Domov » Vsi članki » Članek » Stres močno vpliva na imunski sistem

Stres močno vpliva na imunski sistem


mag. Nada Tržan Herman, mag. farm.

mag. Nada Tržan Herman
Moč našega imunskega sistema je zakodirana že v genih, ki jih podedujemo od staršev. V obdobju razvoja dobiva plod sestavine, ki imunski sistem izgrajujejo, in to se nadaljuje tudi v obdobju dojenja. Dobra komunikacija otroka z materjo oz. s starši je pomembna že od ranega otroštva naprej, saj je imunski sistem v tesni povezavi s procesi, ki se dogajajo ob u. Signali, ki jih pošilja otrok, in čakanje na odziv (npr. uspešno ali neuspešno opozarjanje z jokom na svojo lakoto) ostanejo otroku v globokem spominu in že takrat se prične graditi slika o lastni moči ali nemoči. Zato je tako pomembno, da se otrok počuti varno. To pomeni zanj prvo socialno gnezdo.

Človek vse življenje išče in si gradi ustrezno socialno gnezdo v obliki manjših, intimnih skupnosti (družina, prijatelji …). In kaj ima to opraviti z imunskim sistemom? To, da predstavlja potovanje skozi življenje določen stres, ki ima močan vpliv na delovanje imunskega sistema. Delovanje imunskega sistema pa je v tesni povezavi s hormoni, z živčevjem oz. z možgani.

Te izjemno zahtevne povezave preučuje psihonevroimunologija (podrobnosti na e-naslovu: http://www.imi.si/ihan/psihoneuro.html). Raziskave na področju psihonevroimunologije dajejo odgovor na vprašanje, kako človekova sposobnost (obnašanje) omogoča ustrezno prilagoditev na kakršnekoli spremembe. Osnovni prilagoditveni obrazec na vsako spremembo se namreč prične s stanjem, ki ga imenujemo stres. Človek uspešno ali neuspešno razrešuje »nova stanja« oz. stres. Lahko rečemo, da je razreševanje stresnih stanj stalna naloga v našem življenju. Naloge, ki jih postavlja okolje, mora človek razreševati in oceniti mora, kako se bo tega lotil: ali je sposoben nalogo rešiti ali pa bo morda raje »zbežal« ...

Kaj se zgodi, če stresa ne razrešimo? 

Stanje nelagodja, slabega počutja in zaskrbljenosti se nadaljuje in nadaljuje. To vodi v postopne spremembe telesnih funkcij, ki jih v začetku človek sploh ne zazna. Šele čez čas se pojavijo tihi znaki bolezni, ki postajajo vse glasnejši. Kasneje se lahko razvijejo bolezni srca in ožilja; bolezni, ki nastanejo zaradi motenega delovanja živčevja; bolezni prebavil; bolezni mišic in sklepov in bolezni, ki so povezane z delovanjem imunskega sistema: alergije, astma, rak, prehlad, gripa, kožne bolezni.

Imunski sistem in možgani predstavljajo dva največja adaptivna sistema za človeka; to pomeni, da se človek lahko s pomočjo le-teh prilagaja na različne psihične in fizične spremembe v okolju

Zdaj se še enkrat vrnimo v otroško dobo, ko človek gradi svojo osebnost samo na osnovi čustvenih stanj. Takrat še ne dojema sveta v vsej resničnosti, ampak v glavnem na osnovi nezavednih čustvenih stanj. Ta imajo nalogo, da»usmerijo možgane « v določeno smer. Ta proces se odvija pod vplivom sporočilnih molekul – nevropeptidov, ki se sintetizirajo v telesu. Preprost primer predstavlja jok, ko je otrok lačen. Za vsako čustveno stanje so torej odgovorni številni nevropeptidi, ki preplavijo telo. Ko je človek odrasel in zdrav, teh čustvenih stanj ne zaznava zavestno, ker svoje potrebe zadovoljuje instinktivno in v pravem času vključi možganske funkcije, da se neprijetno čustveno stanje (npr. lakoto) reši. Osebnostna zrelost je pogoj, da človek uspešno razreši stres, in pri tem je čustveno ravnovesje najzahtevnejša dejavnost človekovih možganov.

Vsekakor je čustveno stanje stvar celega telesa tudi v obdobju, ko je človek odrasla, samostojna oseba. Kot rečeno: nevropeptidi, ki se sprožijo ob različnih čustvenih stanjih, preplavijo celotno telo, a možgani so tisti, kjer se vsi ti signali stekajo, filtrirajo in končno izoblikujejo v premislek, kako naj človek razreši različna stanja oz. stres. Določene vrste stresa (t. i. evstres) so za človeka prijetne; tak primer so stanja, ko je nevarnost obvladljiva in doživlja človek radost pri premagovanju teh stanj (npr. drzno plezanje, zahtevna služba …). Kadar pa človek stresa ne more uspešno obvladati oz. razrešiti nekega stanja, v katerem trpi, se po daljšem obdobju začno kazati prve težave. Vedeti moramo, da je stres koristen, a to stanje ne sme trajati predolgo! Prava mera stresnih hormonov je torej pomembna za zdravo uravnavanje imunskega odziva.

Eden od pogostih imunskih odzivov je vnetna reakcija ob vnosu tujkov v organizem (npr. poškodba kože). Stresni hormoni (predvsem kortizol) zavrejo delovanje imunskih celic. Na ta način stres prepreči, da bi imunski odziv usmeril napad proti lastnim celicam. Na tem dognanju oz. na osnovi molekule kortizola so narejena zdravila iz skupine kortikosteroidov, ki zaustavljajo vnetja (npr. pri avtoimunih boleznih), a na dolgi rok se pokažejo neželeni učinki, kajti stresni hormoni imajo vlogo le v razmeroma kratkem časovnem obdobju, v daljšem pa ne, saj se nam lahko poruši normalen imunski odziv. To pa pomeni, da nam lastna odpornost proti različnim boleznim pade. Zato je treba stanja stresa učinkovito odpraviti v razmeroma kratkem obdobju.

Pravočasno preprečimo stresno izgorevanje

Stresno stanje lahko nastopi zaradi fizičnega napora (npr. športniki so v času velikih obremenitev bolj občutljivi za okužbe) ali psihičnega napora. Ko so napori preveliki, se pojavi stresno izgorevanje. Stresno izgorevanje osebnostno zrel človek prepozna in ga pravočasno odpravi; posredno pa s tem krepi svoj imunski sistem.

Ko ne čutimo več žeje, je dehidracija res zaskrbljujoča. Ko je namreč človeško telo dehidrirano, se mehanizem za žejo enostavno izključi.

Prav psihični stres je velik sovražnik sodobnega človeka. Dr. Alojz Ihan, dr. med., profesor medicinske mikrobiologije in imunologije na ljubljanski medicinski fakulteti, v svoji knjigi »Do odpornosti z glavo « navaja pomembna dejstva, kako lahko s pametnimi odločitvami in z zdravim načinom življenja vplivamo na izboljšanje imunskega odziva. Raziskave so pokazale, da je možno imunske reakcije uravnavati s pomočjo naučenih obrazcev, ki se oblikujejo v možganih. Mehanizmi pogojevanja imunskega odziva niso znani, a za nas je pomemben izsledek, da je učenje možen ključ za uravnavanje neželenih reakcij imunskega sistema. Pa poglejmo: imunski odziv lahko poteka preko čustvenih stanj, ki jih povzročajo stanja stresa; spomin in asociacije nastajajo namreč neodvisno od naše volje. Tako lahko na osnovi slabih asociacij kaj hitro zapademo v dolgotrajen stres, sproščajo se stresni hormoni in ti uničujejo naš imunski sistem. Zato je možno, da učenje ustreznih (pozitivnih) asociacij pomaga krepiti imunski odziv. Dr. Ihan navaja v svoji knjigi dober primer, kako je današnja civilizacija »naučena« verjeti v »tableto «. Veliko vlogo pri ozdravitvi ima prav to, da verjamemo v neko zdravilo. Nekoč, ko ni bilo tako učinkovitih zdravil, so bolni verjeli v zagovore in magijo zdravilca. Danes so na voljo klinično preizkušena zdravila in moderne diagnostične aparature, a vseeno se poudarja, da je za ozdravitev pomembno sodelovanje bolnika, kar vključuje njegovo zaupanje do celotne terapije.

Temeljni gradniki zdravja za izgradnjo in ohranjanje močnega imunskega sistema

Zdrava prehrana in prehranjevale navade: številne napotke lahko najdete v reviji Naša lekarna.
Higiena: pozor - otrok se mora srečati s pravo mero mikrobov, da njegov imunski sistem pridobi ustrezen imunski odziv.
Telesna dejavnost v ravno pravi meri.
Zmanjšanje stresa na odgovarjajočo mero: osebnostno zrel človek to mero prepozna ter pravočasno in učinkovito odpravi stresno stanje.
Življenjska poklicanost in smisel: osebnostno zrel človek išče ta smisel, se poglablja vase ter kritično proučuje svoj odnos do okolja, družbe …
Ljubezen: ljubimo namreč zaradi sebe. A dokler si človek ne dovoli večje ljubezni od tiste, s katero ljubi starše, ostane čustveni otrok. Ljubezen, ki nas osrečuje, je vedno naša lastna.
Življenjski ritmi: spanje, delo, hobiji (pri vsem je treba imeti pravo mero).
Izogibanje odvisnosti: alkohol in mamila – snovi, ki kratkotrajno zameglijo socialne in psihične napetosti.

Dober imunski sistem tudi v pozni starosti

Ko se človekova leta nagibajo v starost, se običajno pričnejo kazati bolezenske težave, ki niso samo posledica starosti, ampak tudi stresnega izgorevanja – kar vodi v okvaro imunskega sistema in posredno do številnih bolezni.

Treba je vedeti, da človek ne zori s pravili, ampak z osebnimi izkušnjami; čustvena stabilnost in osebnostna zrelost pa sta pomembni, da je imunski sistem dobro odziven do pozne starosti. Pomembna je tudi vseživljenjska nega »socialnega gnezda «: dobri odnosi v družini, vzdrževanje prijetnih obredov – tako v širši skupnosti, npr. večje proslave, kot v ožji, npr. jutranja kava v prijetni družbi. Osebnostno zrel človek bo znal tudi v starosti poskrbeti za pravšnjo mero telesne aktivnosti, za prave meje v možnosti izbire in svobode, za pravo ljubezen, skratka, za zdrav način življenja, ki je povezan z zdravim odnosom do najbližnih ljudi in do širše družbe.

Danes je dokazano, da imunski sistem in možgani med sabo komunicirajo preko signalov oz. nevrotransmiterjev. Imunski sistem in možgani predstavljajo dva največja adaptivna sistema za človeka; to pomeni, da se človek lahko s pomočjo le-teh prilagaja na različne psihične in fizične spremembe v okolju – oz. na različne oblike stresa. Osebnostna zrelost zagotavlja, da je prilagajanje učinkovito, da stres ne traja predolgo in da je imunski odziv skozi celotno življenjsko obdobje dovolj učinkovit.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 56, oktober 2011.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo