DOMOV NOSEČNOST IN OTROCI VZGOJA OTROK PREGROBA ALI PREMILA VZGOJA? GRDI IN...

Pregroba ali premila vzgoja? Grdi in dobri starši

Dr. Albert Mrgole, psihoterapevt v Zavodu Vezal

Starši, ki se udeležujejo naših delavnic Uspešna komunikacija z najstniki, pogosto izpostavljajo vzgojno dilemo, ki spremlja otrokovo odraščanje od mladih nog dalje. Eden od staršev vidi drugega kot preveč grobega in v skrbi za otroka okrepi vzgib, da je potrebno otroka zaščititi. Kakšen je učinek tega vzgojnega plesa? In kakšne so dolgoročne posledice?

Partner, ki je označen za preveč trdega, grobega, morda celo nasilnega, se umakne z oznako, da je »grdi«, izpusti moč in zrahlja stik z otrokom. Partner na drugi strani pa okrepi stik z otrokom, pridobi na vzgojni moči, je bolj vpleten v vzgojo, zdi se, da ga otrok celo bolj upošteva, v otrokovih očeh si pridobi naziv »dobri«.

Bolj otroci prihajajo v najstniška leta, bolj je »dobri « od staršev nemočen, neučinkovit, brez avtoritete, bolj se pritožuje nad odsotnostjo »grdega« in več je partnerskih prepirov z očitanji za nazaj.

Dinamika v ozadju in drugi stranski učinki

»Grdi« starš se počuti izključenega, pritožuje se, da mu druga stran (pogosto vpričo otrok) zbija avtoriteto, posledično se širijo razpoke tudi v partnerskem odnosu. »Dobri« starš krepi zaščitniška vedenja do otrok, zlasti popustljivost pri mejah in pravilih, uveljavlja načelo, da se bodo otroci podredili avtoriteti najprej z dogovarjanjem, pozneje pa to preide v pregovarjanje.

Ko partnerja drug pri drugem vidita smisel različnih vzgojnih prepričanj, do tega lahko razvijeta razumevanje in empatijo.Bolj otroci prihajajo v najstniška leta, bolj je »dobri« od staršev nemočen, neučinkovit, brez avtoritete, bolj se pritožuje nad odsotnostjo »grdega«, več je partnerskih prepirov z očitanji za nazaj, pritoževanji na eni strani in z večanjem distance ali krepitvijo zatekanja v uporabo moči na drugi.

Otrok v tej situaciji začuti popuščanje trdnosti vzgojnih vlog pri starših in začne uveljavljati svoja načela, krši pravila, prestopa meje in tudi izven doma ne upošteva avtoritete. Ko se starši tega zavejo, je otrok že označen za težavnega, vedenjsko problematičnega, morda z nalepko motenj pozornosti ali hiperaktivnosti. Starši pa so obupani in nemočni.

Oglejmo si nekaj konkretnih primerov

Mama vidi očetove načine discipliniranja kot preveč nasilne in mu to očita. »Ne moreš s takimi grobimi besedami zahtevati od otroka, da … Ali ne vidiš, da se te boji? S tvojim načinom kaznovanja ga boš čisto zatrl.« Oče vidi, da mu mama jemlje vlogo v vzgoji in ta posel prepusti njej. Ko mu mama očita, da se ne zanima za otroka, da ni vključen v vzgojo, se počuti dodatno napadenega, izgubi stik s svojo starševsko in partnersko vlogo, sledi popoln umik, ignoriranje. Mama pa preide/vstopi v naslednji krog občutka osamljenosti, zapuščenosti in obupa glede vzgoje.

Za učinkovito vzgojo ni potrebno, da starša mislita enako in se v vsem strinjata, pomembno je, da se v različnostih razumeta in sprejemata. 

Druga mati je prestrašena in nestabilna v svoji vlogi, težko zaupa, zato je razvila način nadzorovanja in vsiljevanja, s katerim si ustvari občutek večje gotovosti. Mati ves čas nerga, se pritožuje, vsiljivo nadzira otrokove vsakdanje obveznosti, kontrolira domače naloge, način učenja, način igranja, kdaj in kako se otrok prehranjuje. Otrok se ji umika, prikriva, laže, ima veliko skrivnosti, nikoli ne prevzame odgovornosti. Mamo doživlja kot »grdo«. Na drugi strani je oče v drugem začaranem krogu nemoči. Zaveda se, da s popuščanjem škodi otroku, vendar se mu zdi materino vedenje pretirano. Zato uporablja izjeme. Kadar je sam z otroki, vlada v hiši stanje »uživamo na osvobojenem ozemlju«. V obeh primerih se starši zavedajo, da obstaja kratek stik na strani odraslih, posledice pa se odražajo v otrokovi zmanjšani samostojnosti, izmikanju odgovornosti, nespoštovanju meja, pravil in avtoritete in posledično v manjši otrokovi opremljenosti za premagovanje ovir v vsakdanjem življenju.

Kako iz začaranega kroga?

Starši, ki začutijo, da so se zataknili, se spontano ustavijo. To je tudi prvi korak, ki je potreben. Pod vlogo staršev je vedno partnerska vloga, v kateri je povezanost najmočnejše sredstvo za reševanje zapletov. Pomembna so vprašanja: Kaj je najin skupni pogled (ob različnostih)? V čem se strinjava (ob nestrinjanju)? Kaj je tisto minimalno v vzgoji, kar lahko vidiva kot skupni imenovalec?

15. maj je mednarodni dan družin. Obeleževati smo ga začeli po letu 1994, mednarodnem letu družin. 

Ko staršem pomagamo, da poslušajo drug drugega, in raziskujemo notranji smisel njihovih vzgojnih vedenj, pridemo v stik z njihovimi izkušnjami, ko so bili otroci, z vzorci iz primarnih družin, s strahovi, prepričanji, bolečinami … Vse to je v ozadju nekih spontanih vzgojnih vedenj, v katera se zatekamo, brez da bi to ozavestili. Vsak ima svoje razloge, da se oklepa nezaupanja, da nadzoruje, da verjame v delovanje moči, kaznovanja, bolj trdih pristopov, drugi verjame v popuščanje, v prijateljski odnos z otrokom …

Ko partnerja drug pri drugem vidita smisel različnih vzgojnih prepričanj, do tega lahko razvijeta razumevanje in empatijo. To je trenutek, ko izstopita iz predsodkov drug do drugega. In to je trenutek, ko najdeta skupen in najbolj učinkovit način vzgojnega odzivanja.

Tehnične rešitve so na koncu pri tem najmanj usodne in najmanj pomembne. ¶

Dr. Albert Mrgole je soavtor vzgojne uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo.