Domov » Vsi članki » Članek » Pokažite si jezik!

Pokažite si jezik!


Marija Merljak, univ. dipl. inž. živ. tehn.
Marija Merljak, univ. dipl. inž. živ. tehn.

Pokažite si  in povedal vam bo, kaj telo potrebuje! Na jeziku je izredno veliko živčnih končičev, zato sodi med telesne organe, ki so najobčutljivejši na dotik in za bolečino. Kemični receptorji na jeziku zaznavajo stanje telesa in okolje zunaj njega, ali ima hrana dober ali slab okus, je sladka, grenka, kisla ali slana, in skupaj z vonjem se potem odločimo, ali je hrana sploh užitna.

Kemični »čut« ni samo za ugotavljanje užitnosti hrane, marveč nam razkriva razmerje med snovmi v krvi ter potrebami po hrani in vodi. Če nam primanjkuje snovi, ki jih zlahka dobimo v fižolu, si ga bomo podzavestno zaželeli. Enako velja za vse okuse, za sladko, kislo ... in tudi za vodo. Nadzor nad kemičnimi receptorji je v hipotalamusu, v možganih. Receptorske celice za okus pa so se razvile na vhodu v prebavni trakt, torej na najbolj ustreznem mestu.

Kako so razporejene čutnice na jeziku?

Pri človeku so okušalne čutnice v brbončicah; v vsaki je več deset okušalnih čutnic, ki tvorijo sinapse z živčnimi celicami. Več brbončic skupaj tvori okušalno bradavico ali papilo. Te so na različnih delih jezika in so po obliki in strukturi različne. Ker imajo membrane celic v brbončicah različne molekule, jih vzdražijo povsem različne snovi, ki so topne v slini in s temi molekulami reagirajo. Spremenijo jim električni potencial, kar zaznajo živčne celice v možganih.

Ženske imajo krajše jezike kot moški.

Na jeziku ločimo štiri osnovne vrste okušalnih brbončic. Za sladek okus jih je največ na konici jezika, za slan okus predvsem ob straneh jezika, kisel okus zaznamo predvsem ob straneh zadaj, grenak okus pa najbolj zaznavajo brbončice ob korenu jezika. Seveda ni trdno začrtane ostre meje med okusi; na primer kisla jabolka ne vzdražijo samo brbončic za zaznavo kislosti, marveč tudi druge, le v manjši meri. Okusi niso enoplastni, marveč kompleksni. Receptorji za okus so tudi še na mehkem nebu ter v epiteliju žrela in epiglotisa, tanke gube, ki pokriva vhod v grlo. Brbončice za zaznavo okusov se razmeroma hitro obnavljajo, in sicer vsakih deset dni.

Vsi ne zaznavamo enako

Vsi namreč nimamo enakega števila brbončic na enoto površine. Zato so nas na fakulteti testirali, kako zaznavamo različne okuse v odvisnosti od koncentracije snovi v vodni raztopini.

Rek

Ugotovili smo, da ženske v povprečju bolje zaznavamo in ločimo različne okuse kot moški ter da so kadilci in kadilke slabši okuševalci od nekadilcev. Z leti zaznavanje okusov upada, tudi zaradi načina življenja in razvad ter od uživanja zdravil, alkohola in drog.

Zaznavanje okusa je različno, ker je zaznava zelo povezana z receptorji za voh v nosu. Zato hrano najprej povonjamo in šele nato previdno pokusimo z jezikom. Obe čutili sta povezani in čutilo za vonj je primarnejše od okusa. Čutila za vonj zaznavajo že najmanjše koncentracije hlapnih snovi v zraku, ki ga vdihnemo skozi nos. Vohalnih čutnic je več kot okušalnih na jeziku, vendar so manj specializirane. Zaznava vonja je že ob prehladu močno ogrožena, posledica je, da tudi okušamo slabše. Stopnja zaznavanja je odvisna tudi od jemanja nekaterih zdravil, pomirjeval, steroidov in podobno.

Prizadete brbončice

Brbončice so lahko prizadete zaradi bolezni, na primer sladkorne ali jetrne, pri alergijah, Alzheimerjevi in Parkinsonovi bolezni ... Sposobnost zaznavanja okusov se, kot kažejo raziskave, loči tudi po spolu in starosti. Ženske imamo več brbončic kot moški, zato boljše in bolj prefinjeno okušamo. Najbrž je to povezano s hormonom estrogenom, vendar je treba dodati, da se ob spremenjenem ravnovesju hormonov med menstruacijo, nosečnostjo in v menopavzi sposobnost okušanja zelo zmanjša. Znano je na primer, da se nosečnicam lahko upre hrana, ki so jo prej oboževale, ali pa se jim odpre nenavadna želja po hrani, ki je prej niso cenile.

Okušalne brbončice se pri zarodku v materinem trebuhu pojavijo že v sedmem ali osmem tednu, torej zelo zgodaj. Znanstveniki so dokazali, da se sposobnost okušanja tudi deduje. Tako bo otrok staršev, ki slabo okušajo, tudi sam slab degustator in nasprotno. Debeli ljudje statistično slabše okušajo, zato segajo po večjih količinah hrane, zlasti mastne in sladke, ker s tem dobijo večji občutek zadovoljstva. To s pridom izkorišča industrija hitre hrane, ki je mastna, sladka in zapečena hkrati. Sposobnost okušanja lahko izgubimo tudi pri nepravilnem hujšanju; po pravilu imajo težave tudi anoreksični posamezniki.

Najdaljši izmerjen jezik je dolg 9,8 centimetra.

Torej: pokažite si jezik in povedal vam, kaj telo potrebuje.

Jezik razkriva stanje našega telesa. Jezik, ki kaže na povsem zdravo telo, je gladek, mehak, rahlo vlažen, svetlordeče barve z zelo tanko prevleko. Spremembe se pokažejo takole: konica jezika razkriva stanje srca, del takoj za njo stanje pljuč, leva stran jetra, desna stran opozarja na žolč, sredina na stanje želodca in vranice, zadnji del na stanje ledvic, črevesja, mehurja in maternice pri ženskah.

Belo obarvan jezik po vseh površini kaže na vrsto bolezni, najprej na sladkorno bolezen. Toda to je stvar zdravnikov, zato jih v takem primeru obiščimo.

Začasna izguba voha in okusa

Pri prehladnih obolenjih je izguba prehodnega značaja. Celice vohalnega aparata se namreč zamenjajo vsake štiri tedne in noben prehlad ne traja tako dolgo. Za obnovo potrebujemo veliko cinka, ki ga dobimo v morski hrani, ostrigah, bučnih semenih, soji, leči, aloe veri, pivskem kvasu, jajcih, gorčici in mesu. Zraven potrebujemo tudi vitamin a iz karotenoidnih snovi ter iz rib, jajc, jeter, masla, smetane in sira.

Izguba okusa je lahko tudi posledica raznih vnetij, pomanjkanja biotina in poškodb. Za hitro obnovo spet potrebujemo cink, lahko izkoristljive beljakovine, biotin iz jajčnega rumenjaka, sojine moke, jeter, arašidovega masla in mleka ter vitamine, zlasti še iz vrst B-kompleksa in C, kakor tudi karotenoidne in flavonoidne snovi iz sadja in zelenjave. 

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 65, september 2012.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo