DOMOV ZDRAVILNE RASTLINE HOROPITO – ŽIVI FOSIL, LOČEN OD ČASA IN...

Horopito – živi fosil, ločen od časa in prostora

Horopito (lat. Pseudowintera Colorata) je ena najzgodneje razvitih cvetočih rastlin na svetu, ki se ni spremenila že 65 milijonov let. Njeno domovanje so vlažni in z deževjem namočeni pragozdovi Nove Zelandije. Horopito učinkuje izredno močno protibakterijsko in protivnetno, kar dokazujejo številne raziskave.

Nova Zelandija se je odlomila od Gondvane pred 80 milijoni let in od takrat je največji otok južnega Pacifika. Predlagali so, da bi jo imenovali naravna Noetova barka, ker je ohranila žive relikte* Gondvane. Zaradi izoliranosti so na Novi Zelandiji obstale pradavne živalske in rastlinske vrste, ki se niso spremenile milijone let, in tu se je zaradi stalne vlage in padavin ohranila pradavna cvetoča rastlina horopito.

Sodi v skupino poprovcev. Zaradi svoje starodavnosti nima razvitega sistema žil, ki poganjajo vodo po rastlini kot pri drugih cvetočih rastlinah. Novozeladski poprovec je tako pravi fosil med cvetočimi rastlinami. Glavna aktivna učinkovina horopita je poligodial, vsebuje pa še najmanj tri druge sestavine proti plesnim, ki so prisotne v listih. Vsebuje tudi močna antioksidativna flavonoida – kvercetin in taksifolin. Univerzitetne raziskave na Novi Zelandiji in v ZDA so dokazale učinkovanje horopita na glivice in plesni, ki naj bi bilo enakovredno nekaterim farmacevtskim izdelkom.

Maori, domorodci z Nove Zelandije, verjamejo, da lahko horopito, rastlina, katere naravno okolje je vlažno in vroče podnebje, ozdravi telo plesni in bakterij.

Uporabljajo ga v različne namene:

  • liste prežvečijo ali zdrobijo ter iz njih delajo zvarke z vročo vodo, ki jih uporabljajo kot obkladke ali uživajo, ko pride do prebavnih motenj,
  • za celjenje ran, glivičnih obolenj kože, zdravljenje veneroloških bolezni, zobobolov in glavobolov,
  • doječe matere si natirajo dojke z zelo pekočim sokom rastline, ko začenjajo odstavljati dojenčke.

Mnogi evropski priseljenci so začeli uživati horopito kot napitek v obliki čaja predvsem za lajšanje driske in trebušnih bolečin. Tako je dobil ime novozelandski uničevalec bolečine. Francoska nuna mati Aubert, ki je živela med Maori konec 19. stoletja, pa je izdelovala zdravilne pripravke, ki so sčasoma postali priljubljeni v vsej novozelandski koloniji. Horopito je bil eden od dveh sestavin njenega patentiranega zdravilnega pripravka, karana, o katerem je pisala francoskemu konzulu, da je pri lajšanju želodčnih slabosti boljši od kinina.

Zaradi specifičnega pekočega okusa in prijetne arome je horopito v tradicionalni kulinariki Nove Zelandije priljubljen tudi kot začimba. Uporabljajo ga za začinjanje mesa, zelenjave, morskih jedi, sladoleda, peciva ter kot dodatek in konzervans vloženi zelenjavi.

*ostanek, preostanek iz prejšnjih časov (npr. rastline, živali)