Domov » Vsi članki » Članek » Urinska inkontinenca – tema za odprt razgovor

Urinska inkontinenca – tema za odprt razgovor


Kristina Drusany Starič, dr. med., specializant ginekologije

Inkontinenca je še vedno tabu 21. stoletja. Čeprav se z njo spoprijema veliko ljudi, kot tema nikakor ni pogosta, še manj pa se o njej govori javno. Da bi lahko preprečili številne potencialne težave z inkontinenco ali obstoječe vsaj malo omilili, je pomembno, da o njih govorimo. Še posebno zato, ker se z njo ne spopadajo samo starejši, temveč tudi nosečnice, mlajše ženske, aktivni športniki in športnice.

urinska inkontinencaUrinska inkontinenca je vsako neželeno uhajanje urina. Pojavlja se zelo pogosto, in sicer pri obeh spolih. Inkontinentni se pravzaprav že rodimo in se po spolu že takrat razlikujemo: obvladovanja mehurja se deklice naučijo prej kot dečki, nočno uhajanje urina pa je pri deklicah pogostejše. Pri ženskah v odrasli dobi je ta težava veliko pogostejša kot pri moških zaradi anatomskih razlik v mali medenici ter zaradi nosečnosti in poroda. Kljub temu inkontinenca ni izključno ženska težava. V domovih za ostarele je inkontinentna približno polovica oskrbovancev. Čeprav je pri starejših ljudeh pogostejša, jo velikokrat lahko preprečimo, omilimo z ustreznim zdravljenjem ali popolnoma pozdravimo.

»Tiha epidemija«

Inkontinenca je večkrat povezana z drugimi boleznimi, npr. obolenji srca ali diabetesom. Inkontinenca odraslih ni v skladu z lastnimi pričakovanji človeka o neodvisnosti in zmožnostjo, da skrbimo zase. Pri moških so psihične težave zaradi inkontinence tako hujše kot pri ženskah. Nekateri avtorji imenujejo urinsko inkontinenco »tiha epidemija«, saj je to pogosto težava, o kateri se ne govori. Pogostost in osebni odnos do nje lahko močno vplivata na kakovost življenja. Ljudje z inkontinenco imajo lahko težave v službi, v socialnem in partnerskem življenju, saj ves čas živijo v strahu pred nenadzorovanim uhajanjem urina. Tako se pogosto zgodi, da se družbi in svojim najbližjim začnejo izogibati, pot do razumevanja samega sebe in sprejemanja ter zdravljenja pa je lahko dolga.

Sami lahko veliko storimo, da ne bi postali inkontinentni: skrbimo za telo, delamo vaje za krepitev medeničnega dna, pijemo dovolj vode in skrbimo za redno odvajanje blata. Pomemben je tudi trening mehurja, kar pomeni, da na vodo hodimo, kadar čutimo potrebo, in ne prepogosto.

Zdravljenje

Večina urinske inkontinence je ozdravljiva. Da pa bi težavo zdravili celostno, se mora bolnik pogovoriti z zdravnikom, ki bo postavil specifično diagnozo in izključil stanja, ki zahtevajo nujen poseg. Nato se ugotavlja stopnja težave in določa primerna terapija glede na stanje ali svetuje dodatno zdravljenje (drugi specialisti, dodatna diagnostika). Da bi zdravnik lažje postavil diagnozo, je zelo pomembno, da mu inkontinentni bolnik opiše vse okoliščine, pri katerih nastane urinska inkontinenca: kdaj natančno, kakšni sta frekvenca uhajanja urina in jakost, kakšni so morebitni vzroki, tudi socialni vplivi, kakšne so posledice na higieno in samo kakovost življenja, kakšno vrsto zaščite uporablja (vložki, plenice) in kakšna je njegova želja po pomoči. Zdravniku najbolj pomaga dnevnik bolnikovega uriniranja, ki ga bolnik prinese seboj (seznam se dobi pri zdravniku in potem izpolnjuje). Pomembno je razločiti, ali je res urin, ker ga večkrat zamenjamo za znoj ali vaginalni izcedek pri ženskah.

Vrste urinske inkontinence

Stresna urinska inkontinenca ali uhajanje urina pri naporu

urinska inkontinencaVzrok je največkrat v slabi podpori sečnice in šibkih mišicah medeničnega dna. Med kašljanjem ali smejanjem lahko bolnikom s tako vrsto inkontinence zaradi povečanega pritiska v trebuhu in posledično povečanega pritiska na sečni mehur uidejo majhne količine urina. Uretro podpira ovojnica mišic medeničnega dna. Če ta podpora ni zadovoljiva, se sečnica lahko pomakne navzdol in se ne zapre. To se zgodi med kašljanjem, dviganjem in v drugih primerih, ko v trebuhu nastane večji pritisk. Takrat odteče urin po sečnici.

Pri moških je stresna inkontinenca najpogostejša. Vzrok zanjo je največkrat odstranitev prostate. Pri ženskah so vzroki za nastanek inkontinence povezani predvsem s porodi, rojstvi in staranjem. Menopavza na primer vpliva na poslabšanje simptomov, enako naj bi bilo poslabšanje tudi teden dni pred menstruacijo, kar v obeh primerih povezujemo s padcem estrogenov.

Nujnostna urinska inkontinenca

je neželeno uhajanje urina, povezano z urgenco. Bolnik v trenutku dobi neustavljivo potrebo po uriniranju. Lahko se kaže kot uhajanje manjše količine urina ali kot popolna izpraznitev mehurja. Za to so navadno krivi tako imenovani »sprožilni dejavniki«, kot sta mraz in tekoča voda. Takšna inkontinenca nastopi zaradi čezmerno aktivnega sečnega mehurja, ki je posledica nepravilnega krčenja mišic mehurja. Zanimiv je »fenomen ključavnice«, ko inkontinentni bolnik ob prihodu domov zagleda ključavnico in dobi močno željo po uriniranju, takrat pa urina ne more zadržati. Strokovno temu rečemo čezmerno aktiven sečni mehur.

Funkcionalna inkontinenca

nastopi, ko oseba ve, da mora urinirati, vendar ne more do stranišča zaradi omejene mobilnosti. Vzroki so lahko zmedenost, demenca, slabovidnost, slaba gibljivost osebe. Zelo pogoste so tudi psihiatrične težave, kot sta depresija in jeza. Včasih se pojavi preprosto zato, ker je stranišče nedosegljivo. Pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo je lahko načrtovanje odhoda na stranišče tako zahtevno, da do njega na koncu sploh ne pridejo. Težavo imajo lahko tudi ljudje v invalidskih vozičkih, dostop do stranišč je zanje večkrat nemogoč. Pogosteje se taka inkontinenca pojavlja pri starejših v domovih za ostarele.

Čezroba ali »overflow« urinska inkontinenca

je inkontinenca, pri kateri iz prepolnega mehurja odteka urin. Posledica prenapolnjenega mehurja je nezmožnost sfinkterskega mehanizma, kadar urin odteka po kapljicah. Akutna oblika se pojavi pri tumorjih v mali medenici, po porodu in ginekoloških operacijah, pri različnih vnetjih in ob boleznih prostate, ko se mehur ne more normalno prazniti. Kronično pa jo zasledimo pri nevrogenih in sistemskih obolenjih.

Druge vrste urinske inkontinence

Preden začne zdravnik zdravljenje ali nadaljnjo diagnostiko, mora vedno opraviti osnovne urinske preiskave in klinični pregled. Na nastanek urina lahko vplivajo patološka dogajanja v telesu, kognitivni, motivacijski in psihični dejavniki. Pomembno je izključiti nevrološke motnje, ki bi lahko vplivale na spremenjen nadzor spodnjih sečil. Ker so zahteve bolnikov lahko specifične, se nikakor ne more poenostaviti zdravljenja za vse skupine v enotno shemo. Prirojene in razvojne nepravilnosti pri otrocih in ženske s prolapsom so npr. le nekatere skupine, ki jih moramo obravnavati posebej.

Opazovanje svojega telesa, skrb za zdravo telo tako z gibanjem kot s pitjem zadostne količine tekočine ter pogovor o morebitnih težavah so lahko dovolj dobri preventivni ukrepi, ki nas obvarujejo pred pogosto obliko bolezni, kakršna je vsekakor inkontinenca. Kdor se spoprijema z njo v kakršni koli obliki, naj poišče pomoč pri zdravniku in mu pojasni svoje izkušnje. Inkontinenca je skrb vseh nas.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 37, november 2009.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo