Domov » Vsi članki » Članek » Rak na materničnem vratu

Rak na materničnem vratu


Rak materničnega vratu
Za rakom na materničnem vratu vsako leto zboli 34.000 Evropejk, od tega jih 16.000 za posledicami bolezni umre. Zbolevajo mlajše ženske, največ primerov odkrijemo med 35. in 50. letom, ko so ženske v najbolj aktivnem obdobju svojega življenja. Postavlja se vprašanje, kako znižati nepotrebno obolevanje in umiranje zaradi raka na materničnem vratu.

Anja Šelih, študentka 4. letnika medicine

Rak na materničnem vratu (RMV) je poseben zaradi dejstva, da lahko skoraj vsak primer bolezni preprečimo. S presejalnim testom PAP lahko preprečijo do 80 % primerov te bolezni. Novost v boju proti raku na materničnem vratu je cepivo proti humanemu papiloma virusu (HPV). HPV je v 99,7 % povezan z nastankom RMV. Okužba s tem virusom je najbolj razširjena spolno prenosljiva okužba (www.iarc.fr).

Test PAP ali test po Papanicolaou je presejalni preskus z odvzemom brisa celic z materničnega vratu za citološko ugotavljanje predrakavih sprememb in zgodnjih oblik raka materničnega vratu. Test PAP in cepljenje hpv skupaj predstavljata najboljšo zaščito pred razvojem RMV, saj lahko preprečita tudi do 95 % primerov bolezni. Navedeno dejstvo daje izjemen potencial. Žal ta ostaja v preveliki meri neizkoriščen, saj še vedno preveliko število Evropejk nima dostopa do preventivnih programov, ne ve zanje ali se jih ne udeležuje zaradi finančnih neenakosti.

30 do 60% mladih Slovenk je okuženih s HPV

Cepljenje proti HPV je namenjeno deklicam in ženskam od 9. leta starosti. Učinkovitost cepljenja je večja, če se opravi pred prvim spolnim odnosom. Cepljenje obsega tri odmerke cepiva v obdobju šest mesecev. Pomemben je podatek, da cepivo ne zdravi že obstoječe okužbe s HPV.

Obstaja več kot 100 tipov HPV, RMV pa je povezen s 15 visokorizičnimi tipi. Virusna okužba lahko povzroči nepravilnosti na celicah materničnega vratu, ki se lahko v obdobju 10 do 15 let razvijejo v raka. Začetne spremembe so blage in večinoma izginejo same od sebe brez zdravljenja. Včasih pa spremenjene celice ne izginejo. Te lahko prerastejo v RMV, če jih pravočasno ne najdemo in odstranimo.

Genitalni tipi virusa HPV se širijo s spolnim kontaktom. Kot spolni kontakt ni mišljen samo spolni odnos, ampak kakršen koli spolni stik. HPV je zelo pogosta okužba, saj bo večina odraslih v nekem trenutku svojega življenja imela okužbo s HPV. V Sloveniji je s HPV okuženih od 30 do 60 % žensk, mlajših od 30 let. Z visokorizičnimi HPV naj bi bilo okuženih okoli 15 % žensk. Domnevajo, da je število okuženih moških še višje. Tveganje za prenos HPV pri enkratnem spolnem stiku z okuženim partnerjem je ocenjeno na 40 do 60 odstotkov. Pri večini ljudi njihov imunski sistem odstrani virus HPV v 6 do 24 mesecih. Pri ženskah, ki so okužene s HPV, se spremenjene celice lahko pokažejo v brisu PAP materničnega vratu. Terapije za zdravljenje okužbe s HPV ne poznamo. Za razvoj RMV predstavlja tveganje samo dolgotrajna okužba z visokorizičnimi tipi HPV. Dodatna dejavnika tveganja sta še kajenje in oslabljen imunski sistem (zaradi okužbe s HIV ali kemoterapije).

European Cervical Cancer Association (ECCA) je nevladna organizacija, ustanovljena leta 2002, katere cilj je povečati ozaveščenost prebivalstva o raku materničnega vratu (RMV) (http://www.ecca.info). Širši javnosti, zdravstvenim delavcem in politikom želi predstaviti pomembnost preventive pri RMV. ECCA je velika mreža organizacij iz cele Evrope, ki so združile moči za pripravo in posredovanje informacij o RMV. Trenutno je v organizacijo vključenih 100 članic iz 34 držav, med katerimi je tudi Slovenija. Organizacija se bori tudi za to, da bi vse ženske imele enak dostop do presejalnih programov, in da bi vse deklice imele možnost sodelovanja v organiziranih programih cepljenja proti humanim papiloma virusom (HPV).

Štirivalentno cepivo ščiti tudi pred nastankom genitalnih bradavic

Cepljenje proti HPV je namenjeno deklicam in ženskam od 9. leta starosti. Učinkovitost cepljenja je večja, če se opravi pred prvim spolnim odnosom. Cepljenje obsega tri odmerke cepiva v obdobju šest mesecev. Pomemben je podatek, da cepivo ne zdravi že obstoječe okužbe s HPV.

Cepimo lahko z dvo- ali štirivalentnim cepivom. Dvovalentno cepivo deluje proti HPV 16 in 18, ki sta skupaj odgovorna za sedem od desetih primerov RMV. Štirivalentno cepivo, ki deluje proti HPV 6, 11, 16 in 18, pa poleg razvoja RMV dodatno ščiti še pred nastankom genitalnih bradavic, kajti HPV 6 in 11 povzročata 90 % le–teh. Cepivo proti HPV ne ščiti proti vsem tipom HPV, ki lahko vodijo v razvoj raka, zato bris PAP ostaja obvezen del preprečevanja razvoja RMV.

Spremembe odkrivamo s testom pap

Po podatkih Registra raka na Onkološkem inštitutu je v letu 2008 za rakom materničnega vratu na novo zbolelo 151 žensk, 57 pa jih je zaradi tega umrlo. To pomeni, da zaradi raka na materničnem vratu v Sloveniji umre vsaka tretja ženska, ki zboli za to boleznijo (www.slora.si). Večino teh smrti bi se dalo preprečiti z rednimi ginekološkimi pregledi.

Niti spremenjene celice materničnega vratu niti okužba s HPV ne povzročata očitnih zdravstvenih težav. Bolečine niso prisotne, ni krvavitev, ni težav, ki bi nakazovale, da je nekaj narobe. Test PAP – bris materničnega vratu – je tako edini način, da odkrijemo spremenjene celice v zgodnji fazi, ko jih je mogoče zdraviti in pri tem doseči visoke uspehe zdravljenja. V Sloveniji od leta 2003 poteka presejalni program zora, ki vabi na odvzem brisa vse ženske med 20. in 65. letom življenja. V začetku se bris izvaja enkrat letno. Po dveh zaporednih negativnih izvidih se bris izvaja vsaka 3 leta (zora.onko-i.si).

Če spremenjene celice napredujejo v rak materničnega vratu, se lahko pojavijo krvavenje po spolnem odnosu, neobičajen izcedek iz nožnice in bolečine v genitalnem predelu. Ti simptomi ne pomenijo izključno razvoja RMV, lahko se pojavijo tudi pri drugih boleznih ženskih rodil. Ne glede na vzrok je v primeru omenjenih simptomov priporočljiv pregled pri ginekologu.

RMV se da preprečiti. Pri tem lahko svoj delček prispeva vsak od nas. Pomembno je, da najprej sami pridobimo znanje o bolezni in ga nato širimo naprej. Z optimističnim pogledom v prihodnost lahko upravičeno pričakujemo, da kmalu ne bo več treba poročati o ženskah, ki so življenje izgubile zaradi raka na materničnem vratu.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 50, februar 2011.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo