dokazati varnost in učinkovitost cepiv. Trditev, da je vse teorija zarote zaradi zaslužka farmacevtskega lobija, ne vzdrži. Pred dovoljenjem za množično uporabo morajo cepiva skozi številna testiranja, varnost in učinkovitost cepiva pa se spremljata ves čas uporabe.

Strah pred injekcijami se imenuje tripanofobija. 

Čeprav je dokazano, da cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam ni povezano z avtizmom, da cepljenje proti hepatitisu B ni povezano z multiplo sklerozo, da tiomersal v cepivih (danes so vsa cepiva v Sloveniji brez tiomersala) ne povzroča avtizma, prav tako to velja za aluminij, se »krivda« za te in še mnoge druge bolezni vedno znova in znova pripisuje cepivom.

Zavedajmo se odgovornosti

Starši otrok in drugi posamezniki, ki cepljenje zavračajo, običajno menijo, da s tem ne ogrožajo nikogar. Pripravljeni so prevzeti individualno odgovornost za morebitno bolezen, a pogosto prezrejo možne posledice po preboleli bolezni, stroške zdravljenja in rehabilitacije ter ogrožanje zdravja drugih. Odklonitev cepljenja razumejo kot svojo pravico. Ob tem pa se ne ukvarjajo z odgovornostjo, ki je z odklonitvijo povezana. V slovenski zakonodaji, ki ureja področje cepljenja, je zapisano, da je cepljenje proti nekaterim nalezljivim boleznim obvezno. Nekateri zato razumejo cepljenje kot vsiljeno obveznost. Ne glede na to, ali je cepljenje obvezno ali prostovoljno, si vse države na svetu prizadevajo, da je cepljena velika večina otrok.

Ključno je izobraževanje

Vzdušje v slovenskem prostoru glede cepljenj je občasno zelo napeto. Pediatri, šolski zdravniki, epidemiologi in drugi zdravstveni strokovnjaki se zavedamo, da današnji čas zahteva bistveno drugačen pristop do cepljenja. Starši in družine potrebujejo jasne informacije. Tudi zaradi tega je treba vedno znova razlagati in izobraževati o vlogi in pomenu cepljenja, saj na srečo bolezni, proti katerim je cepljenje obvezno, pri nas ne srečamo več oziroma so redke. Naj tako tudi ostane.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo