Domov » Vsi članki » Članek » Rojstvo otroka lahko sproži tudi občutja žalosti - poporodna depresija

Rojstvo otroka lahko sproži tudi občutja žalosti - poporodna depresija


mag. Ana Polona Mivšek, dipl. bab., Visoka šola za zdravstvo, Oddelek za babištvo

Rojstvo otroka velja za lep in srečen dogodek, ki naj bi se ga ženska veselila. Pogosto pa se lahko srečamo prav z nasprotno reakcijo – žalostjo in jezo, celo depresijo. Vendar se ženske zaradi družbeno pričakovanega vedenja bojijo priznati svojih negativnih čustev. Treba je sprejeti tudi možnost, da rojstvo otroka včasih sproži žalost.

poporodna depresijaVelike življenjske prelomnice, kakršna je tudi rojstvo otroka, pomenijo za posameznika določen stres. Rojstvo novega družinskega člana od para zahteva množico hitrih prilagoditev, sprejemanje novih družbenih vlog in ponovno vzpostavitev ravnovesja v partnerski zvezi.

Če so razlike med željami oziroma idealom materinstva, ki si ga ženska ustvari na podlagi družbeno pričakovanih predstav, in realnostjo prevelike, se to lahko izraža v razočaranju, samoobtoževanju, krivdi, jezi, žalosti in konec koncev tudi v depresiji.

Osnovne značilnosti poporodne depresije

Občutki žalosti po porodu so pogosti in dosegajo različne stopnje intenzitete.

Poporodna otožnost

je najblažja oblika, ki prizadene približno 66 % žensk (po različnih raziskavah delež znaša od 50 do 80 %) in je posledica porušenega hormonskega ravnotežja. Glavni simptom je nihanje razpoloženja. Navadno se začne v prvih petih dneh po porodu in traja nekaj dni, včasih le par ur. Ne pušča posledic in navadno ne zahteva posredovanja zdravstvenih strokovnjakov; vsaj ne v smislu zdravljenja z zdravili. Kadar traja dlje, v 20 % preide v poporodno depresijo, to pa je mogoče preprečiti – s podporo, pogovorom in empatijo.

Poporodna psihoza

je druga skrajnost, ki je k sreči zelo redka – občuti jo le 0,2 % žensk po porodu. Navadno izbruhne v prvem mesecu po porodu in traja od šest tednov do šest mesecev. Simptomi vključujejo halucinacije, tresavico, zmedenost ... Lahko je navzoča celo želja po samomoru in detomoru. Glede na to, da je izbruh nenaden in sprememba vedenja očitna, je poporodno psihozo lahko opaziti. Potrebna sta hospitalizacija in takojšnje zdravljenje.

Poporodna depresija

prizadene 10–15 % žensk po porodu. Je eden najpogostejših zapletov poporodnega obdobja. Je resnejše in dalj trajajoče stanje kot poporodna otožnost in potrebuje strokovno obravnavo. Ker pa ni tako očitnega izbruha kot pri poporodni psihozi, jo je težje odkriti. Raziskave navajajo kar nekaj dejavnikov tveganja (npr. zakonski stan, zadovoljstvo v partnerski zvezi, socialna podpora, socialno-ekonomski status, samospoštovanje, predporodna depresija ali tesnobnost, pretekla depresivna epizoda ali pretekla izkušnja poporodne otožnosti, načrtovanost oz. zaželenost nosečnosti, stresni življenjski dogodki, stres v zvezi z nego otroka, otrokov značaj idr.), vendar pa so ugotovitve raziskav različne, celo nasprotujoči si. Nekateri somatski simptomi, kot so izguba telesne teže, motnje menstruacijskega ciklusa, spremembe teka in nizek libido, motnje spanja in utrujenost so lahko normalne spremembe, značilne za poporodno obdobje. Ker dejavniki tveganja niso jasno opredeljeni, je preventivno delovanje oteženo. Tuja literatura opisuje številne inštrumente, ki se jih lahko uporablja za presejanje (screening); kljub vsemu pa diagnozo lahko postavi le strokovnjak s kliničnim pregledom.

Ni še jasno, ali so poporodna otožnost, depresija in psihoza tri različna stanja ali eno samo, ki variira v svoji resnosti.

Vpliv materine poporodne depresije na otroka in družino

Poporodna depresija izbruhne v času, ko se vzpostavljajo temelji odnosa mati – otrok. Vpliva na materino percepcijo glede lastne zmožnosti za starševstvo ter lahko posredno vpliva na otrokov razvoj, saj njegove potrebe po ljubezni navadno niso zadovoljene, okrnjena pa je tudi njuna medsebojna komunikacija. 

poporodna depresijaOtroci depresivnih mater so ali bolj pasivni ali pa bolj razdražljivi kot njihovi vrstniki. Večkrat jokajo in njihova obrazna mimika je slabše razvita. Pogosto imajo težave s hranjenjem in spanjem. V želji, da bi vzpostavili vez z materjo, lahko posnemajo njeno vedenje, kar se odraža kot mikrodepresija.

Ironično je, da je družina, socialni konstrukt, ki je nastal ravno z nalogo nadaljevanja vrste, najbolj na udaru prav v času rojstva novega člana. Če ženska po porodu razvije depresijo, trpi tudi njen odnos s partnerjem. 

Starševstvo spremeni življenje obeh partnerjev, zato tudi moški po porodu zlahka postanejo depresivni, saj se njihova vloga nenadoma spremeni in se od njih zahteva večja odgovornost. Delež po porodu depresivnih partnerjev naj bi bil od tri pa vse do 42 odstotkov, odvisno od intenzitete počutja. Dejavniki tveganja za depresijo po rojstvu otroka so predvsem depresija v preteklosti ter partneričina depresija in s tem posledično pomanjkanje podpore. Bolj izpostavljeni so starejši partnerji, tisti, ki so prvič postali očetje, ki imajo slabšo socialno mrežo podpore, nižjo izobrazbo, več negativnih življenjskih izkušenj ter nezadovoljujoč odnos s partnerico.

Predvsem se moramo zavedati dejstva, da so otrok, mama in oče trije med sabo povezani členi družine, zato vsako dejanje in počutje enega od njih vpliva tudi na druga dva. Tako je pri poporodni depresiji vedno potrebna obravnava celotne družine.

Poporodna depresija v različnih časovnih obdobjih in kulturah

Poporodne duševne težave so prvič omenjene že v antičnih časih. Prvi primer je opisal Hipokrat. Sčasoma so se prepričanja o vzroku poporodnih depresivnih stanj v skladu z mentaliteto časa spreminjala.

V srednjem veku so menili, da so žensko po porodu obsedli demoni. V času protestantizma so prevladali religiozno obarvani vzroki; nosečnost, boleč porod in materinstvo so imeli za sredstvo zveličanja za izvirni greh; duševna zmedenost po porodu je bila logična posledica.

V 19. stoletju so prvič poskušali poporodnim depresivnim stanjem najti razumsko razlago. Holm je trdil, da so posledica infekcije, Magnan je vzroke iskal v dednosti, Regis pa je menil, da je vzrok avtointoksikacija s telesu lastnimi snovmi.

Z vzponom psihoanalitičnega gibanja v sredini 20. stoletja je prevladala misel, da je materinstvo osrednja ženska vloga in depresija posledica zavrtih spolnih želja oz. neprimernega spolnega razvoja. Louis Victor Marce, francoski zdravnik, je bil prvi, ki je poporodna depresivna stanja podrobneje opisal in trdil, da vsaka ženska po porodu lahko zapade v stanje čustvene labilnosti, četudi je drugače psihično trdna osebnost. V šestdesetih letih 20. stoletja so se pojavila prepričanja o biološkem vzroku poporodne depresije. Na podlagi postavke, da jo povzročajo hormoni in dednost, je Römer razvil tezo, da je vzrok poporodnih depresivnih stanj endogena predispozicija ženske, porod pa je sprožilni dejavnik. Šele z začetki feminističnega gibanja je v ospredje stopil tudi psihosocialni vidik poporodnih depresij. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja se je s spremembami vloge žensk, ki so vse bolj prodirale v javno sfero, spremenilo tudi pojmovanje materinstva in s tem poporodnega duševnega zdravja. Šele leta 1950 so poporodna depresivna stanja prvič opisali kot nepsihotične motnje. Začeli so dopuščati možnost, da je družba tista, ki s svojimi visokimi in nedosegljivimi merili materinstva ženske peha v duševne travme.

Nasprotujočim si mnenjem o izvoru poporodnih depresijah še danes ni konca. Kljub različnim dokazom in mnenjem resničen vzrok depresij po porodu še ni poznan.

Dolgo časa je prevladovala miselnost, da so poporodnim depresivnim stanjem podvržene le ženske zahodnih, razvitih dežel, saj so se s tehnološkim in kulturnim razvojem oddaljile od svoje naravne vloge materinstva, vendar so raziskave v različnih družbah – tako razvitih kot nerazvitih – odkrile podobno pogostnost poporodne depresije.

Vseeno pa obstajajo manjše razlike; evropske in avstralske ženske so manjkrat depresivne po porodu kot ženske v Združenih državah Amerike, poporodni depresiji pa so najbolj podvržene Azijke in južnoafriške ženske. Verjetno je glavni vzrok za razlike kulturno odvisna percepcija žensk glede nosečnosti, rojstva in s tem želene podpore v tem času. Na individualno stališče žensk večinoma vplivajo norme, vrednote in pričakovanja družbe. Izražanje neugodja, pritoževanje in samopomilovanje je v nekaterih družbah nezaželeno in ženske so vzgojene, da svoje nezadovoljstvo in osebne probleme zatrejo. V takih družbah je pogostnost poporodnih depresivnih stanj lažno nižja. Prav tako je od kulture odvisna percepcija podpore. Nekatere družbe bolj cenijo emocionalno podporo, v drugih pa je pomembnejša praktična pomoč.

Mnoge tradicionalne družbe imajo posebne predpise glede vedenja žensk v prvem mesecu po rojstvu otroka. Ta pravila sočasno tudi definirajo odnos družbe do ženske. Otročnice in njihove družine so upravičene do posebne pozornosti in pomoči v prvih šestih tednih po porodu. Na Japonskem obstaja običaj, imenovan Stagaeri-Bunben, ki materi omogoča praktično pomoč v prvem mesecu po porodu in ji tako olajša prehod v starševstvo. Podobni običaji in navade omilijo stres v poporodnem obdobju  in s tem manjšajo možnost za razvoj poporodne depresije. Mogoče je, da prav pomanjkanje tradicionalnih običajev v zahodnih kulturah prispeva k razvoju poporodnih depresivnih stanj. Etika individualizma, tekmovalnosti, mobilnosti, ekonomičnosti in medikalizacija poroda materinstvu niso v pomoč. Moderna družba od ženske po porodu pričakuje, da bo ob vrnitvi iz porodnišnice normalno funkcionirala in njene potrebe glede na psihično in fizično ranljivost niso upoštevane. V preteklosti je razširjena družina nudila podporo, pomoč in znanje. Ti elementi so z nastankom nuklearnih družinskih celic izginili.

Premagovanje depresije

Pot k sreči je dolgotrajna in težka. Strokovnjaki poleg podpore in empatičnega odnosa svetujejo različne oblike psihoterapije (od podpornih skupin pa vse do profesionalnih obravnav). Farmakološko zdravljenje se predpiše le, če se depresivno stanje ne odziva na psihoterapevtske metode. Takrat je treba upoštevati specifičnost poporodnega obdobja (dojenje in prenos učinkov zdravila na novorojenčka).

Materinstvo ni instinktivno, marveč zahtevna, priučena veščina, ki se jo je ženska nekoč naučila iz opazovanja v primarni družini. Prav zaradi izolacije od primarne družine je učenje teh spretnosti v današnjem času oteženo.

Obstajajo tudi različni načini, kako si lahko pomagamo sami. Tuja literatura navaja številne komplementarne metode, ki so uporabne kot dopolnilno zdravljenje za lajšanje posameznih simptomov depresije. Proti občutkom tesnobe ugodno deluje masaža, za lajšanje nespečnosti se svetuje hipnoza. Nekaterim pomaga akupunktura, spet drugim muzikoterapija in izrazni ples. Fizična aktivnost lajša simptome brezvolje zaradi porasta endorfinov; podobno izboljšuje počutje tudi pestovanje novorojenčka »koža na kožo« (kengurujčkanje). Glede na ugotovitve posameznih raziskav proti depresivnosti pomaga tudi izpostavljanje sončni svetlobi ali obsevanje z difuzno svetlobo. Posamezni prehranski dodatki prav tako lajšajo določene simptome poporodnih depresivnih stanj – kalcij deluje proti nespečnosti, magnezij izboljšuje tek, omili razdražljivosti in anksioznost. Šentjanževka je učinkovita za zdravljenje blagih in zmernih oblik depresij.

Strokovnjaki trdijo, da bi se lahko 75 % vseh poporodnih depresivnih stanj obravnavalo v sklopu primarnega zdravstvenega varstva. Če je pri resnejših oblikah potrebna hospitalizacija, naj bi otrok ostal skupaj z mamo, zagotoviti pa mu je potrebno varnost (če obstaja nevarnost detomora). Cilj zdravljenja ni zgolj doseči remisije simptomov, temveč tudi zgraditi ter utrditi odnos mati – otrok. Če je potreba po hospitalizaciji, bi bila torej najboljša rešitev obravnava v centrih ali enotah, ki omogočajo sobivanje otroka in matere oz. celotne družine (»mother-baby units«).

Materinstvo in žalost

Nekdaj je bilo materinstvo izredno cenjena vloga. Danes pa kljub velikim besedam o lepotah materinstva družbena ureditev ni vedno taka, da bi podpirala mlade družine.

Rojstvo otroka lahko zahteva odpoved kariernim ciljem, pogosto je združeno z velikimi spremembami v partnerskem odnosu, neprestano odgovornostjo in odpovedovanjem, nižjim socialnim statusom, socialno izolacijo … Ni torej presenetljivo, da imajo nekatere ženske materinstvo za izgubo – poklicne identitete, avtonomije, partnerskega odnosa in življenjskega sloga. In tem vloga matere prav gotovo ni v veselje.

Verjetno so v manjšini, a kljub temu njihovih občutkov ne gre zanemariti. Nikjer ne piše, da je ob rojstvu otroka dovoljena le sreča – dopustiti moramo tudi možnost občutij, kot so žalost, jeza in malodušje. Prav zaradi družbeno pričakovanih odzivov na novorojenega otroka in strahu pred stigmatizacijo ženske kljub negativnim čustvom o tem ne govorijo in ne poiščejo strokovne pomoči. Potrebujejo podporo in pomoč, predvsem pa imajo pravico čutiti drugače, kot zahtevajo kulturne norme.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 9, marec 2007.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo