DOMOV NOSEČNOST IN OTROCI NE OBSOJAJMO MAMIC, KI NE MOREJO DOJITI

Ne obsojajmo mamic, ki ne morejo dojiti

Ana VelepičPred porodom do dojenja nisem imela nobenega posebnega stališča. Zavedala sem se vseh prednosti dojenja. A čim bolj se je porod bližal, tem večji pritisk sem čutila (s strani materinske šole, razne literature, forumov ...). Zdelo se mi je, da je ženska, ki ne more dojiti ali preneha z dojenjem, označena kot slaba mama, ki je svojega otroka »zafurala«, še preden se je dobro rodil.

V porodnišnici je dojenje potekalo po pričakovanjih, enkrat boljše, drugič slabše. Z dojenčkom sva se še spoznavala in ugotavljala, kako nama najbolj ustreza. Ni čisto takoj sesal, vendar nama je dojenje sčasoma steklo.

Pomoč osebja v porodnišnici bi lahko bila boljša. Sestre v porodnišnicah vsak dan vidijo novopečene mamice, zato bi jim morale vsaj na začetku bolj potrpežljivo pomagati pri vzpostavljanju dojenja. Ampak to naredijo bolj na hitro in prikažejo kot nekaj samoumevnega in enostavnega, zato ženske, ki imajo težave pri dojenju, dobijo zelo negativne občutke.

Ko smo prišli domov, se je najino dojenje lepo nadaljevalo, čeprav me je neznansko izčrpavalo. Bila sem še utrujena od težkega poroda in občutek sem imela, da imam otroka neprestano na sebi. To me je resnično dušilo in po vsakem dojenju sem se počutila čisto izžeto. Hkrati pa so me obhajale zle misli o tem, kako slaba mama sem, ker se tako počutim. Globoko v sebi sem si želela samo eno noč malo naspati.

Ko mi je partner prvič omenil, da bi lahko on nahranil fantka s stekleničko, da si jaz malo spočijem, sem se sama sebi zdela grozna mama.

Seveda sem bruhnila v jok. Kamorkoli sem se ozrla ali karkoli sem prebrala, povsod so nas bombardirali z dojenjem, nikjer pa ni pisalo, kaj naj naredi mamica, ki je na smrt utrujena, njen otrok pa ogromno joka, ker je lačen.

Til je bil zelo velik dojenček in je izredno hitro rasel, torej je potreboval veliko mleka in očitno mu samo moje mleko ni zadoščalo. Pri šestih tednih smo mu prvič dali adaptirano mleko, vendar sem ga še vedno večinoma dojila. Počutila sem se, kot bi mu po steklenički dajala strup in res mi je bilo težko pri srcu. Zdaj ko to pišem, se kar malo neumno počutim, da sem tako komplicirala, tega ne privoščim nobeni mamici. Bila sem tako pod vplivom vseh kampanj o dojenju, forumov, medicinskih sester, pediatrov, nasvetov raznih mamic, da sem bila čisto obsedena z dojenjem. Prepričana sem bila, da bo moj otrok neznansko prikrajšan ali celo bolan, če ga ne bom dojila do x leta.

Vendar je bila razlika očitna. Moj mali gusar se je prelevil iz jokajočega dojenčka, ki ponoči ne spi, v veselega dobrovoljčka, ki je spal tudi deset ur v kosu. Ko smo mu prvič dali adaptirano mleko po steklenički, sem imela grozno slabo vest, vendar ko sem ugotovila, da moj otrok krasno napreduje in je vidno bolj zadovoljen, sem bila popolnoma pomirjena.

Ne bom rekla, da nimamo tudi slabših dni – prav tako kot vsi starši. Vendar je dejstvo, da je bil naš otrok lačen, in samo moje mleko mu ni zadostovalo. Morda bi mu zadostovalo, če bi dojila na pol ure, vendar tega niti psihično niti fizično nisem bila sposobna.

Odzivi okolja so bili zelo različni. Najbolj si bom zapomnila odziva svoje ginekologinje, ko sem šest tednov po porodu prvič prišla na pregled. Vsa v strahu sem jo vprašala, kakšno je njeno mnenje o dodajanju adaptiranega mleka. Razumevajoče me je pogledala in rekla: »Moji sestri sta zrasli na adaptiranem mleku in sta danes odličnega zdravja in še kako živi.« Dodala je, da se ji zdi najbolj pomembno, da je mamica srečna, kajti edino tako je lahko dojenček zadovoljen. Rekla je, da bi jo najverjetneje večina pediatrov križala zaradi teh besed. Meni pa se je odvalil kamen od srca in najraje bi jo objela.

Naša pediatrinja se je odzvala zelo profesionalno in je na vsakem pregledu vprašala, če še dojim. Ko sem pri štirih mesecih popolnoma prenehala, sem ji to tudi povedala. Ni imela nobenega komentarja. Prav tako velja za patronažno sestro. Obe sta bili zelo človeški in razumevajoči.

Iz osebnih izkušenj bi rekla, da je šel pritisk na mamice glede nujnosti dojenja absolutno predaleč. Mamica, ki ne more dojiti, se zato počuti nesposobna in slaba mati. Če ima mamica dovolj mleka za normalno prehranjevanje svojega malčka, je dojenje gotovo najboljše in najbolj zdravo. Vendar velikokrat ni tako. Takrat pa svetujem mamicam, naj se držijo svojega občutka, ker one najbolje vedo, kaj je najboljše za njihove malčke.

In najbolj pomembno: vprašanje glede dojenja je zelo osebno in vsaka zgodba o dojenju je zgodba zase, zato mamic, ki ne morejo dojiti, ne smemo obsojati.