Domov » Vsi članki » Članek » Imunski sistem. Pogovor z dr. Alojzom Ihanom - 2.del

Imunski sistem. Pogovor z dr. Alojzom Ihanom - 2.del


odpornost telesa, imunski sistem
Nadaljevanje intervjuja o imunskem sistemu s prof. dr. Alojzom Ihanom, dr. med., specialistom klinične mikrobiologije.

V januarski številki revije Naša lekarna smo vam obljubili nadaljevanje intervjuja o imunskem sistemu s prof. dr. Alojzom Ihanom, dr. med., specialistom klinične mikrobiologije. V prejšnji številki smo že izvedeli, kaj imunski sistem sploh je, katere so najpogostejše bolezni zaradi njegove oslabitve, kaj se dogaja s telesom, kadar smo bolni, kako skrbimo za svoj imunski sistem in še mnogo zanimivih dejstev.
Vabimo vas, da si v nadaljevanju preberete še, kako dodatki k prehrani vplivajo na naš imunski sistem ter tudi, kaj so to imunostimulansi in probiotiki.

Ali je dobro, da za okrepitev imunskega sistema jemljemo dodatke k prehrani?

Med okužbo je treba oceniti, ali ima bolnik zalogo hranil, da bo v tednu ali dveh zgradil dovolj imunskih celic in protiteles za uspešen imunski odziv. Bolnik bo verjetno optimalno (s svojo normalno prehrano in glede na lasten apetit) in brez prehranskih in imunskih dopolnil preživel okužbo, če ima primerno telesno težo (indeks telesne mase – ITM), če v zadnjem mesecu ni imel okužbe ali druge vnetne bolezni, če v zadnjem tednu ni imel izčrpavajočih naporov, stresov in dveh ali več neprespanih noči, če je telesno primerno aktiven  in zmogljiv. Pri premajhnem ITM je treba uvesti proteinsko bogatejšo prehrano, vitaminske dodatke (zlasti v maščobah topna vitamina A in E) in minerale. Pri prevelikem ITM je treba svetovati dodatek antioksidantov in zaviralcev vnetja (omega maščobne kisline) ter vsaj nizkodozno jemanje aspirina še teden po prenehanju bolezenskih znakov. Če gre za vnovično okužbo v manj kot mesecu dni, potrebuje bolnik dodatne vitamine, minerale in antioksidante. Enako velja, če je imel v zadnjem mesecu kako drugo bolezen, zlasti če jo je spremljalo vnetje.

Vsekakor pa velja, da mora biti telo v času okužbe v čim bolj optimalnih razmerah. Potek bolezni je praviloma hujši, če nas okužba zaloti sredi hujših naprezanj, stresov, neugodnih klimatskih razmer ali v slabi telesni kondiciji. Imunski sistem deluje razmeroma optimalno, če ima na voljo vse potrebne snovi za svoje delovanje in ga ne zavirajo različne škodljivosti. Snovi za delovanje imunskega sistema seveda dobimo z ustrezno prehrano. Če pa ne uživamo take hrane, da bi organizem iz nje pridobil vso potrebno energijo in gradbene snovi, pa naša odpornost seveda pade – mnogi ljudje so omejeni pri doseganju ustrezne pestrosti hranil zaradi bolezni, še več ljudi ima nezdravo zoženo prehransko pestrost zaradi slabih navad, neizobraženosti, revščine. Tudi vsak dietni režim, ki omejuje določene vrste prehrane, pravzaprav oži prehransko pestrost in s tem manjša telesu možnost, da izbere ustrezna hranila. Zato mora biti uvedba vsake omejevalne diete (bodisi glede energetske vrednosti ali pa vnosa posameznih vrst hranil – npr. vegetarijanske, veganske, brezmaščobne prehrane) dobro premišljena in načrtovana, saj s tem nase prevzemamo pristojnosti izbiranja hranil, ki jih sicer že stotisoče let nezavedno opravljajo človekova prebavila. Uvedba omejevalnih diet brez ustrezne informiranosti in znanja je zato prej škodljiva kot koristna.

V literaturi lahko zasledimo tudi termin imunostimulacija, ob čemer večina verjetno pomisli, da ima opraviti nekaj s stimulacijo imunskega sistema. Lahko, prosim, razložite, za kaj gre?

Imunostimulacija ima več pomenov. Imunski odziv je navadno ozko usmerjen samo na uničevanje točno določenega povzročitelja bolezni. To doseže npr. s tvorbo protiteles, ki se vežejo samo na povzročitelja bolezni in ga uničijo. S cepljenjem lahko še pred okužbo izzovemo nastanek protiteles, denimo proti povzročiteljem gripe, davice, ošpic ... Tako preprečimo, da bi ob okužbi povzročitelj sploh lahko vdrl v telo. Cepljenje je torej oblika imunostimulacije, ki jo imenujemo specifična imunostimulacija, ker izzove točno določen odziv proti točno določenemu povzročitelju.

Po drugi strani obstaja pojem »nespecifična imunostimulacija«. To pomeni, da imunski sistem pripravimo do stanja, ko bodo vse njegove sestavine delovale optimalno in bo odziv proti morebitnemu povzročitelju ob okužbi optimalno deloval. Najprepričljiveje deluje nespecifična imunostimulacija pri ljudeh, ki imajo dobro opredeljeno okvaro imunskega sistema. Takim ljudem se dodaja manjkajoče elemente, to pa izjemno izboljša njihovo odpornost. Ljudem s prirojenim pomanjkanjem protiteles se daje protitelesa, pridobljena iz plazme krvodajalcev; ljudem, ki imajo prirojeno okvarjeno delovanje fagocitnih celic, ki požirajo in uničujejo bakterije, se daje interferon za spodbujanje delovanja fagocitnih celic. Pri pomanjkanju določenih hranil je imunostimulator prav gotovo hranilo, ki primanjkuje imunskemu sistemu za normalno delovanje. Športniki, ki med mišičnim delom porabljajo veliko aminokisline glutamina, za normalno odpornost potrebujejo dodatke glutamina, ker je glutamin eno od kritičnih hranil za razmnoževanje imunskih celic. Zato pri močno zmanjšanih krvnih  koncentracijah glutamina, ki se ustvari ob napornih treningih, imunski sistem ne deluje optimalno.

Poleg imunostimulacije, ki je pravzaprav nadomeščanje pomanjkljivih komponent imunskega sistema (imunorekonstitucija), pa obstaja tudi pojem imunostimulacije s snovmi ali kar bakterijami (oziroma delci bakterij), ki še pred nastankom prave okužbe alarmirajo imunski odziv in izzovejo začetne stopnje vnetja. Tako je imunski odziv bolje pripravljen ob morebitni okužbi. Najučinkovitejši tovrstni imunostimulansi so sestavljeni kar iz delcev nekaterih mrtvih bakterij in se jih pogosto uporablja kot dodatke cepivom – takrat jih imenujemo adjuvansi, ker močno izboljšajo učinek cepljenja. Adjuvanse vbrizgamo hkrati s cepivom; ob cepljenju torej na mestu cepljenja povzročijo določeno vnetje, ki se včasih pokaže tudi kot cepilna reakcija z rdečino, oteklino, vročino, glavobolom in drugimi gripoznimi znaki. Manjše učinke – in tudi brez neprijetnih stranskih učinkov – pa imunostimulansi povzročijo, če jih vnašamo v telo skozi usta in delujejo na sluznico prebavil. Med take imunostimulanse štejemo različne pripravke iz mrtvih mikrobov (bakterij, gliv), probiotične pripravke, tradicionalne izvlečke iz rastlin, v novejšem času tudi nekatere farmacevtske pripravke.

Kako je torej z jemanjem imunostimulansov?

Indikacija za imunostimulacijo z izvlečki iz bakterij, gliv in nekaterih rastlin je pričakovanje večje nevarnosti okužb ob epidemijah viroz ali ob bolezni v neposredni okolici, v družini, na delovnem mestu. Omenjena imunostimulancija praviloma delujejo kakih 10 dni; v tem času smo odpornejši proti okužbam, potem pa se organizem navadi. Zato jih je smiselno jemati 10 dni z 20-dnevnimi presledki. Pri tem je pomembno opozoriti, da učinki take imunostimulacije v velikih, dvojno slepih študijah praviloma niso prepričljivo potrjeni, zlasti ker ni pričakovati kakšnega spektakularnega delovanja na imunsko normalno zmožne ljudi.

Jemanje imunostimulansov se zdi bolj smiselno pri skupinah imunsko oslabljenih ljudi – pri športnikih, starostnikih, rekonvalescentih, kroničnih bolnikih. Vendar jim je pri tem tudi zaradi ekonomskih razlogov treba svetovati s pametjo in zdravo skepso. Desetdnevna kura za nekoga, ki iz takih ali drugačnih izkušenj verjame, da mu bodo imunostimulansi prihranili sezonski prehlad – zakaj ne? Po drugi strani pa je vprašljivo stalno jemanje razmeroma dragegaimunostimulansa zaradi kroničnih respiratornih okužb. Osebno bi pri kroničnih, ponavljajočih se okužbah prej svetoval pregled v smislu imunskega primanjkljaja, nato pa je po določenem času (denimo po mesecu dni) jemanja imunostimulansa smiselno preiskati, ali je kakšno izboljšanje imunskih parametrov. Ob respiratornih okužbah je npr¬. smiselno preveriti, ali se je zaradi delovanja imunostimulansa povečala koncentracija protiteles v slini (imenujemo jih protitelesa IgA), ki ščitijo proti okužbam sluznic, zlasti dihalne sluznice.

Omenili ste tudi probiotike, danes precej pogostem dodatku v prehrani? So res tako učinkoviti?

Danes se uporaba probiotičnih organizmov izrazito širi. Pri probiotikih obstaja več vrst učinkov, ki jih želimo doseči. Za učinek pri tekmovanju z bolezenskimi  mikrobi potrebujemo žive probiotične kulture. To velja zlasti za preprečevanje drisk in prebavnih težav po antibiotikih ter za preprečevanje vnetja črevesne sluznice pri ulceroznem kolitisu (ki je ena od oblik kronične vnetne črevesne bolezni) in pri vnetju črevesne vrečke ob odstranitvi zadnjega dela črevesa. Za učinkovanje v smislu imunostimulacije in učvrstitve črevesne sluznice pa so enako ustrezni tudi preparati mrtvih probiotičnih bakterij (bakterijski lizati). Probiotični mikroorganizmi, ki so na voljo danes na policah trgovin z živili, imajo v glavnem učinek zaščite črevesne sluznice, ki je dobrodošla zlasti med črevesnimi vnetji, predvsem virusnimi. Laktobacili specifično manjšajo koncentracijo receptorjev za rotaviruse, zato je korist probiotikov pri tem nedvoumna.

Podatki kliničnih raziskav jasno kažejo, da je izjemno koristno začeti jemati probiotike vedno, ko se začnemo zdraviti z antibiotiki. Antibiotik namreč ne uničuje samo bolezenskih bakterij, ampak tudi koristne bakterije v črevesu, ki varujejo črevesno sluznico in ji omogočajo ravnovesje. Zato je neželen učinek antibiotične terapije pogosto driska, ki je pri »močnejših« antibiotikih (tj. antibiotikih s širokim spektrom delovanja na številne bakterijske vrste – npr. kombinacija amoksicilina in klavulonske kisline) lahko tudi zelo močna in težavna. Če pa ob tem jemljemo probiotične bakterije, te vsaj začasno naselijo črevesno sluznico, jo zaščitijo in ji omogočijo fiziološko ravnovesje. Probiotiki izrazito koristijo tudi pri zmanjšanju črevesnih težav pri zdravljenju okužbe s H. pylori. Klinično prepričljiva je tudi korist jemanja probiotikov v mirnem stadiju ulceroznega kolitisa, kjer ponovitev bolezni preprečijo za več kot 40 %. Pri tem morajo biti probiotični organizmi ustreznih vrst in pripravljeni v tako veliki koncentraciji – vsaj 107 na dozo, da sploh živi preidejo skozi želodčno kislino v črevo. Probiotike je smiselno jemati ves čas, ko imamo črevesne težave (driske, zaprtje, napenjanje) v zvezi s črevesnimi okužbami (zlasti virusnimi) in jemanjem antibiotikov. Po drugi strani s probiotiki ne moremo ustvariti raznolikosti črevesne flore, ki si jo pri zdravem črevesu želimo in ki resnično zagotavlja dolgoročno zdravo črevo in prebavo. Za ustvarjanje zdrave, raznolike flore je zlasti pomembna raznolika prehrana, ki naj nahrani čim raznovrstnejše mikrobne vrste v naših prebavilih. Če zaradi prebavnih težav ne zmoremo dovolj raznovrstne prehrane, pa pride v poštev tudi »hranjenje« koristnih črevesnih bakterij s prebiotičnimi pripravki.

Pregled proizvodov na trgu probiotikov, prebiotikov in imunostimulansov na žalost kaže, da zelo malo proizvajalcev ustrezno dokumentira svoje proizvode, npr. vsaj z navedbo vrste in podvrste (seva) probiotičnega mikroorganizma, z navedbo koncentracije probiotičnega organizma v proizvodu, z opisom obstojnosti in pogoji skladiščenja, v katerih probiotični mikroorganizem ostane v preparatu živ oz. dejaven. Taka dokumentacija je nujna za izbiro in ustrezno svetovanje glede pričakovanih učinkov. Klinične raziskave, ki dosegajo učinke, pogosto uporabljajo nekaj deset- ali stokrat večje količine probiotičnih mikroorganizmov, kot so prodajane doze, čeprav dobri proizvajalci te doze v svojih proizvodih zadnja leta skokovito povečujejo. Ocena je, da je manj kot petina pripravkov opremljena z dokumentacijo, na podlagi katere je mogoče proizvod z določeno zanesljivostjo priporočiti za uporabo. Pri preostalih probiotičnih, prebiotičnih in imunostimulatornih pripravkih je pravzaprav racionalnejše kupiti mnogo cenejši jogurt.

Veliko je tudi vprašanj o smiselnosti cepljenja. Kakšno je vaše mnenje o cepljenjih?

Paradoks je, da so ta vprašanja samo tam, kjer je cepljenje dostopno. Pravi problem cepljenja je tam, kjer si ga ne morejo privoščiti, ker stane okoli 20 evrov na otroka, zato vsako leto po nepotrebnem umrejo več kot trije milijoni otrok. Cepljenje je gotovo najučinkovitejše medicinsko odkritje v zgodovini, na žalost pa narava vseh okužb ni taka, da bi bilo proti njim mogoče izdelati cepiva. Za vsa cepiva, ki so sprejeta v nacionalne programe, pa velja, da so, v okviru jasno postavljenih indikacij, koristi cepljenja povsem nesorazmerno velike v primerjavi z negativnimi učinki.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 19, februar 2008.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo