Resnična zgodba
Rojen sem leta 1967 v Mariboru. Sem oče nezakonske hčerke, ki ima letos osemnajst let. Sem ozdravljeni alkoholik in ozdravljeni narkoman.
Prva leta otroštva sem preživel z materjo pri očetu v Nemčiji. Kolikor mi sega spomin nazaj, se spomnim samih lepih trenutkov. Najlepši med vsemi je bil, ko je mama na glas brala knjige. Čeprav sem bil otrok, sem si zapomnil vse, kar je brala, na primer Črni križ pri Hrastovcu, Celjski grofje … V Nemčiji nisem imel veliko prijateljev, zato sem si čas krajšal z branjem revij in gledanjem televizije. Tako sem se zelo dobro naučil nemški jezik in to mi pride še dandanes prav. Oče je med tednom prihajal zelo utrujen domov, zato se je hitro spravil k počitku in se ni ukvarjal z mano. Ob koncu tedna je s prijatelji kartal in pil. Takrat je bil zame pekel, saj sta se z materjo velikokrat prepirala, tako da so sosedje celo večkrat poklicali policijo. Moram dodati, da je bil oče močno ljubosumen, kadar je bil pijan, kar je še poslabšalo stanje. Kot otrok se takrat nisem bal policije, bal sem se, da mi ne bi odpeljali očeta. Ta strah sem nosil ves čas v sebi in ga še nosim, čeprav je oče žal že pokojni.
Ko sem bil star šest let, sva se z materjo vrnila v Prekmurje, kjer sva živela z babico. Tam je bilo veliko otrok, s katerimi sem se lahko igral, vendar sem moral dobro uro pred drugimi v stanovanje. Oče je prihajal domov skoraj vsak teden in takrat me je bilo najbolj strah. Vseeno mi je bilo za darila, ki mi jih je prinesel, želel sem si, da bi s sabo raje prinesel smeh. Bilo me je strah, da ne bi česa napravil materi ali da ne bi njemu česa napravila policija.
Pri šestih letih sem se tudi prvič napil. Kolikor se spominjam, sva z očetom šla v trgovino, kjer je srečal svoje prijatelje. Ker je bilo zelo vroče, sem se usedel pod mizo. Dajala me je žeja, zato sem izmaknil steklenico piva in jo počasi praznil. Sprva je imelo pivo grenak okus, potem vedno boljšega. Oče me je moral nesti domov, ker sem bil popolnoma omamljen. Tudi ko sem obiskoval osnovno šolo, sem doma večkrat kaj popil. Ob nedeljskih kosilih mi nihče ni branil, če sem si natočil kakšen kozarec. V tretjem razredu sem iz pivske steklenice nevede popil stekleno vodo, ki je za mešanje šamota pri pečeh. Vsak dan sem si na poti iz šole kupil pivo ali cigarete. Doma sta bili namreč samo babica in mlajša sestra. Takrat je mama delala popoldne kot snažilka.
V šoli nisem imel težav z učenjem, imel pa sem občutek, da me nihče ne mara, ne doma ne v šoli. Hotel sem se uveljaviti z izstopajočim vedenjem. Uspelo mi je pri športu, pri rokometu, ki sem ga igral deset ali enajst let. Zaradi strahov pred kričanjem, prepiri in razbijanjem me je otroška zdravnica poslala k otroškemu psihologu. Tam sem dobil apavrin. Ker sem se družil s starejšimi fanti, so mi ti povedali za kombinacijo teh tablet in alkohola. To sem začel tudi prakticirati. Z zdravili sem ravnal tako, da sem imel vedno dovolj tablet. Ob tem sem kadil tudi travo in posledica vsega je bil slabši učni uspeh. Doma so mi vsi nasprotovali, vendar se pod vplivom droge nikomur nisem pustil – niti očetu.
Po osnovni šoli sem se vpisal na srednjo elektrotehnično in računalniško šolo v Mariboru. Tam sem spoznal veliko ljudi, saj sem z njimi prekupčeval. Tako sem se pridružil skupini, ki je prodajala različne oblike droge. Ves čas izobraževanja sem bil zadet, a sem šolo kljub temu opravil s prav dobrim uspehom. Zaradi prepirov doma in občutka zavrženosti sem velikokrat v omami podoživljal svoj lastni pogreb. Nisem hotel živeti, ker mi je nekaj manjkalo. Vedno ko sem se »skuliral«, sem se počutil praznega, nisem videl več smisla v resničnem življenju, v resničnosti, v kateri te nihče ne mara. V tem obdobju sem menjal veliko deklet, a le ena mi je povedala v obraz resnico, ki sem jo že vedel. Bila je tri leta starejša in mi je hotela pomagati. A ko ni šlo, so njene besede vžgale pečat: »Nikoli ne boš srečen, dokler boš ljubil alkohol in življenje v oblakih!«
V tistem času sem že bil zaposlen na Elektru Maribor kot monter električnih omrežij. Delo je bilo prijetno, alkohola vsaj zame v izobilju. Sodelavci so mislili, da sem alkoholik, za droge pa niso vedeli. Ko je nastal prvi problem s tabletami, sem začel piti več žganih pijač. Vem, da se bo slišalo neverjetno, ampak resnično sem dnevno popil do tri litre žgane pijače! V družini so se me izogibali, saj od mene niso imeli nič dobrega. Čeprav sem imel skoraj dvakrat višjo plačo od mamine, nisem nič prispeval h gospodinjstvu. Ko sem nekega dne hotel vstati od mize v lokalu, me je naenkrat zmanjkalo. Padel sem in imel vse telo mravljinčasto. Nisem hotel sprejeti zdravniške pomoči. Čez teden dni se je ponovilo, le da mi je na usta in nos udarila kri.
Brez pravega zdravniškega pregleda so me poslali na zdravljenje v bolnišnico za bolezni odvisnosti v Ormož. Če sem odkrit, zdravljenja takrat nisem jemal resno, med izhodi sem na skrivaj pil. Med zdravljenjem sem srečal dekle, s katero imam hčerko Sanjo. Po tem zdravljenju se je dekle preselilo k meni domov, domači so upali, da se bom spremenil, vendar iz tega ni bilo nič. Še naprej sem pil in jemal poživila. Pozneje sem bil še štirikrat na zdravljenju v Ormožu, vendar brez uspeha.
Na služenju vojaškega roka leta 1986 sem bil v Bosni v Travniku. Po treh tednih »obuke« sem že delal v Vojničkem klubu kot knjižničar, imel sem celodnevno dovolilnico za izhod. V letu dni sem bil doma več kot dva meseca. Takrat se je med drugim težko dobila tudi kava, zato sem jo nabavljal po starih zvezah. Knjižnica je bila odprta, ko sem bil čist, to pa je bilo malokdaj. Po odsluženem vojaškem roku sem se spet zaposlil na Elektru.
V vsem času svoje zasvojenosti sem rad bral knjige. Če nisem bil preveč zadet, je bila knjiga moj beg pred resničnostjo. Te sem se bal in vedno bolj sem bežal pred njo. Potem sem izgubil službo, nato me je zapustila še partnerka s hčerko, odnosi s starši so bili na ničli. To je bil zame tako velik udarec, da sem hotel umreti. Nisem si hotel rezati žil, niti se nisem hotel več rešiti. Hotel sem se uničiti s tem, kar je uničilo moje življenje. Porabil sem ves denar, ki sem ga imel, nato prodal vse, kar je bilo v stanovanju, tako da sem spal na tleh. Ponoči sem po cestah pobiral cigaretne ogorke, hodil okrog nekdanjih prijateljev in jih prosil za denar ali pa vino. Ko nisem imel droge niti tabletk, sem moral dnevno popiti tudi do deset litrov vina ali kake druge alkoholne pijače. Izklopili so mi elektriko in tako sem iz ostankov sveč pri pokopališču nabiral vosek in doma delal sveče. Čez čas je prišlo k meni živet nekaj fantov in ti so mi olajšali muke. Ni bilo dneva, ko mi ne bi kdo česa prinesel, da sem si jih skrajšal.
Pripetilo se mi je, da ponoči nisem mogel spati in prižgal sem čik. Počutil sem se, kot da umiram. Tisti trenutek se nisem mogel niti premakniti, v glavi je tišina dobivala svoj zvok, ki je postajal vse močnejši. Takrat sem pomislil, da bo konec z mano, in če me ne bi spekel ogorek, da sem se premaknil, potem ne vem, kaj bi bilo. Mogoče bi se rešil more vsakdanjega življenja. Najhuje je bilo vsako jutro: prvo iskanje še kakšne kolikor toliko polne steklenice, obvezno bruhanje, znojenje in tresenje. Noge so klecale, možgani pa mrzlično razmišljali, kje v čim krajšem času dobiti opoj. Vsak dan enako; to me je telesno in psihično izčrpalo. Vendar nisem kradel. Vedno se je našel kdo, ki mi je pomagal prebiti tisti dan. Včasih sem pil vodico po britju ali vinski kis. Popil sem vse, kar je bilo mogoče, seveda če ni bilo tablet in v tistih časih tudi heroina, kokaina, trave in neostika. Vse je prišlo prav.
Moji starši, pa tudi sosedje, dolgo časa niso vedeli, da sem narkoman. Imeli so me za neškodljivega pijančka, dokler ni mama od svoje osebne zdravnice dobila jasnega odgovora, da sem že dolga leta narkoman in alkoholik. Mogoče je bil to udarec za vso družino. Vem samo to, da če sem na cesti pozdravil katerega od svojcev, se je ta raje obrnil stran. Nisem si mislil, da mi bo prav oče stal ob strani. Ker se nisem imel kje umivati, sem se lahko doma pri starših, toda le ko je bil oče doma. Njegova mama, moja babica, pa mi je prala perilo. Včasih nisem jedel več dni skupaj – ne ker ne bi imel, ampak nisem mogel. Mama se je v tistem času odločila, da mi pomaga tako, da me spravijo kam stran, vseeno kam, samo stran. Razumel sem jo takrat in razumem jo tudi zdaj.
Kot v pravljici se je takrat pri meni pojavil prijatelj iz Radencev. Leto dni je bil v komuni, pripovedoval mi je, kako deluje, kakšen namen ima in kakšen uspeh. Dal mi je deset dni za razmislek, če hočem, da mi pomaga. Dal mi je celo denar, ker je dejal, da ve, kakšne krize prebolevam. Takrat so se mi odprla vsa vrata: doma, na centru za socialno delo, na občini in povsod drugod, kjer sem se pojavil. Vsak dan me je kdo od njih spomnil na komuno in končno sem dejal, da grem, vendar samo za leto dni. Ker sem moral biti vsaj tri mesece čist, sem šel na zdravljenje v Pohorski dvor in tam ostal šest mesecev. Vmes sem imel zdravniške preglede, hodil sem v italijanski Videm na kolokvije – vse to seveda s pomočjo ljubljanske škofijske Karitas in gospoda Zvoneta Žnidaršiča. Po šestih mesecih sem se vprašal, ali nisem dovolj ozdravljen. Ali moram res v komuno? A bilo je dobro, da sem šel, kajti s Pohorja bi se takoj spet vrnil med iste ljudi, v isto ozračje, v isti kraj. Prepričan sem, da ne bi dolgo zdržal čist. V Pohorskem dvoru sem spoznal, da moje življenje do takrat ni imelo cilja. Rinil sem samo naprej v smrt. Po neuspehih se je bilo težko vedno znova pobirati. V svojem okolju sem bil (in sem še) zaznamovan, takšen človek pa se težko postavi na noge.
Komuna je bila zame zadnja priložnost in če se te bilke ne bi oprijel, svoje zgodbe zdaj ne bi napisal. Napotili so me v center Alpe di Megna, to je sto kilometrov iz Milana, pri švicarski meji, ob jezeru Como. Seveda me je bilo strah, bil sem neodločen in čakal sem, kaj se bo zgodilo. Sprejeli so me zelo dobro, kljub neznanju italijanskega jezika sem se s pomočjo fantov iz Švice z vsemi sporazumel v nemščini. Center je visoko v hribih, povsod so pašniki, gore in gozd. Do tja lahko prideš z džipom, traktorjem ali peš, pa še daleč je do prve vasice. Imeli smo veliko živine, tako da smo imeli svoje meso, in izdelovali smo sir, ki smo ga dajali drugim centrom. Imeli smo tudi tri konje, veliko zajčnico in nekaj bikov. Pašniki so bili veliki, nov hlev gromozanski, zajčnica napravljena za tristo do tristo petdeset zajcev in zraven konjski hlev. Drugo pa je bil gozd in v daljavi gore, res pravi romantični razgled.
Iz dneva v dan sem spoznaval način življenja v komuni. Obstajajo preprosta pravila, ki pa imajo velik smisel. Sam se moraš truditi razumeti druge in ne drugi tebe, velja pa tudi: kdor ne dela, naj ne je. Skratka, treba je premagati svoje ozke sebične težnje. Počasi dobivaš odgovorne naloge, ki jih moraš vestno opravljati. Pomembne so vse, od najmanjše do največje. Sam sem bil najprej odgovoren za spalnico, potem za vrt, pekarno, hlev, zajčnico … Najraje sem imel pekarno. Kar šest mesecev sem pekel kruh, a tudi na vrtu je bilo dobro. Tam smo delali trije ali štirje skupaj, se pogovarjali; pogovor je pomemben del zdravljenja. Vsa dela so bila opravljena in nihče se od dela ni pretegnil. Želel bi povedati še nekaj: veliko ljudi ne gre v komuno zaradi Cerkve. Poudarjam, da nikomur ni treba hoditi v cerkev, ni treba moliti in ni treba hoditi k maši. Iz komune lahko odideš, kadar hočeš, tudi sredi belega dne. Le vrniti se je težko.
V centru sem spoznal, da nisem šel tja zaradi drugih ljudi, ampak zaradi sebe. Če pomagam sebi, potem lahko tudi drugim. Pravila so preprosta: deset cigaret na dan, dvakrat tedensko kava, dvakrat tedensko čaj, dvakrat na teden se lahko gleda televizija, enkrat na štirinajst dni je obisk svojcev in enkrat tedensko telefonski pogovor. Večeri med tednom so bili namenjeni sestankom. Pogovarjali smo se o odgovornostih, medsebojnih odnosih, igrali družabne igre in pisali pisma. Temelj vsega pa so pogovori, disciplina in družinsko ozračje. Po letu dni sem šel v drug center, v Kostanjevico pri Novi Gorici. Tam so veljala enaka pravila, delo je bilo enako, le fantje so bili drugi, a z enako zgodbo kot vsi, ki smo šli v Skupnost Srečanje.
Ko sem se vrnil v Gornjo Radgono, so se spet zaprla skoraj vsa vrata. Mama je hotela, naj grem v Italijo in tam ostanem, le oče je bil vesel, da sem se vrnil. Preden sem dobil stanovanje, sem moral tri tedne spati pri babici. Skoraj samoumevno je bilo, da zaposlitve nisem dobil. Tako sem hodil delat v Avstrijo, da sem si vsaj malo opremil stanovanje.
Pozneje, ko sem začel dobivati socialno podporo, sem se prek zavoda za zaposlovanje vpisal v šolo. Toda kolikor sem hodil v šolo, toliko sem moral hoditi tudi v bolnišnice. Vrstile so se težave z želodcem, živci, depresije, glavoboli, hrbtenica, prostata …
Zdaj redno obiskujem svojega psihoterapevta dr. Kocipra, včlanil sem se v Društvo za preprečevanje odvisnosti, včasih imam kakšno predavanje in sem vsem na razpolago, ki jih pesti zasvojenost. Na svoje največje veselje pa imam zelo dobre stike z nekdanjim dekletom in njenim partnerjem in tako lahko obiskujem svojo hčer in ona mene. Zdaj, ko sem že dlje čist, me veseli, da me moja hčerka vidi z drugačnimi očmi.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 15, oktober 2007.
