Domov » Vsi članki » Članek » Okužbe sečil bolj ogrožajo ženske

Okužbe sečil bolj ogrožajo ženske


mag. Klemen Jagodič, dr. med., specialist urolog, Splošna bolnišnica Celje

Okužbe sečil so eno najpogostejših vnetnih obolenj, saj je 15 % vseh antibiotikov predpisanih zaradi vnetij sečil. Najpogostejši povzročitelji enostavne okužbe sečil so gram negativne bakterije črevesne flore, med njimi je najpogostejša povzročiteljica E. coli.

Mikroorganizmi v sečila najpogosteje pridejo iz perinealnega dela (presredka) preko sečnice (ascendentna pot). Zaradi relativno kratke sečnice ženske zbolevajo 30- krat pogosteje kot moški. Redkeje se vnetje razširi po krvi, limfi ali neposredno iz sosednjih organov. Vnetje mehurja lahko povzročijo tudi ostali mikroorganizmi (virusi, glivice) ter kemični (npr. citostatiki) ali fizikalni (npr. obsevanje) dejavniki.

Klinična slika je odvisna od prizadetega organa

Klinična slika vnetja sečil je odvisna od prizadetega organa. Ločimo vnetje sečnice (uretritis), mehurja (cistitis), ledvice in ledvičnega meha (pielonefritis) ter pri moških še vnetje prostate (prostatitis). Večinoma gre za akutna vnetja, izjema je vnetje prostate, kjer ima bolezen ponavadi kronični potek.

Uretritis

Kar gre noter, mora tudi ven. Več tekočine ko popijemo, več je tudi izločimo. S tem pa iz telesa izpiramo odvečne snovi, tudi bakterije, ki se znajdejo v urinarnem traktu. Še posebej so koristni napitki, ki imajo blagodejne učinke na urinarni trakt, na primer sok iz brusnic.

Vnetje sečnice je ponavadi posledica okužbe s spolno prenosljivimi mikroorganizmi (zlasti s klamidijo in gonokokom). Okužba lahko poteka brez kliničnih znakov (asimptomatsko) ali pa se kaže s pekočimi bolečinami v sečnici in/ali z izcedkom. Okužbo ponavadi dokažemo z brisom sečnice. Zlasti dolgotrajna asimptomatska okužba s klamidijo lahko vodi v okvaro jajcevodov in težave pri zanositvi (neplodnost, zunajmaternična nosečnost).

Cistitis

Vnetje mehurja se ponavadi kaže s pogostim in pekočim uriniranjem, neprestanim tiščanjem na vodo, redkeje je urin tudi krvav. Bolniki pogosto navajajo tudi bolečino nad mehurjem oziroma nad sramno kostjo (suprapubična bolečina). Telesna temperatura ponavadi ni povišana.

Pielonefritis

Pri vnetju ledvice in ledvičnega meha se pojavi povišana temperatura (38 °C in več) ter mrzlica, bolečina ledveno, ponavadi tudi težave zaradi pridruženega vnetja mehurja.

Prostatitis

Vnetje prostate je večinoma kronične narave. Kaže se z nejasnimi bolečinami v predelu presredka z bolj ali manj izraženimi težavami pri uriniranju. Bolnik nima povišane telesne temperature. Zbolevajo zlasti mlajši moški. Natančnega vzroka bolezni ne poznamo, kronična bakterijska okužba je prisotna samo v 5 % primerov. Pri akutnem vnetju prostate ima bolnik povišano temperaturo, bolečino v predelu presredka, pogoste in pekoče mikcije in tanjši curek urina. Vnetje lahko povzroči popolno zaporo pretoka seča (urinska retenca).

Sečnica pri ženskah je krajša kot pri moških, zato so ženske bolj dovzetne za uroinfekte. Zato ni priporočljivo dolgotrajno namakanje v kopeli. Intimna higiena pri ženskah posebno pozornost - preprečevanje okužb je mnogo enostavnejše od zdravljenja.

Diagnoza in zdravljenje

Pri diagnozi vnetja sečil si poleg klinične slike pomagamo s pregledom seča ter z odvzemom urinokulture. Pomembno je, da si bolnik pred odvzemom seča umije oziroma obriše splovilo in da odda srednji curek seča. Pri navadnem pregledu seča ugotavljamo zlasti prisotnost belih krvnih telesc – levkocitov (levkociturija) in bakterij (bakteriurija). Pri odvzemu urikulture seč (in bakterije v njem) zasejemo na pripravljena gojišča in ugotavljamo število in vrsto mikroorganizmov ter njihovo občutljivost na antibiotike (antibiogram). Pri vnetjih s povišano temperaturo je potrebno preiskati tudi bolnikovo kri. Ponavadi so povišani vnetni parametri (levkociti, CRP). Pri kompliciranih vnetjih sečil opravimo tudi ultrazvočno preiskavo sečil, da izključimo motnje pretoka seča. Zastajanje seča namreč vodi v hitro razmnoževanje mikroorganizmov, ki lahko pričnejo prehajati v kri, to pa lahko vodi v sepso. Redkeje so potrebne še dodatne preiskave (cistoskopija, različne oblike rentgenskega slikanja).

Okužbe sečil delimo na enostavne in komplicirane. Med enostavne okužbe uvrščamo vnetje mehurja (cistitis) in vnetje ledvice (pielonefritis) pri mlajših, zdravih ženskah. Med komplicirane okužbe uvrščamo okužbe pri: bolnikih s funkcionalnimi in anatomskimi okvarami sečil (motnje pretoka seča), moških, nosečnicah, bolnikih nad 65 let ter pri bolnikih s spremljajočimi sistemskimi obolenji z zmanjšano naravno odpornostjo (npr. bolniki s sladkorno boleznijo).

Bakterijske okužbe sečil zdravimo z antibiotiki. Enostavno vnetje mehurja pri zdravi mlajši ženski navadno zdravimo z enostavnimi antibiotiki (npr. sulfametoksazol in trimetoprim) 3–5 dni. Po končanem zdravljenju je potrebno opraviti navaden pregled seča, da preverimo, ali je bilo zdravljenje uspešno. Pri kompliciranih okužbah uporabimo močnejše antibiotike. Pogosto je potrebno bolnišnično zdravljenje, redko tudi dodatni posegi (npr. vzpostavitev drenaže pri motnjah pretoka urina, kirurško zdravljenje pri tvorbi ognojkov). Pomembna je tudi ustrezna hidracija, saj večja količina seča iz sečil izloči tudi več mikroorganizmov. Kadar se vnetja mehurja ponavljajo zelo pogosto, se lahko odločimo za dolgotrajnejšo zaščito z antibiotikom (1 tableta sulfametoksazola in trimetoprima zvečer). Pri tako nizki dozi ne dosežemo zadostne koncentracije antibiotika v plazmi, ki bi delovala na črevesno floro. Ker pa se antibiotik izloča preko ledvic, je njegova koncentracija čez noč zadostna, da uniči bakterije v mehurju. S tem se izognemo razvoju rezistence.

Prva pomoč pri kroničnem prostatitisu

Težave zaradi kroničnega prostatitisa lahko do določene mere omilimo s higiensko- dietetičnim režimom. Odsvetujemo uživanje mrzlih, gaziranih in alkoholnih pijač ter ostro začinjene hrane. Pri dolgotrajnem sedenju (sedeče delo, vožnja z avtomobilom) priporočamo sedenje na obroču, ki razbremeni perinealni predel (presredek). Prav tako priporočamo lokalno pregrevanje (tople kopeli) ter topla oblačila v hladnih mesecih. Priporočamo tudi redne ejakulacije (praznjenje prostate). Težave lahko omilimo tudi z uporabo antagonistov adrenergičnih receptorjev.

Preprečimo vnetja sečil!

Za večino vnetij sečil je značilen enostaven potek in uspešno zdravljenje, pa vendar nam lahko krepko zagrenijo življenje. Zato se jim raje izognimo z nekaj preprostimi ukrepi in zdravim načinom življenja.

Pred vnetji sečil se lahko do določene mere zavarujemo sami. Z uživanjem večje količine tekočine se poveča produkcija seča. Seč tako sproti izpira bakterije, ki morebiti pridejo v mehur. Pomembna je tudi ustrezna higiena. V predelu ženskega splovila so bakterije, občutljive na pH, ki ščitijo pred patogenimi mikroorganizmi. Tako priporočamo uporabo mil za intimno nego (pH 5,5). Občutljivim ženskam odsvetujemo kopanje, še slasti z dodatkom penečih kopeli. Po končanem kopanju je potrebno čim prej urinirati. Prva vnetja mehurja lahko sovpadajo s pričetkom spolnih odnosov. Svetujemo tuširanje pred odnosom in obvezno uriniranje po odnosu. Iz domače lekarne je priporočljivo uživanje brusnic, črnega ribeza, borovnic ter čajev iz bezga, šipka, kopriv in kamilic.

Več na www.uroweb.si in na www.urologija.eu.

Slovar Naše lekarne

  • cistoskopija: pregled mehurja s kamero
  • mikcija: Mokrenje ali uriniranje je odvajanje urna iz mehurja. Pri zdravih odraslih je dejanje nadzorovano, pri novorojenčkih in nekaterih boleznih pa je mokrenje nekontrolirano.
  • urinokultura: Zasejanje vzorca urina na hranljive bakteriološke podlage z namenom odkrivanja in identifikacije bakterij, ki bi lahko povzročale infekcije urinarnega trakta. Pri zdravih ljudeh je urin sterilen (brez bakterij in mikroorganizmov). Testira se jutranji vzorec, vzet takoj po prebujanju.
  • hidracija: Dovajanje primerne količine vode telesu; nasprotno dehidraciji oz. pomanjkanju tekočine. Vzorki za dehidracijo so lahko prekomerno znojenje (telesna aktivnost, povišana telesna temperatura), driska ... S tem se iz telesa ne odvaja zgolj voda ampak tudi mineralne snovi, torej je za pravilno hidracijo potrebno dodajati tudi te snovi (rehidracijska raztopina).

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 48, december 2010.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo