DOMOV ZDRAVO ŽIVLJENJE OKOLJE IN DRUŽBA PETRA GRMEK GREEN, VELIKA BRITANIJA

Petra Grmek Green, Velika Britanija

Petra Grmek Green je 39-letna slovenska oblikovalka tekstila, ki že osem let živi v Londonu. Tja jo je pritegnila ljubezen, a si je v razgibani prestolnici ustvarila kariero. Petra Grmek GreenPetra je v Sloveniji oblikovala predvsem spodnje perilo, svoji domišljiji pa je dala povsem prosto pot pri oblikovanju večerne obleke, s katero se je miss Slovenije 1999 Neda Gačnik predstavila na izboru za miss sveta. Tudi v Veliki Britaniji je najprej oblikovala spodnje perilo za znano trgovsko verigo, v zadnjih letih pa s svojo blagovno znamko Room39 (http://www.room39.co.uk) samozavestno in uspešno hodi po samostojni podjetniški poti.

Petra, kako je živeti v Londonu?

Živite v središču ali na obrobju mesta? Nekje vmes, v bližini zadnje postaje vzhodne veje podzemne železnice, linije Victoria.

Na prvi pogled morda življenje v velemestu ni ravno idealno za vzgojo otrok – kakšne so izkušnje vaše družine?

Včasih je kar težko z otroki, saj potrebujejo širino in svobodo, da se znorijo (da je potem mir doma). Vedno jih moraš imeti na očeh, ne moreš reči: »Pojdi se ven igrat«, kot so nam rekle naše mame. Vedno v podzavesti prežijo realni in namišljeni strahovi, kaj se lahko tvojim otrokom zgodi. V velemestih je taka paranoja bolj upravičena. Po drugi strani pa je življenje v Londonu polno dogodivščin in, kar je meni osebno najbolj všeč, etnično in kulturno bogato.

Si s svojo spletno stranjo, na kateri prodajaš dekorativne izdelke za dom, izpolnila svoje mladostne sanje?

Če bi se mi izpolnile otroške sanje, bi bila slikarka! Profesionalna pot me je pripeljala do odločitve, da želim nastopati sama. In to na tak način in na takem področju, ki bi mi dovoljevalo popoln nadzor. Od oblikovanja do produkcije in seveda tudi predstavitve. Room39 ni zaključena definirana entiteta, je projekt v razvoju, zato je tudi ime nekako »nedefinirajoče«.

Lahko primerjaš zdravstveni sistem Velike Britanije s slovenskim? Kateri se ti zdi boljši?

Težko bi primerjala, ker sem imela v Sloveniji malo zdravstvenih težav, medtem ko sem v Angliji zaradi nosečnosti in komplikacij v zvezi z njo kar nekaj časa prebila v bolnišnicah in na urgencah. Kritizirati ne morem ne enega ne drugega sistema, saj je v obeh zdravstvena oskrba za uporabnike brezplačna, torej financirana iz proračuna. Prav tako lahko rečem, da je v obeh državah zdravstvena oskrba na primernem nivoju. So pa angleške bolnišnice in ambulante na prvi pogled precej manj prijetne od slovenskih. Najbolj moteče pa se mi zdi dejstvo, da te splošni zdravniki le s težavo napotijo k specialistu – razen če greš kar naravnost na urgenco. To mi je še vedno nedoumljivo. Ginekologa, porodničarja, pediatra ali celo dermatologa vidiš šele, ko je nekaj že pošteno narobe.

Katere so najpomembnejše razlike med sistemoma?

Kot že omenjeno je načeloma tako, da te šele po večkratnih obiskih pri splošnem zdravniku z isto zdravstveno težavo in z obilico nerganja napotijo k specialistu. V moji lokalni ambulanti so me prav debelo pogledali, ko sem jih vprašala, katerega ginekologa in zobozdravnika lahko priporočijo. Tak »servis« je na voljo le za zasebne plačnike. Preko nhs (National Health Service, v prevodu Javna zdravstvena oskrba, op. avt.) nudijo specialistično oskrbo le, ko je nujno potrebno. Kontrole, tudi denimo ginekološke, pediatrične ipd., opravlja splošni zdravnik. Na žalost večina Britancev (vključno z mano) ne zaupa splošnim zdravnikom.

Kako zdravite manjše težave, za katere ni treba obiskati zdravnika (prehlad, blažje bolečine, kašelj, blažje opekline, blažje prebavne težave, glavobol …)?

Tako kot v Sloveniji, z zdravili brez recepta. Razlika je le ta, da so zdravila brez recepta na voljo tudi v trgovinah in drogerijah, ne le v lekarnah. Na splošno bi rekla, da se ravno pri izdaji zdravil slovenski in angleški sistem najbolj razlikujeta.

Kako je v Veliki Britaniji organizirano splošno, primarno zdravstvo?Je dostop do zdravnika enostaven, je obisk plačljiv ali brezplačen?

Dostop do splošnega zdravnika je enostaven in brezplačen za vse državljane in rezidente, ki plačujejo zdravstveno zavarovanje (National Insurance). Kontrole tu niso tako rigorozne in ni treba sproti potrjevati kartice, saj je sploh ni treba predložiti! Moraš se seveda najprej prijaviti k želenemu splošnemu zdravniku kot nov pacient, to je pa tudi edinkrat, ko te vprašajo za številko zavarovanja, razen seveda v primeru hospitalizacije. Takšna ležernost je seveda zelo privlačna za zlorabe.

Kako je organizirano zdravstveno zavarovanje?

Podobno kot v Sloveniji, le da je prispevek pri samoplačnikih proporcionalen glede na zaslužek: kdor več zasluži, plača višji prispevek. Mislim, da je v Sloveniji prispevek za samoplačnike izračunan drugače. Žal slovenskega sistema ne poznam dobro, ko sem še živela v Sloveniji, mi je država kot svobodni umetnici plačevala prispevke.

Ali redne preglede, ki niso nujni (zobozdravnik, ginekolog …) opravljate v Londonu ali v Sloveniji?

Zobozdravnika imam tu zasebnega in sem z njim zelo zadovoljna. Zadnji redni kontrolni ginekološki pregled, ki ni bil v zvezi z nosečnostjo in porodom, pa je bil v Sloveniji. Brise tu vzame sestra v lokalni ambulanti.

Se vam zdijo britanski farmacevti samo osebe, ki izdajo zdravilo na recept, ali se z njimi tudi posvetujete o težavah?

Farmacevti so večinoma v ozadju, saj le pripravljajo zdravila, ki jih nato predajo blagajniku. Prav malo hecno zgleda: nekakšen sistem pult za pultom ali pa zastekljena soba za pultom, kjer farmacevti ordinirajo na nekakšni varni razdalj. Če jih vprašaš za nasvet, ti pa z veseljem pomagajo.

V čem se britanske lekarne najbolj razlikujejo od slovenskih?

V manjših in zasebnih lekarnah je vzdušje podobno kot v slovenskih lekarnah, le da je dodatna ponudba (kozmetika ipd.) dosti nižjega cenovnega nivoja, pa tudi splošen videz in čistoča sta na nižji ravni. Opažam kontrast med slovenskimi in angleškimi lekarnami: slovenske so videti skoraj luksuzne in brezhibne, kar mi podzavestno vliva zaupanje v oskrbo. Tudi izdelki, ki jih ponujajo, se mi zdijo bolj kakovostni. 

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 65, september 2012.