Sveta hitra hrana

Ne vem, ali naj se temu sploh reče hitra prehrana, saj je za pripravo potrebnega kar nekaj praženja in pripravljanja obroka. Idejo za recept sem kajpak spet povzel po eni izmed smešnih prigod iz svetega mesta, "ki je dobilo ime po znanem slovenskem vinu".

V Jeruzalem sva se odpravila z mojim najmlajšim bratrancem na obisk k moji sestri. Ker sva jo kot lokalno vodičko najela zastonj, so bili v ceno vključeni tudi nasveti o prehranjevanju. Tako sva ob večerih najraje zavila v židovske ekvivalente kebabnic, burekarnic in podobne kioske, iz katerih je dišalo po hrani.

Tistikrat pa sva bila poslana v prav posebno prehranjevalnico, kjer so vsi preostali gostje prišli naravnost iz stare zaveze. Različni cilindri in kučme, izpod katerih so pred ušesi valovali kodri. Jedilni list nama ni bil kaj preveč jasen, iz hieroglifov sva lahko razbirala le številke, torej cene. Odločiva oziroma odločim se za najcenejšo možno jed, moj najmlajši bratranec je bil preveč skeptičen in je lačno čakal.

Kiosk je bil malo manjša gostilnica, židje so nekaj veselo zobali, midva sva postrani kukala v njihove krožnike in nič nama ni bilo jasno, ko moj najmlajši bratranec kar naenkrat ni bil več lačen. Hvala bogu, da si nisem česa naročil, se je začel odkrito posmehovati mojemu pričakovanju.

In sem dočakal. V čabato kopasto naložene kose nekega mesa, v katere je bila vmešana pražena čebula in nekaj olivam podobnega. Takoj mi iz prepolne čabate pade nekaj olivi podobnega na mizo, moj najmlajši bratranec pa se s hitrostjo jezika kameleona, ki lovi mušice, stegne po tem nečem olivi podobnem in jo z vakuumskim »flop« posesa v usta. V stotinki sekunde.

Hecna oliva, nekam mehka, je bil njegov komentar. V tem svetem mestu je imel moj najmlajši bratranec neko čudno karmo, zaradi katere si je vedno naročil napačno stvar. Potem sem z njim moral ves čas nekaj deliti v stilu grižljaj za grižljaj in podobne otroške finte. Tokrat sem imel končno mir.

Te hecne olive so bili namreč piščančji srčki. Jed je bila odlična, recept pa je preprost.
V trgovini lahko že zapakirano kupite piščančje drobovino. Mislim, da vsebuje jetrca, vranico in srčke. Drobovje narežete na manjše kose ali na trakce, srčke lahko tudi razpolovite. Čebulo narežete na liste, nikar je ne sesekljajte za pražen krompir. Vse skupaj, čebulo in drobovje, začnite naenkrat pražiti na olju v ponvi ali voku. Začinite s soljo, poprom in kurkumo, ki se mora v jedi čutiti, torej z njo ne varčujte. Dodate lahko tudi malo mlete pikantne paprike.

Ko boste vse dobro prepražili, zalijte s kozarcem vode in kuhajte, dokler voda skoraj ne izpari. Vmes seveda malo premešajte. Vode ne izparite čisto do konca, naj vam ostane še malo omake.

V pekarni kupite kakršno koli čabato ali lepinjo, prerežite na pol in nadevajte s pripravljeno drobovino. Z notranje strani čabate namažite malo preostale omake, kajmak in gorčico. Stisnite obe polovici skupaj, ovijte ju v aluminijasto folijo, da katera izmed »oliv« ne pade ven, in slastno pojejte.

Kajmak in gorčica sta moja balkanska dodatka, ki nista nujna, so se pa prijatelji že strinjali, da je boljše z kot brez. Moj prijatelj Pita (spomnite se ga iz ene prejšnjih številk, kopjemetec, op. a.) je recept razvil še za stopnjo više. Drobovje je po pripravi v voku dal še v pekač in ga posul s kockami kozjega sira. Po desetih minutah v pečici na dvesto stopinj se sir lepo stopi in fant me je kar po telefonu prepričal, da je to še boljše. To je pa res to.
Vi pa se lahko, drage bralke in bralci, odločite sami in ne posnemajte mojega najmlajšega bratranca, da ne bi vsaj poskusili. Držite se le navodil za praženje jetrc in ne morete zgrešiti.

Dober tek!

Pa še to. V svetu se trenutno tudi v odlične restavracije začenja vračati  drobovina. Verjetno se je iz naših glav ob večji želji po zdravem prehranjevanju nekako izkoreninila misel na pripravo te vrste hrane. Po mojem mnenju neupravičeno.

Za dve osebi potrebujemo:

  • 200 g drobovine s srčki
  • dve čabati ali lepinji
  • eno čebulo
  • začimbe (sol, poper, kurkuma, ostra rdeča paprika)
  • kajmak
  • gorčico