1867 in 1914 sta kodi, ki govorita o začetku mnogih življenj, med vsemi vsaj dveh nadvse posebnih. Dveh ljudi, ki sta človeštvo spomnila, da je kreirati vezivo živetja, da je širiti oči vredno uzretja.
Prvi je bil pisatelj, drugi pesnik. Morda: prvi je bil pravnik, drugi humorist. Ali pa tako: prvi se je domislil Butalcev, drugi Zvezdice Zaspanke ... Preveč je del, ki sta jih natrosila med bralstvo, poslušalstvo, gledalstvo, in preveč je njunih delovanj, da bi mi ju uspelo označiti z enosapnimi kompanijami, ki nujno pripeljejo v okrnjenost posvečenosti dveh tako velikih duhov. Če že vztrajam pri vzporejanju, naj zatorej raje obstanem na začetku, če je ta tam, pri biološkem dejstvu: prvi je bil oče, drugi sin. Oba: Milčinski.
Govorim seveda o Franu Milčinskem in Franetu Milčinskem - Ježku. Fran, oče, je bil tisti, ki je navdih za številna pisanja srečal na delovnem mestu, med sodnimi razpravami. Toliko ljudi je bilo tam in toliko obrežij njihovih hlepenj, ujetih v (u)sodnih preobratih, da je navdih njihovih življenjskih črt pravnik, ki je v tistem trenutku postal pisatelj, predihal v črke, iz teh gnetel zgodbe in jih začel objavljati v podlistkih. Spet svojevrsten odziv je bilo neko drugo snovanje: ker je bila ponudba knjižnega trga v času tik po rojstvu Franovih otrok prepusta za domišljijske brvi malčkov, je ponudbo kar sam popestril s priredbo slovenskih pravljic. V rokah mladih in starejših bralcev slonijo še danes, ko knjižne police že hreščijo pod težo izdaj mladinske in otroške literature, v zamisli in besedi žal velikokrat šibkih. O epizodah v družbi je Fran pomišljal v satiričnih črticah, ki jih je zapisoval v tedanje časnike. Pisal je pod psevdonimom Fridolin Žolna – izbranim imenom za kljuvanja v aktualna dogajanja! Ali je svoje pripovedi ostril ali koprenasto mehčal, skoznje je vselej švigala šivanka Franove hudomušnosti.
Kaže, da se je ta nit ovila tudi v mlajšo generacijo družine Milčinski. Nič manj navihan ni bil njegov sin, eden tistih, ki so bili že samo s svojo najvsezgodnejšo navzočnostjo povod za plaz očetovega ustvarjanja. Ni sicer imel žolninega kljuna, je pa s svojimi besedami vseeno ostro zbadal, ko je bilo treba. Tako ošiljene so bile njegove bodice, da ga prej kot Franeta (celo z imenom spominja na svojega očeta, le da se na njegovem koncu heheta e-jev rep) prepoznamo kot Ježka. In nič ne pretiravam, ko rečem, da ga poznamo vsi. Prababice, očetje, nečakinje, vnuki. Tisti, ki jih več ni, in tisti, ki še bodo. Saj je bil tako velik, da seže k vsakemu, oster do časa, mil do prostora. Z Ježkom je tako, kot da bi mu vsak med nami že kdaj spekel češnjevo pito, z njim kramljal ob kozarcu črnega, se nasmehnil njegovi domislici, zamišljeno prikimal drugi. Kot da je naš dobri znanec, ne, kot da je star družinski prijatelj, se nam zdi.
A ga le ne poznamo tako dobro, kot si mislimo. Ne vem, ali je vzrok neskončnost njegovih stvaritev, ki jih kar ni mogoče prešteti, ali to, da je njegovo ime dolgo zakrival zaprti oklepaj. Pa vendar ne bi bilo vznesenega grmenja glasov prvošolcev, ko je na šolskih izletih iz naših grl rjovela gusarska Sredi morja črna vihra, če ne bi bilo Ježka. Tudi kakšna Svilanitova kravata manj bi se morda zavezala okoli vratu – marsikdo med današnjimi pisci reklam Ježkovim duhovitim domislicam ne seže niti do gležnjev. Ljudje se vsake toliko ne bi spomnili, da ljubavi ni treba čakati na maj, če ga ne bi bilo. In njegova poezija ne bi dvorila naši fantaziji. Že res, vemo, da je Ježek sodeloval z ljubljansko Dramo in Opero, radi se ga spomnimo, med krohotom in razmislekom, iz radijskih iger in televizijskih skečev, spet in spet se nasmehnemo Kosobrinovemu cepetanju v Kekcu. A tudi če smo za hipec prepričani, da smo Ježkovim stvaritvam segli do dna, nas njegova neumornost prej ali slej spet preseneti. Tako se je zgodilo pred nedavnim, ko so se našli zapisi štiristo doslej neznanih pesmi in zgodb. Ob tem se vprašam, kje se končuje ustvarjalnost. Tam, kjer Betelgezo žgečkajo prsti praproti? Ali se morda tam šele začenja? Krogu kreativnosti ni ne začetka ne konca. To vidim, ko zrem v Ježkove darove ...
Iz te neskončnosti Sanje v prihodnje ne bodo zajele le doslej neznane Ježkove zapuščine. S Franovim Gospodom in hruško pa z njegovimi Ptički brez gnezda bomo spoznali, zakaj tovrstnih stvaritev ni mogoče preprosto ovesiti z napisom Za otroke in mladino. Z etiketo se morda včasih želi povedati več in delo tako položiti med bralce, a hudo je, ker se s tem zapre toliko možnosti. Krog naj bo odprt. Biologija se tukaj umika: ni razlike med očeti in sinovi. Podobna spoznanja se bodo kresala ob čudovitih Franetovih pesmicah njegovi vnukinji. Ali ob njegovi zgodbi o žirafi s tako dolgim vratom, da lahko seže v sámo središče Zemlje (in se tako nasmehne popotnim prizadevanjem Julesa Verna) ... Toda naj znova obmolknem z naštevanjem. Štetje vendar ni kos neskončnosti. Eden njenih kosov je le vnebovzetje opusov Milčinskih v nebesje naših svetov.
Kdo se ne bi srčno radostil ob urejanju zapuščine dveh tako velikih mojstrov prelivanja misli v besede? Nadvse radostni smo v Založbi Sanje. Samo zato, ker vemo, da njuna dela usmerjamo tja, koder edino lahko najdejo odmev: k spoštovanemu in cenjenemu publikumu.
Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 19, februar 2008.
