Domov » Vsi članki » Članek » Bolezni prostate – moške težave

Bolezni prostate – moške težave


prof. dr. Andrej Kmetec, dr. med., Klinični oddelek za urologijo UKC

Težave s prostato
Prostata je moška spolna žleza, ki leži pod sečnim mehurjem in obdaja začetni del sečnice. Ob spolni zrelosti moškega, to je nekako med 20. in 30. letom, tehta okoli 20 gramov in spominja po velikosti in obliki na divji kostanj. Izloča tekočino, v kateri so snovi, ki varujejo, prehranjujejo in omogočajo gibljivost semenčic. Izločki prostate, ki se izločajo v sečnico ob semenskih izvodilih, predstavljajo 30 % količine semenske tekočine in ne pridejo v krvni obtok, razen pri oboleli žlezi, ki lahko prepušča nekatere snovi v kri. Po 40., zlasti pa po 50. letu pa se lahko začne razraščanje žleznega tkiva ob sečnici, ki onemogoča uriniranje in odtok seča iz mehurja. Pravimo, da gre za benigno povečanje prostate, ki je lahko raznih stopenj in se lahko pojavi skoraj pri polovici moških, vendar bo le četrtina moških v določenem obdobju potrebovala zdravljenje.

Težave, ki jih povzroča prostata, nastopijo postopoma, curek seča je vse tanjši, tudi uriniranje traja dalj časa in na koncu seč le še kaplja. Ker se stena mehurja zaradi napora vse bolj debeli, postane bolj vzdražljiv, tiščanje na vodo je bolj pogosto, pojavi se nezadržen pritisk na vodo ali tudi pekoč seč pri uriniranju. Z napredovanjem bolezni se urin nabira v mehurju, pride do okužbe, nastanka sečnih kamnov in popolne zapore sečne poti. Pogosto se ti znaki med seboj prepletajo, odvisno od teže bolezni. Znake lahko natančneje opredelimo s pomočjo posebnega vprašalnika (ipss-vprašalnik), ki ga moški izpolni.

Katere preiskave so potrebne pri težavah z uriniranjem?

Ob prvem stiku z bolnikom je potreben temeljit in odprt pogovor, saj bolniki lahko težave zmanjšujejo ali jih pripisujejo predvsem starosti. Za natančnejšo opredelitev težav uporabljamo mednarodni vprašalnik, imenovan ipss, ki točkuje odgovore in na podlagi seštevka točk lahko ocenimo težo bolezni, pa tudi kakovost življenja. Druga preiskava je otipanje velikosti prostate z digitorektalnim pregledom. Ocenimo velikost žleze, čvrstost, pa tudi morebitne zatrdline v tkivu, ki bi lahko pomenile prisotnost rakavega tkiva.

Zgodnje odkrivanje bolezni prostate, tako benignega povečanja kot raka prostate, omogoča uspešno zdravljenje in ozdravljenje, zato naj moški ne odlašajo s pregledom, ko opazijo prve težave.

Naslednja preiskava je določitev psa (prostatični specifični antigen) v krvi. To je beljakovina, ki jo izloča prostata in je prisotna v njenem izločku, v krvi pa se ne pojavlja, razen pri oboleli prostati. Pri povišanih vrednostih psa, zlasti nad 3 ng/ml, moramo biti pozorni, ker je mogoče, da gre za skrit rak prostate, ki ga tudi pri tipanju prostate ne začutimo. Poleg teh preiskav priporočamo še določanje elektrolitov, sečnine in kreatinina v krvi ter pregled seča zaradi morebitne okužbe sečil. Vedno je priporočljiva tudi ultrazvočna preiskava trebušnih organov in sečil, s katero ugotavljamo velikost prostate, zastajanje seča v mehurju ali spremembe na ledvicah. Vse to so predvsem prve preiskave, kasneje pa lahko urolog oceni, da so potrebne še razne dodatne preiskave, kot je odvzem tkiva prostate z ultrazvočno vodeno biopsijo pri sumu na raka v žlezi ali dodatne preiskave, ki pokažejo razširjenost in napredovanje bolezni ali pa okvare, ki jih povzroča zastoj seča v sečilih.

Katere bolezni se pojavljajo v prostati?

Nekatere bolezni se pojavijo že v mlajših letih, druge pa v kasnejšem obdobju življenja. Med 40. in 50. letom sta značilni zlasti dve, to je vnetje prostate in zožitev ali skleroza notranjega izhoda iz mehurja, imenovana tudi Marionova bolezen.

Vnetje prostate ali prostatitis se kaže z bolečinami v presredku in spodnjem delu trebuha ter zlasti znaki draženja ali tudi zapore seča. Lahko poteka kot akutno ali kronično bakterijsko vnetje, kot kronično nebakterijsko vnetje in sindrom kronične medenične bolečine. Le v 5 % do 10 % lahko dokažemo bakterije, v zadnjih letih predvsem okužbo s klamidijo, sicer pa ostane pogosto vzrok nepojasnjen. Bolezen zdravimo z antibiotiki, dodamo še protibolečinska zdravila, zaviralce adrenergičnih receptorjev, ugodno delujejo tudi zaviralci 5 alfa reduktaze. Pogosti, ponavljajoči se prostatitis, ki preide v kronično, zlasti nebakterijsko obliko, lahko povzroča tudi motnje erekcije, včasih tudi ejakulacije, predvsem pa zmanjša oploditveno sposobnost, ker poslabša dozorevanje in gibljivost semenčic.

Zoženje ali skleroza vratu mehurja je druga bolezen prostate, ki se pojavi v srednjih letih. Prostata sama je lahko normalne velikosti, čeprav so težave pri uriniranju podobne kot pri povečani prostati. Vzrok bolezni je povečana napetost in skrčenje gladkih mišic na vratu mehurja, ki prepletajo tudi žlezo. Pod vplivom povečane aktivnosti simpatičnega živčevja so mišice trajno skrčene, pri praznjenju mehurja pa se vrat ne odpira, zato se pojavijo motnje v odtekanju seča. Pri zdravljenju predpisujemo predvsem zaviralce adrenergičnih receptorjev alfa, ki sprostijo gladke mišice, če pa je zaradi trajnega krča mišic že nastalo vezivno tkivo, pa je za olajšanje težav potreben kirurški poseg.

30 milijonov Evropejcev ima benigno hipertrofijo

Benigna hipertrofija je po 50. letu najpogostejša bolezen prostate. Pri njej pride do razraščanja žleznega tkiva v notranjem delu žleze, ki ovira pretok seča iz mehurja. Pojavijo se značilni znaki, kot je nepopolno praznjenje mehurja in tanek ter obotavljiv začetek uriniranja. Za bolezen je značilno, da počasi napreduje, je torej kronična. Poleg starosti moškega so dejavniki tveganja za napredovanje bolezni še velikost žleze več kot 30 ml in vrednosti psa, višje kot 1,4 ng/ml. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima to bolezen okoli 30 milijonov moških v Evropi.

Ob prvem stiku z bolnikom je potreben temeljit in odprt pogovor, saj bolniki lahko težave zmanjšujejo ali jih pripisujejo predvsem starosti. Za učinkovito zdravljenje bolezni sta zgodnje odkrivanje in čimprejšnje zdravljenje ključnega pomena, zato so smiselni preventivni pregledi že po 40. letu.

V preteklosti so bile operacije prostate najbolj pogost način zdravljenja, danes pa imamo na voljo učinkovita zdravila, to so zaviralci encima 5 alfa reduktaze, ki zmanjšajo velikost žleze vsaj za 25 %, izboljšajo težave pri uriniranju in zmanjšajo možnost zapletov, kot sta nenadna zapora seča ali možnost, da bo potreben kirurški poseg. Še boljši učinek dosežemo, če pri zdravljenju dodamo poleg teh zdravil še zaviralce adrenergičnih receptorjev alfa. Kombinacija obeh zdravil, to je zaviralcev encima 5 alfa reduktaze in zaviralcev adrenergičnih receptorjev alfa, se je pokazala za bolj učinkovito kot posamezno zdravilo posebej in govorimo o sinergističnem učinku obeh zdravil. Zato je prišlo na trg in tudi v naše lekarne zdravilo, ki vsebuje kombinacijo obeh zdravil v eni kapsuli, kar poenostavi in izboljša učinkovitost zdravljenja benigne hipertrofije prostate. Seveda pa zdravljenje, zlasti če bolnik ne jemlje zdravil redno in dalj časa, ni učinkovito, prav tako ne, če je prišel na pregled prepozno, ko je že prišlo do nenadne zapore seča z okužbo seča v mehurju, kjer se lahko naredijo tudi kamni. V takih primerih je še vedno potreben kirurški poseg, ki ga izvedemo navadno endoskopsko skozi sečno cev, kamne pa podrobimo.

Z današnjim sodobnim pristopom v diagnostiki in zdravljenju benigne hipertrofije prostate je bilo potrebno tudi uveljaviti ustrezne smernice in kriterije za odkrivanje in uspešno zdravljenje bolnikov, predvsem z namenom, da se poenoti odkrivanje in zdravljenje bolezni po vsej državi.

Skoraj 900 novih rakov na prostati letno

Rak prostate je bolezen, katere pojavnost se letno povečuje, saj ga najdemo skoraj pri 900 moških v Sloveniji vsako leto. Na srečo najdemo že v več kot 70 % rak, ki je omejen samo na žlezo, torej v zgodnjem stanju. Opažamo pa, da se starostna doba, ko se bolezen lahko pojavi, vse bolj niža, ravno zato priporočamo redne preglede moških po 50. letu, pri moških, ki so družinsko obremenjeni zaradi bolezni prostate, pa že po 40. letu.

Pri diagnosticiranju težav s prostato je priporočljiva ultrazvočna preiskava trebušnih organov in sečil, s katero ugotavljamo velikost prostate, zastajanje seča v mehurju ali spremembe na ledvicah.

Rak prostate ne povzroča posebnih težav pri uriniranju, razen če ni pridružena še benigna hipertrofija, zato je potrebno bolnike aktivno poiskati z določanjem vrednosti psa v krvi in rednimi pregledi. Seveda pa priporočamo, da si moški v skrbi za svoje zdravje tudi sami določajo psa. Vrednost psa nad mejno 3 ng/ml je lahko pokazatelj bolezni, če izključimo morebitno vnetje ali kakšne druge posege v tem področju, ki tudi zvišajo vrednosti psa. Raka potrdimo z biopsijo žleze in na podlagi histološkega pregleda vzorcev tkiva patolog določi stopnjo bolezni. Poleg biopsije žleze in vrednosti psa so včasih potrebne še dodatne preiskave, s katerimi ugotavljamo razširjenost bolezni, kot je izotopska scintigrafija kosti in preiskava z magnetno resonanco. S pomočjo vseh teh preiskav se odločimo za vrsto zdravljenja. V začetnem stadiju, ko je bolezen omejena na samo žlezo, je najpogostejši način kirurška odstranitev cele prostate s semenskimi mešički. Posegu pravimo radikalna prostatektomija. Možno je tudi obsevanje žleze ali vstavitev drobnih radioaktivnih delcev v prostato. Pri napredovali bolezni pridejo v poštev predvsem zdravila, ki zavirajo delovanje moškega spolnega hormona testosterona v prostati. Ta zdravila delujejo tako, da zasedejo mesta vezave za testosteron v prostati ali pa delujejo centralno, da preprečijo izločanje hormonov v hipofizi, ki usmerjajo izločanje testosterona v modih. Z zdravili lahko več let uspešno preprečujemo širjenje bolezni, ne moremo je pa pozdraviti. Če pa se z leti razvijejo hormonsko neodvisne rakaste celice, je možno zdravljenje z nekaterimi citostatiki, ki pa trenutno še niso učinkovitejši kot hormonsko zdravljenje.

Kaj lahko stori moški zase in za preprečevanje bolezni?

Na prvem mestu je predvsem zavest, da so tudi za moškega priporočljivi preventivni pregledi, zlasti po 50. letu življenja. Zgodnje odkrivanje bolezni prostate, tako benignega povečanja kot raka prostate, omogoča uspešno zdravljenje in ozdravljenje. Zavedati se moramo, da s staranjem narašča tveganje za pojav bolezni, na kar seveda ne moremo vplivati. Poleg zgodnjih preventivnih pregledov priporočamo opuščanje nezdravih navad, aktivno življenje, športno udejstvovanje z veliko gibanja v naravi in uživanje zdrave prehrane, v kateri je več zelenjave, zlasti stročnic, in manj mesa.

Članek je bil objavljen v reviji Naša lekarna št. 48, december 2010.

NAŠA LEKARNA

Uredništvo