Domov » Vsi članki » Članek » Kako ukrepati, ko ima otrok vročino?

Kako ukrepati, ko ima otrok vročino?


Ajda Cimperman, dr. med., specialistka pediatrije

Ajda Cimperman, dr. med., specialistka pediatrije
Združenje za pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu je konec lanskega leta pripravilo smernice za prepoznavo in začetne ukrepe pri otrocih z vročino, ki jih je potrdil tudi Republiški strokovni kolegij za pediatrijo. Te smernice naj bi pomagale zdravstvenim delavcem in staršem pri začetni prepoznavi in takojšnjem ukrepanju pri otroku z vročino; predvsem prepoznati otroke z resnimi boleznimi, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, in zmanjšati število preiskav ter ukrepov pri otrocih z blagimi boleznimi.

Vročina ni bolezen

Kljub napredku zdravstvenega varstva ostajajo okužbe najpogostejši vzrok obolevnosti pri otrocih, mlajših od pet let. Pri okužbi mikrobi (bakterije, virusi, paraziti) povzročijo sproščanje vnetnih snovi iz celic otroka, ki zvišajo ravnovesno točko središča za uravnavanje telesne temperature v možganih. Telo začne shranjevati toploto z nehotnim drgetanjem, zoženjem žil (okončine so mrzle, blede) in željo po toplem. Ko postane telesna temperatura enaka tisti v možganskem središču, se začne oddajanje toplote s potenjem, razširjenjem žil (otrok je rdeč) in željo po hladnem.

Posegi za zniževanje vročine

- Otroku lahko izboljšamo počutje z mlačnimi kopelmi, mlačnimi obkladki ali brisanjem z mlačno vodo.
- Zaradi škodljivega sistemskega vsrkavanja alkohola odsvetujemo alkoholne obkladke.
- Otroci z vročino ne smejo biti oblečeni ne premalo ne preveč.
- Uporabo antipiretičnih zdravil z namenom znižanja telesne temperature svetujemo le pri otrocih, ki so videti prizadeti, ne pa pri otrocih z vročino, ki so videti zdravi.

Telo torej samo uravnava temperaturo in vročina ni bolezen, ampak fiziološki mehanizem, ki pomaga zmanjševati negativne učinke okužbe, saj pospešuje imunske procese in zmanjša sposobnost razmnoževanja bakterij in virusov. Ni dokazov, da bo znižanje vročine zmanjšalo obolevnost in smrtnost zaradi bolezni z vročino. Izjema so morda otroci s kroničnimi boleznimi, ki zmanjšujejo presnovno rezervo, in kritično bolni, ki ne prenašajo povečanih potreb ob vročini. Ni dokazov, da bi vročina (ne pa tudi hipertermija – zunanje pregretje) lahko poškodovala možganske celice, zato je torej fobija pred vročino neupravičena! Znižujemo jo le zaradi večjega udobja otroka in zmanjšane izgube tekočin. Z zniževanjem namreč tvegamo kasnejšo prepoznavo in zdravljenje resnih bolezni ter stranske učinke zdravil (alergijske in idiosinkrastične reakcije, zastrupitev).

Tabela 1: Semafor za razpoznavo znakov resne okužbe

 

Zeleno – nizko tveganje

Oranžno – zmerno tveganje

Rdeče – visoko tveganje

Barva

Normalna barva kože, ustnic in jezika

Starši/skrbniki opažajo bledico

Bleda/marmorirana/pepelnato siva/modrikasta

Aktivnost

Normalen socialni odziv. Zadovoljen izraz/nasmeh. Buden ali se hitro zbudi

Ne joka/močan jok. Slabši socialni odziv, budnost le ob močnejših dražljajih, adinamičnost. Se ne smeji

Brez socialnega odziva. Videz hudo bolnega. otroka po mnenju zdravstvenega delavca. Kratkotrajno prebujanje. Šibak, vztrajen ali cvileč jok

Dihanje

Dihanje z nosnimi krili. Pospešeno dihanje: 6–12 mes. FD* nad 50/min, nad 12 mes. nad 40/min SaO2 pod 95 % na zraku. Poki

Pospešeno dihanje: FD* nad 60/min. Povečano dihalno delo z zmernim ali močnim ugrezanjem medrebrnih prostorov. Stokanje

Hidracija

Normalna koža in oči Vlažne sluznice. 

Suhe sluznice. Zavračanje hranjenja. Kapilarni povratek nad 2 s. Zmanjšano izločanje urina. 

Zmanjšana napetost kože. 0–3 mes. nad 38 °C. 3–6 mes. nad 39 °C. Šibki periferni utripi

Drugo

Nima znakov iz oranžne ali rdeče skupine

Vročina 5 dni ali več. Mrzlica

Neiztisljiv izpuščaj. Napeta mečava. Otrdel vrat. Epileptični status. Žariščni nevrološki znaki. Žariščni krči

Otekanje sklepa ali okončine. Ne obremenjuje ali ne uporablja okončine

Bruhanje žolča

Novonastala oteklina, večja od 2 cm

* FD – frekvenca dihanja

Malčkom merimo temperaturo pod pazduho

Pri novorojenčkih telesno temperaturo merimo z elektronskim termometrom pod pazduho. Pri otrocih, starih od štiri tedne do pet let, zdravstveni delavci merimo telesno temperaturo z eno od naslednjih metod:

  • elektronski termometer pod pazduho,
  • infrardeči timpanični termometer.

Čelni kemični termometri so nezanesljivi, zato jih zdravstveni delavci ne uporabljamo.

Merjenje v ustih in danki ne smeta biti rutinski tehniki merjenja telesne temperature pri otroku, mlajšem od pet let. Merjenje telesne temperature v danki ni priporočljivo pri onkoloških bolnikih, novorojenčkih in bolnikih z drisko, nevtropenijo in imunskimi motnjami. Rutinsko naj ga prav tako ne bi uporabljali pri otrocih, mlajših od pet let, ker je invazivno in povzroča nelagodje.

Kdaj je treba iti k zdravniku?

Najprej moramo oceniti, ali je otrok življenjsko ogrožen – preverimo dihalne poti, dihanje, krvni obtok in stopnjo zavesti. Nato pri otroku, ki ima vročino, preverimo, ali ima simptome in znake nevarnih okužb, pri tem si lahko pomagamo s semaforjem (glej tabelo 1).

Otroke, pri katerih glede na simptome posumimo na življenje ogrožajoče bolezni, moramo takoj s spremstvom zdravnika nujne medicinske pomoči in/ali reševalca poslati v bolnišnico (telefonska številka 112). Otroke z značilnostmi z rdečega polja, a brez življenje ogrožajočih znakov, po- šljemo na nujen pregled k specialistu pediatru v bolnišnico. Če ima otrok znake z oranžnega polja, ga mora pregledati specialist pediater. Nujnost pregleda je odvisna od opisanih znakov. Otroke z značilnostmi z zelenega polja, ki nimajo nobenega od znakov z oranžnega ali rdečega polja, lahko starši negujejo doma po navodilih zdravstvenega delavca.

Zniževanje vročine z zdravili

Za zniževanje vročine svetujemo kot antipiretik prve izbire paracetamol in sicer 10 do 15 mg na kg telesne teže, na štiri do šest ur. Če ta ne učinkuje ali bi presegli dnevni odmerek paracetamola, uporabimo ibuprofen (5 do 7,5 mg na kg telesne teže na šest do osem ur).

Oralno dajanje paracetamola ima pri otrocih prednost pred rektalno uporabo, ker je absorpcija stalnejša in omogoča natančnejše odmerjanje na podlagi telesne mase. Fobija pred vročino je neupravičena! Znižujemo jo le zaradi večjega udobja otroka in zmanjšane izgube tekočin.

Paracetamola in ibuprofena otrokom z vročino ne smemo ponuditi hkrati. Prav tako ju pri otrocih z vročino ne smemo rutinsko izmenjevati. Možnost napake pri odmerjanju je večja kot le pri enem zdravilu, zato so potrebna še natančnejša navodila glede intervalov in odmerkov glede na telesno težo otroka, in ne starost otroka ali višino telesne temperature.

Oralno dajanje paracetamola ima pri otrocih prednost pred rektalno uporabo, ker je absorpcija stalnejša in omogoča natančnejše odmerjanje na podlagi telesne mase. Rektalna uporaba pride v poštev le v primeru bruhanja ali drugih motenj, ki preprečijo peroralno uporabo. Izjemoma ob bruhanju ibuprofena ter hkratni neučinkovitosti paracetamola lahko otroku rektalno damo tudi diklofenak (1 do 2 mg na kg telesne teže na dan v dveh do treh odmerkih).

Antipiretiki ne preprečujejo vročinskih krčev in jih ne smemo uporabljati le v ta namen. Antipiretikov ni priporočljivo uporabljati za preprečevanje zvišane telesne temperature ali lokalnih reakcij po cepljenju.

Pri otrocih z noricami in kadar vročina traja več kot tri dni in ni jasnega vzroka zanjo, je potrebna previdnost pri uporabi nesteroidnih antirevmatikov (ibuprofen, diklofenak), saj lahko prikrijejo resno bakterijsko okužbo.

Nasveti za nego doma

Staršem in skrbnikom svetujemo:

- Ponujajte otroku pijačo (za dojenega otroka je najprimernejše materino mleko).
- Preverjajte znake morebitne izsušitve:

  • vdrta mečava in vdrte oči,
  • suha usta in odsotnost solz,
  • videz prizadetega otroka,
  • bistveno manjša količina izločenega urina.

- Spodbujajte otroka k pitju in poiščite nadaljnjo pomoč ob znakih izsušitve.
- Ugotovite, ali je izpuščaj neiztisljiv: ob pritisku nanj ne izgine za trenutek.
- Nadzorujte otroka tudi ponoči, vendar ga ne zbujajte le zaradi zniževanja vročine.
- Otrok naj ne obiskuje šole ali skupnega varstva, o bolezni pa obvestite tamkajšnje osebje.

Po prvem posvetu z zdravstvenimi delavci naj starši poiščejo nadaljnjo pomoč, če:

  • ima otrok konvulzije,
  • dobi neiztisljiv petehialni izpuščaj,
  • se otrokovo stanje po njihovem mnenju slabša glede na stanje pred posvetom,
  • so bolj zaskrbljeni kot pred posvetom,
  • traja vročina več kot 48–72 ur,
  • jih skrbi, da ne zmorejo skrbeti za svojega otroka.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 70, februar 2013 

NAŠA LEKARNA

Uredništvo