Domov » Vsi članki » Članek » Koža, naš stik z zunanjostjo in zaščita pred njo

Koža, naš stik z zunanjostjo in zaščita pred njo


mag. Metka Adamič, dr. med., spec. dermatovenerologije

Koža je največji organ človeškega telesa, pri odraslem človeku meri njena površina od 1,5 do 1,8 kvadratnega metra. Sestavljajo jo elementi, ki stalno rastejo, se diferencirajo ter obnavljajo. Koža ločuje notranje organe od okolja, zato je neprestano izpostavljena različnim dejavnikom iz okolja, obenem pa se na njej odražajo številna normalna in tudi bolezenska dogajanja v notranjosti telesa.

Med prebivalci našega planeta so najmanj poraščeni Azijci, sledijo jim črnci, najbolj poraščeni pa smo belci.

Danes menimo, da se je med evolucijskimi procesi koža kot organ razvila pred približno 450 milijoni let, v času, ko so se na našem planetu razvili vretenčarji (ribe, dvoživke, ptice, sesalci ter plazilci). Med evolucijskim razvojem se je zunanji sloj kože prilagajal okolju, v katerem je neko bitje v glavnem živelo. Tako je zunanji sloj celic povrhnjice vodnih živali sestavljen iz živih celic, pri bitjih, ki so živela na kopnem, pa je navzven sestavljen iz odmrlih celic roženega sloja, ki je nepropusten za vodo. Prilagajanje na okolje je vodilo tudi v razvoj različne debeline kože. Vodne živali imajo na primer le dve do štiri desetinke milimetra debelo kožo. Pri kopenskih sesalcih, ki so navzven zaščiteni z gostim krznom, je koža precej tanka: kože podgane je tanjša od polovice milimetra, koža slona pa je debela celo tri centimetre.

Človeška koža

Človeška koža je v povprečju debela nekaj milimetrov, debelina pa se razlikuje glede na del telesa: najtanjša je na vekah, kjer je tanjša od milimetra, medtem ko je na podplatih v izjemnih primerih debela celo en centimeter.

O koži in njenih obolenjih so zgodovinopisci našli prve zapiske že pri Babiloncih, Asircih in Egipčanih. Izraze, ki jih je v zvezi s kožnimi obolenji uporabljal že Hipokrat, uporabljamo še danes.

Človeško kožo sestavljajo trije sloji, ki so med seboj bolj ali manj ločeni: najgloblje leži podkožno tkivo, na sredini je usnjica, ta pa je navzven prekrita s povrhnjico.

Usnjica je večinoma sestavljena iz vezivnega tkiva, med temi vlakni se nahajajo redke celice, največ je fibroblastov. Vmes potekajo krvne žile, živčni končiči, žleze in dlačni mešički. Fibroblasti proizvajajo vezivno tkivo, sestavljeno iz amorfne snovi in vezivnih vlaken. V usnjici so prisotne še imunske celice, ki sodelujejo pri številnih imunoloških dogajanjih.

Za elastičnost kože so odločilna elastična vlakna. K odpornosti in čvrstosti kože pa prispevajo predvsem zvita in med seboj prepletena kolagena vlakna, ki so neraztezljiva. Ta vlakna kožo povezujejo s podkožjem, ki je bogato z elastičnimi vlakni in maščobnim tkivom.

Koža je človekov »termostat«

Usnjica ima zelo pomembno nalogo, med drugim vzdržuje telesno temperaturo, ki običajno ne preseže 37 stopinj Celzija. Če se temperatura okolja poviša, nadzorna žleza v glavi (imenujemo jo hipotalamus) pošlje ukaz, ki preko hrbtenjače in živcev deluje na žleze znojnice v koži. Ob stiku s kapilarami žleze »vsesajo« tekočino in jo pošljejo na površino kože, od koder izpari ter ob tem zniža telesno temperaturo. Žleze znojnice, ki proizvajajo znoj, najdemo globoko v koži. Z izvodilom so povezane s kožno površino, kjer se nahaja pora, skozi katero se znoj izloča na površje kože. Na površini kože odraslega človeka se odpira približno 2,5 milijona izvodil (tako imenovanih ekrinih znojnic). Najpogostejše so na dlaneh, podplatih, pod pazduho in na čelu. Znoj iz ekrinih znojnic je večinoma sestavljen iz vode, v kateri se nahajajo številni elektroliti in razgradni produkti.

Neprijeten vonj znoja

Zanj je odgovorna druga skupina žlez znojnic, to so tako imenovane apokrine žleze znojnice, ki so večje in se največkrat odpirajo v dlačne folikle. Najpogosteje jih najdemo pod pazduho in na sramnem predelu.

Koža podgane je tanjša od polovice milimetra, koža slona je debela celo tri centimetre, človeška koža pa je v povprečju debela nekaj milimetrov, odvisno od dela telesa.

Znoj, ki ga izločajo, vsebuje veliko beljakovin in maščobnih kislin, zato je idealno gojišče za številne mikroorganizme, ki kot stranski produkt svoje presnove proizvajajo kemične snovi z neprijetnim vonjem za ljudi. Dlačice na predelu pazduh in okoli spolovila nimajo nobenega vpliva na količino izločenega znoja, posredno pa vplivajo na nastanek neprijetnega vonja. Zato njihova odstranitev na omenjenih predelih pripomore k zmanjšanju neprijetnih vonjav. Globlje v koži ležijo žleze lojnice, ki so posebno dobro razvite ob naravnih odprtinah, največ jih je v koži nosu in na predelih, ki jih imenujemo seboroični.

Dlake so kožni izrastki

Dlake se pojavijo že v devetem tednu razvoja zarodka v maternici. Njihova glavna naloga je zaščita pred zunanjimi dejavniki. Za človeka je ta funkcija praktično nepomembna, zato pa je zaščita, ki jo dajejo dlake, nujna za živali.

Med prebivalci našega planeta so najmanj poraščeni Azijci, sledijo jim črnci, najbolj poraščeni pa smo belci, med katerimi imajo najmanj težav s poraščenostjo predstavniki severnih predelov, največ pa pripadniki mediteranskega območja.

Število dlak, njihova razporeditev na telesu in videz oziroma kvaliteta so genetsko pogojeni. Med prebivalci našega planeta so najmanj poraščeni Azijci, sledijo jim črnci, najbolj poraščeni pa smo belci, med katerimi imajo najmanj težav s poraščenostjo predstavniki severnih predelov, največ pa pripadniki mediteranskega območja, kamor v veliki meri sodimo tudi mi.

Do enega meseca pred rojstvom pokrivajo plod v maternici tako imenovane lanugo dlačice, ki jih tik pred rojstvom zamenjajo velusne dlake. Te prekrivajo celo telo, razen dlani, podplatov, ustnic, so tanke in brez sredice.

Terminalne dlake pa so na pogled debelejše ter imajo sredico. Lahko so:

  • spolne – na njihov nastanek vplivajo androgeni hormoni (brada, lasišče, zgornji sramni predel),
  • ambiseksualne – nahajajo se tako pri moških kot pri ženskah (pazduhi, spodnji pubični trikotnik) ali
  • nespolne – so neodvisne od androgenih hormonov (obrvi, trepalnice).

Dlačic na nekaterih predelih telesa ni: na ustnicah, dlaneh in podplatih ter na intimnih predelih malih sramnih ustnic pri ženski ter na glavici moškega spolovila. Terminalne dlake oziroma lasje se pri moški plešavosti spremenijo v velusne dlake, obratno pa se zgodi v primeru bolezenske prekomerne poraščenosti (pri tako imenovanem hirzutizmu), ko se velusne dlake spremenijo v terminalne dlake, kar opažamo pri ženskah na predelih, kjer so običajno poraščeni moški.

Dlake so imele včasih zaščitno vlogo

Nekatere, na primer trepalnice, obrvi in lasje, jo imajo še danes: prve ščitijo pred tujki, znojem in vodnimi kapljicami, lasje pa so ščit, ki glavo varuje pred ohlajanjem, toploto in ultravijoličnimi žarki. Glede na to, da se že nekaj tisoč let človek odeva v razna oblačila in pokrivala, se je pomen dlak precej zmanjšal.

Za vlogo dlačic na predelu pazduh in v sramnem predelu ter še marsikje drugod na telesu pa še vedno nimamo ustreznega strokovnega pojasnila. Še najbliže je mnenje, da so to ostanki evolucijskega razvoja človeškega organizma. Nekateri znanstveniki (tudi Darwin) trdijo, da naj bi človeški organizem začel gosto dlako postopno izgubljati pred približno tremi milijoni let, ko so se klimatske razmere na zemlji začele spreminjati. Spet drugi menijo, da je to povezano s postopno pokončno držo človeka, ki je »potreboval« zaščito le še na glavi.

Vsaka raste po svoje

Vse dlake na človeškem telesu rastejo v določenih časovnih fazah, ki so dedno določene. Vsaka dlaka ima svoj rastni ciklus, ki je neodvisen od sosednjih. Dlačni zametek (papila) leži v usnjici. Vsebuje krvne žile, ki prinašajo dlaki potrebne snovi za rast in razvoj. Ob dlačnem korenu leži žleza lojnica, v kateri se stalno tvori maščoba, ta pa se ob dlaki izloča na kožno površje. Za barvo dlak in las je odgovoren pigment, ki nastaja v pigmentnih celicah v osrednjem delu dlake. Te so lahko svetle, rjave, rdeče ali celo črne (evmelanin daje rjavo barvo, feomelanin in trihohromi pa dajejo lasem in dlakam rdečo barvo). Sivi oziroma beli lasje pa so posledica zmanjšane tvorbe pigmenta in tudi zračnih mehurčkov v celicah lasne sredice.

Preveč dlak danes velja za nadlogo

Različni bolezenski procesi oziroma stanja (ta so lahko dedna ali pridobljena v času življenja) v človeškem organizmu lahko privedejo do sprememb v strukturi oziroma sestavi pa tudi v barvi in rasti dlak ali las. Motnje v rasti dlak in las so v grobem dvojne: na eni strani gre za plešavost ali redčenje dlak in las, ki jih strokovno imenujemo alopecije, po drugi strani pa je lahko zelo moteča prekomerna rast dlak na človeškem telesu. Prav prekomerna poraščenost je predvsem moška nadloga, za katero pa trpijo tudi ženske. Poznamo tri vrste prekomerne poraščenosti.

Za vlogo dlačic na predelu pazduh in v sramnem predelu ter še marsikje drugod na telesu še vedno nimamo ustreznega strokovnega pojasnila.

Hipertrihoza je prekomerna dlakavost, ki je lahko prirojena ali pridobljena (povzročena z zdravili ali simptomatsko kot eden od vidnih znakov pri nekaterih boleznih, na primer porfiriji, podhranjenosti ali motnjah v delovanju žlez z notranjim izločanjem).

Hirzutizem je prekomerna poraščenost žensk in otrok po moškem tipu in je zunanji znak nekaterih bolezenskih stanj (predvsem bolezni žlez z notranjim izločanjem) ali stranski učinek delovanja nekaterih zdravil (androgeni hormoni, anabolni hormoni, kvontracepcijska sredstva, minoksidil, streptomicin, penicilamin). Pojavi pa se lahko tudi iz neznanega razloga ali v sklopu nekaterih bolezenskih stanj, ki jih imenujemo sindromi.

Virilizem pa je motnja, kjer se prekomerni poraščenosti pridružijo še nekateri drugi znaki motenega delovanja žlez z notranjim izločanjem.

Prekomerna dlakavost se pri ženskah najbolj pogosto pojavlja, kadar imajo preveč androgenih (»moških«) hormonov ali pa so njihovi dlačni mešički zanje preveč občutljivi (ob sicer normalni vrednosti androgenih hormonov).

Do povečanega izločanja moških hormonov lahko pride v raznih bolezenskih stanjih:

  • zaradi motenj v delovanju nadledvičnih žlez,
  • zaradi motenj v delovanju jajčnikov,
  • zaradi napak v metabolizmu oz. pretvarjanju androgenih hormonov,
  • vzrok pa so lahko tudi tumorji, ki izločajo androgene hormone.

V naslednji številki revije Naša lekarna preberite, kako se znebimo neželenih dlak.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 76, oktober 2013.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo