DOMOV ZDRAVO ŽIVLJENJE OKOLJE IN DRUŽBA »NE POZABITE, BELA AVSTRALIJA IMA ČRNO...

»NE POZABITE, Bela Avstralija ima črno zgodovino!«

ali KAKO ZAŠITI AVSTRALSKO VESOLJSTVO

Yorkshirskega Jamesa je že od malega klicalo morsko obzorje. Postal je morjeplovec. In izvrsten kartograf. Tudi angleško kraljevino so že od nekdaj mikali morski mejniki. Svet za njimi pravzaprav še bolj. Bil je čas, ko je bila osvajalka. Prilastiti si je želela ves svet, hotela je, da bi bil njen celo lasten antipod: Terra Australis je tam doli nekje, se je govorilo. Krona je tlesknila z dlanmi in na ladjo vojne mornarice vkrcala prav njega, čigar kartografiranje je nekoč že pritegnilo pozornost Kraljeve družbe – Jamesa Cooka. Na palubi Endeavourja je najprej zarezal v Tihi ocean, da bi videl, kako Venera prav tedaj prehaja prek Sonca, in nato, dosti južneje, leta 1698 uprl prst v neznano obalo. Terra, terra, australis, terra, nullius, terra!, je završalo vse do na severu vrtečega se evropskega pohlepa.

... ob prihodu Britancev celina ni bila nenaseljena. Na njej so bivali ljudje, ki so bili pred 50.000 leti ustvarili osupljive skalne poslikave; ki so v 18. stoletju še govorili prek dvesto različnih jezikov.

Celina, širna 7.703.429 kvadratnih kilometrov, je bila bahavo razglašena za nikogaršnjo. Za vedno bolj evropsko, torej. Na njeni vzhodni obali je v kraljevem imenu leta 1788 dolgo zibanje na valovih končalo enajst ladij, 290 mornarjev, žensk in otrok, 717 kaznjencev, zaloge svinjine, pohištvo in – rum. Kar je sledilo, je prerdečilo avstralsko zemljo; rdeče se ni več pobliskoval le puščavski pesek notranjosti kontinenta, povsod so zakrvavela življenja. Kajti ob prihodu Britancev celina ni bila nenaseljena. Na njej so bivali ljudje, ki so bili pred 50.000 leti ustvarili osupljive skalne poslikave; ki so v 18. stoletju še govorili prek dvesto različnih jezikov; ki so vedeli, da je svet nezmotljivo, popolno urejen v času Sanjanja, od nastanka vesoljstva pa vse do časa onkraj živečega spomina. Celotna živa, dihajoča zemlja Avstralije je bila prekrita z zapletenimi mrežami njihovih Sanjanj in belemu prišleku do kraja nerazumljiva topografija je bila tesno povezana z družbenim redom avstralskih staroselcev. Svoj prostor, s katerim so bili tako zelo povezani, so slikali v pesek. Peli so, plesali, godli in si pripovedovali zgodbe. Prek dežele je brenčal red.

Bil je razumljivejši od nerazumnega nastopaštva kolonizatorjev. Ne le, da prišleki niso hoteli razumeti aboriginskega življenja, pomendrali so njihovo znanje in ponos. Evropejci so v prostranstvih puščav, v prostorih, ki so jih ustvarili predniki, katerih sila še vedno biva v pokrajinah, videli zgolj idealne poligone za postavitev izstrelišč vódenih izstrelkov, poskusov z jedrskim orožjem.

Ne le, da prišleki niso hoteli razumeti aboriginskega življenja, pomendrali so njihovo znanje in ponos.

Koža se mi ježi, ko vidim, kako zlahka je osvajalska oblast razdirala pred tem skrbno čuvano avstralsko vesoljstvo. Prebiram knjigo Terra Nullius, v kateri je švedski avtor Sven Lindqvist pretkal zgodovino evropskega zavojevanja Avstralije s strtimi usodami avstralskih staroselcev, njihove krvavo zatrte upore postavil na sodobni avstralski zemljevid, poti do teh krajev pa prepletel s fikcijo, potem ko je v potovalni žep zataknil nekaj Lonely Planet vodnikov in tudi sam odrinil na pot. Ne osvajat dežele, marveč odkrivat kraje zločinov in navdihujoče, svete prostore staroselcev. Še enkrat več občutim sram, ker sem doma na kontinentu, od koder je sidra dvigalo toliko zloveščih odhajanj. Navsezadnje sem ena tistih, ki so ob koncu 19. stoletja sklenili, da bodo v štetje prebivalstva v Avstraliji vključili glave živine, ne pa Aboriginov, saj so vendar rasa v izumrtju (toliko o rasizmu). Ki so jih v svoje prve dnevniške zapise vključevali kot primitivne, barbarske, naravnost neumne domorodce – o da, Evropa je (spet) odkrila svoj antipod (toliko o evrocentrizmu). Od tod so odrinili oni, ki so med avstralske staroselce zasejali črne koze, prehlade, gripo, ošpice, sifilis in alkoholizem; ki so ljudi izseljevali z njihovih domov, jim vratove zadrgnili z okovi in jih peš gnali na prisilno zdravljenje sifilisa, potem ko so bili za bolezen postavili napačno diagnozo (toliko o superiornosti). To so bili tisti, ki so povzročili dve stoletji nasilnega umiranja, premišljenega genocida, grobega nasilja, posiljevanj, kraj in preselitev otrok ter nazadnje licemersko politiko zaščite, asimilacije, sprave, ki ni položaju staroselcev v ničemer pomagala (in toliko o demokraciji Zahoda).

Marsikaj so zmlele bele čeljusti, a ne staroselske umetnosti prepevanja in pripovedovanja, predvsem pa ne naslikanih zgodb. Vse močnejše so postajale in izkazale so se za čarobne prerojevalke staroselske kulture. Z umetnostjo, ki ni samo to, je Aboriginom uspelo prepričljivo opozoriti nase. Vse od tridesetih let 20. stoletja se glasovi naprezajo, da bi zakrpali vsaj nekaj razdejanega aboriginskega kozmosa, združujejo se v demonstracije, podpisujejo peticije, zahtevajo enakost ter zanikane jim socialne in politične pravice. Lindqvistov prispevek k prepoznanju človeške blaznosti se vseskozi vrača k vprašanju opravičila. »Ko se zgodovinski spomin postopno demokratizira in globalizira, se moramo navaditi, da nismo le pionirji in dobrotniki, temveč tudi zatiralci in povzročitelji nasilja, včasih tudi izvrševalci kontinentalnega zločina. (…) Ko obelodanimo storjene zločine, ko jih zločinci in njihovi dediči priznajo in se zanje opravičijo, ko se spokorimo in poboljšamo in plačamo ceno – potem storjeno hudodelstvo dobi novo razsežnost; drugače ga sprejemamo in izraža nov pomen. Nič več ni neizbežnega zatona nekega ljudstva, temveč obratno, njegova zmožnost preživetja je in, naposled, priznanje njegovih pravic.« Zmore priznanje pravic biti tudi začetek poti k spoštovanju?

Leta 1996 je avstralska vlada pojasnila: »Tej generaciji Avstralcev ni treba prevzeti krivde ali graje za pretekla dejanja in ukrepe.« A neumornost glasnih opozoril je naposled povzročila, da prihaja Terra Nullius, Nikogaršnja zemlja, med slovenske bralce v letu, ko si je vlada premislila in se uradno opravičila avstralskim staroselcem zaradi diskriminatorne politike ter prisilne integracije, ki so jo avstralske oblasti tako dolgo izvajale nad njimi.

Pred očmi mi migetajo drobni, pikljasti dotiki čopiča na platno; reprodukcija v zemeljskih odtenkih v eni od knjig o aboriginski umetnosti nosi naslov Sanjanje zvezde danice. V brnenju njihove zvočnosti slišim kakadujeve krike, šelest metuljih kril, serpentine mavrične kače. Če morski šir v ukanah Evropejcev ne bi zbujal tako močnih zavojevalskih, oprostite, odkriteljskih skomin, če bi ravno onega dne zapeljiva Venera ne prehajala prek Sonca, bi moglo biti kaj drugače? Bo nekoč Aboriginom le uspelo dokončno odviti jadra svoje Endeavour (ime Cookove ladje bi pri nas prevedli v Prizadevanje) ter se – vrniti domov?

Prevod knjige Terra Nullius švedskega avtorja Svena Lindqvista je pravkar izšel pri založbi Sanje v zbirki Tigr. Več o avtorju in knjigi lahko preberete na www.sanje.si .

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 22, maj 2008.