Domov » Vsi članki » Članek » Moje srečanje z inkontinenco

Moje srečanje z inkontinenco


Lorena Meglič, predsednica Društva Mena, Maribor, Slovenija

Ko sem nekega decembrskega dne leta 1997 po prometni nesreči čakala na pregled pri fiziatru, je k meni v čakalnici prisedla ženska in se začela z menoj pogovarjati. Razlagala mi je, da ji uhaja voda in kakšne težave ji urinska inkontinenca povzroča v službi. Nemo sem jo poslušala in si mislila: »Kako pa ti lahko uhaja voda?«

Urinska inkontinencaPrav kmalu, že v začetku leta 1998, sem se sama srečala z urinsko inkontinenco, vendar je takrat nisem prepoznala in nisem storila nič. Opazila sem vlažne hlačke in to pripisala slabemu brisanju. Ko sem tako odšla na pregled k svojemu ginekologu zaradi povsem drugih ginekoloških težav, mi je zdravnik med pregledom povedal, da mi uhaja voda. Napotil me je k strokovnjaku, ki se je ukvarjal z diagnostiko in zdravljenjem urinske inkontinence. Po nekajmesečnem čakanju sem prišla na pregled in med drugim mi je bil predstavljen operativni poseg, ki naj bi bil pri meni potreben. Zdravnik mi je povedal tudi, da mi bo med drugim opravil operacijo mehurja, s katero bo odpravil urinsko inkontinenco.

Operirana sem bila februarja 1998. Operacijo sem dobro prestala, moja kalvarija in prava bitka z inkontinenco pa se je šele začela. Imela sem namreč okužbo mehurja, ki me je pripeljala v urgentno urinsko inkontinenco do te mere, da mehurja sploh nisem čutila niti ga nisem več mogla nadzorovati in voda mi je preprosto odtekala, kjerkoli sem bila. Ko mi je voda iztekla na javnem mestu, se mi je življenje sesulo in zaprla sem se med štiri stene. Stanovanje sem zapuščala le ob izjemno nujnih primerih, kot je bil odhod k zdravniku ali v trgovino, ki je zraven bloka. S seboj sem nosila tudi vso potrebno garderobo, da sem se v primeru, če mi je iztekel urin, lahko v najbližjem stranišču preoblekla, saj mi žal nihče od medicinskega osebja ni povedal, da obstajajo pripomočki za inkontinenco in negovalna kozmetika, kot jo nudi podjetje Paul Hartmann Adriatic, s katerimi bi moje življenje lahko bilo drugačno.

Pomoč sem začela iskati izven zdravstvenih institucij, da bi se lahko pogovarjala s sebi enakimi, a žal takšne pomoči ni bilo. Zato sem se odločila za ustanovitev društva za pomoč ženskam z urinsko inkontinenco in že 10 let jim pomagam po svojih najboljših močeh. V okviru Društva Mena, ki ga tudi vodim in ki mu je Ministrstvo za zdravje leta 2007 podelilo status humanitarne organizacije, nudimo laična in strokovna svetovanja. V ta namen za podjetje Paul Hartmann Adriatic tudi svetujem na forumu med.over.net pod geslom »inkontinenca«, saj po naših izkušnjah ženske o inkontinenci vztrajno molčijo, čeprav je ta v vsakdanjem življenju človeka uničujoča. Vsaj moja izkušnja je taka.

Urinska inkontinenca

Inkontinenca je bolezen, ki sicer ne ogroža življenja, povzroča pa veliko socialno izolacijo, saj se ženske zaradi sramu in občutka, da imajo vonj po seču, raje osamijo in umaknejo same vase. O njej preprosto ne govorijo z nikomer, tudi s prijatelji ne, če pa, je to izjema in ne pravilo. Po mojih 10-letnih izkušnjah dela na tem področju pa zdravniku zaupajo šele po več letih. Pri nas se oglašajo ženske, ki za inkontinenco tiho trpijo 20 in več let. Pomoč poiščejo, ko težave postanejo izjemno hude, kar je zaskrbljujoče. Prav tako so podatki Mednarodnega združenja za inkontinenco alarmantni, saj govorijo, da 70 odstotkov žensk nikoli ne pristopi k zdravljenju. Menim, da moški o tej težavi spregovorijo prej kot ženske. Ozaveščena družina in družba žensko lahko vzpodbudita, da pristopi k zdravljenju inkontinence takoj, ko se ta pojavi, in jo pri zdravljenju, ki je lahko dolgotrajno (jaz sem se zdravila 4 leta), moralno podpirata, da doseže želeni cilj.

Inkontinenca je bolezen, ki sicer ne ogroža življenja, povzroča pa veliko socialno izolacijo, saj se ženske zaradi sramu in občutka, da imajo vonj po seču, raje osamijo in umaknejo same vase. O njej preprosto ne govorijo z nikomer, tudi s prijatelji ne, če pa, je to izjema in ne pravilo.

Poznamo stresno, urgentno in mešano inkontinenco. (V manjši meri obstajajo tudi druge diagnoze, ki so posledica drugih bolezenskih stanj.) Urinsko inkontinenco je v današnjem času mogoče zelo uspešno zdraviti ali vsaj omiliti. Še zlasti stresno urinsko inkontinenco, za katero obstaja tako imenovani TVT operativni poseg, pri katerem operater pod sečnico vstavi nenapetostni vaginalni trak iz sintetičnega materiala, ki med naporom in pri povečanem pritisku v trebušni votlini zagotavlja učinkovito zaporo sečnice, tako da voda ne uide. Velja pa poudariti, da se s TVT operativnim posegom odpravi samo stresna urinska inkontinenca. Uspešnost posega je od 85- do 97-odstotna.

Kako zdraviti urinsko inkontinenco

Urgentna urinska inkontinenca se zdravi na konservativen način s Keglovimi vajami, stimulacijami, z zdravili, ki naj jih predpiše zdravnik, in s treningom mehurja. Tega izvajamo tako, da ob prvem alarmu za opravljanje potrebe preprosto ne gremo na stranišče in tako postopno podaljšujemo čas med uriniranji, tako da pričnemo normalno urinirati na 3 do 4 ure. Bolnicam, ki pridejo k meni po nasvet, vedno svetujem, naj ob prvem alarmu prekrižajo noge sede ali stoje, nato naj močno stisnejo mišice medeničnega dna in tako ostanejo nekje 1 minuto. To je čas, ko naj bi siljenje na vodo tudi ponehalo, in svetujem, naj ne gredo na stranišče tudi za ceno tega, da jim voda uide, kajti običajno uide majhna količina urina. Po mojih lastnih izkušnjah se da mehur ob pomoči zdravil zelo uspešno strenirati tako, da uboga nas, in ne mi njega, v dveh do treh tednih, če smo dosledni. Priporoča se tudi, da večji del tekočine popijemo v dopoldanskem času, popoldan manj, po 20. uri pa naj ne pijemo, tako da nam ponoči ni treba vstajati in hoditi na stranišče. Pred spanjem vedno izpraznimo mehur, in če gremo spat okoli 23. ure, bi morali  imeti do 5. ali 6. ure zjutraj miren spanec.

Mešana urinska inkontinenca se zdravi običajno najprej na konservativen način (opisan zgoraj) in z zdravili. Če se zdravnik odloči, da najprej izvede operativni del zdravljenja in s tem odpravi stresno urinsko inkontinenco, se drugi del urgentne inkontinence vedno zdravi na konzervativen način. Pred začetkom zdravljenja urinske inkontinence moramo najprej opraviti laboratorijske preiskave urina Sanford, da izključimo morebitno vnetje mehurja, ki lahko pripelje do urgentne inkontinence.

V primeru vnetja mehurja med zdravljenjem opustimo izvajanje Keglovih vaj in stimulacij. Ozdravljenim bolnicam ni treba nositi ščitnikov perila, so pa inkontinenčni vložki oziroma pripomočki narejeni iz povsem drugih materialov kot menstrualni vložki – napolnjeni so s posebno snovjo, ki vpija urin in ne oddaja vonja, medtem ko menstrualni vložki urina ne vpijajo in niso prava pomoč za blažitev inkontinenčnih težav.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 38, december 2009.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo